SiolNET. Posel danes Novice
7,33

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nikoli končana tranzicija in vse njene žrtve

7,33

termometer

Marko Simoneti
Foto: STA

Kdo je Marko Simoneti, predsednik upravnega odbora slabe banke, ki bo prihodnji teden spet ena najbolj vročih političnih tem v državi? In kakšno vlogo je imel ob začetkih slovenske privatizacije, v divjih devetdesetih letih, borznem balonu pred letom 2008 in poznejših razprtijah okrog NLB?

Marko Simoneti, predsednik upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znane kot slabe banke, nikoli ni pretirano maral medijev. Njegovi intervjuji so redki, javne izjave skope, na klice novinarjev pa običajno ne odgovarja. Tokrat je vendarle naredil izjemo.odloči

Na meji ironije je, da Simonetiju prvič, ko je javnost z objavo posnetkov sej upravnega odbora DUTB dobila takorekoč neposredni vpogled v njegovo delo, grozi zamenjava. V četrtek bo moral članom vlade pojasnjevati, zakaj je pomagal iskati obvode mimo tako imenovanega Lahovnikovega zakona za plače vodilnih menedžerjev v slabi banki in nekaterih podjetij v njeni lasti. 

Ga bo Cerar ubranil?

Za zdaj mu ne kaže dobro. SD in DeSUS zahtevata njegov odhod. Argumenti, da je Lahovnikov zakon slab, ker recimo izenačuje prejemke menedžerjev monopolnih družb s prejemki direktorjev podjetij, ki se bojujejo za posle na trgu, trenutno ne zanimajo nikogar.  

Simonetijeva mogoča rešilna bilka je predsednik vlade Miro Cerar, ki "ne bo privolil v to, da bi se o Simonetiju potegnile sodbe na populistični način". To pa še vedno ne pomeni, da ga ne bo že kmalu pripravljen žrtvovati. 

Simoneti je pomagal iskati obvode mimo t. i. Lahovnikovega zakona za plače vodilnih menedžerjev v DUTB in podjetjih v njeni lasti. Zdaj se bo moral zagovarjati pred vlado. Simoneti je pomagal iskati obvode mimo t. i. Lahovnikovega zakona za plače vodilnih menedžerjev v DUTB in podjetjih v njeni lasti. Zdaj se bo moral zagovarjati pred vlado. Foto: Klemen Korenjak

V tem primeru Simoneti ne bo imel več priložnosti odločati o tretjem valu slovenske privatizacije, ki jo je pomagal snovati že v začetku devetdesetih let. 

1989: Ante Marković in "jogurtna revolucija"

Doktor ekonomije, ki v očeh lepega števila ljudi deluje precej nečimrno, na trenutke celo vzvišeno, praktično nihče pa mu ne oporeka razgledanosti in izkušenj, je svojo kariero začel graditi v najburnejših letih nastajanja nove države.

Leta 1989, ko je bila Jugoslavija že v vrtincu ekonomske krize in Miloševićeve "jogurtne revolucije", se v Beogradu ni razmišljalo le o tem, kako preprečiti vse bolj verjetno odcepitev Slovenije in Hrvaške, ampak tudi o tem, kako postaviti prve temelje za izvedbo privatizacije.

Marca istega leta je vodenje zvezne vlade prevzel prozahodno usmerjeni Ante Marković. Tuji upniki razpadajoče države na čelu z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) so zahtevali reforme.

V vladi, zadnji v zgodovini SFRJ, je sedel tudi Simoneti, tedaj 31-letni podsekretar iz Ljubljane, ki se je vrnil s študija v ZDA, na mizi pa je imel ponudbo za delo na ekonomski fakulteti. Zavrnil jo je, ker ga profesura v tistih letih še ni zanimala.

Simoneti, takrat 31-letni podsekretar iz Ljubljane, je leta 1989 sedel v zadnji jugoslovanski vladi, ki jo je vodil prozahodno usmerjeni Ante Marković. Simoneti, takrat 31-letni podsekretar iz Ljubljane, je leta 1989 sedel v zadnji jugoslovanski vladi, ki jo je vodil prozahodno usmerjeni Ante Marković. Foto: STA  

Era divje privatizacije

Beograd je zapustil po dobrem letu dni. V tem času je država sprejela paket zakonov, ki je omogočil prve zametke privatizacije. Mala podjetja so začela nastajati kot gobe po dežju. Veliki industrijski konglomerati so se začeli drobiti. 

Vse to je imelo tudi pomemben stranski učinek. Začela se je divja privatizacija nekdanjega družbenega premoženja. 

Gre za danes pozabljeno epizodo tranzicije, v kateri je bodoči državi nastala velikanska škoda. Po današnjih ocenah se je takrat v množičnem statusnem preoblikovanju slovenskih podjetij izgubilo okrog 1,2 milijarde evrov. S tem denarjem bi lahko država danes brez težav zgradila drugi železniški tir med Divačo in Koprom. 

Premoženje je uhajalo na različne načine: z neutemeljenimi odpisi terjatev, prenosi kapitala, nepravilno delitvijo dobička …

Polagal je temelje privatizacije

V republiki, ki se je še pred razglasitvijo samostojnosti ukvarjala z dilemo, kako socializem čez noč brez ustrezne podlage v institucijah nadomestiti s kapitalizmom, je imel Simoneti dve nalogi:

  • Leta 1990 je bil imenovan na čelu Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo. V Ljubljani so jo ustanovili za preprečevanje zlorab, povezanih z delitvijo družbenega premoženja, s čimer se je tedaj na veliko ukvarjala Demosova vlada.
     
  • Istega leta Simoneti je skupaj z Urošem Koržetom in Jožetom Mencingerjem prispeval eno od črk v ime modela KMS, ki je predvidel postopno, decentralizirano in odplačno prodajo družbenega premoženja. Na nasprotnem bregu je bil model, ki so ga podpirali takratni predsednik vlade Lojze Peterle, nekdanji čudežni deček svetovne ekonomije Jeffrey Sachs in vidni član nekdanje SKD Andrej Umek. Ti so bili naklonjeni hitri in centralizirani privatizaciji. 

Simonetija bi lahko pred zagovorom rešil le predsednik vlade Miro Cerar. To pa še vedno ne pomeni, da ga ne bo že kmalu pripravljen žrtvovati. Simonetija bi lahko pred zagovorom rešil le predsednik vlade Miro Cerar. To pa še vedno ne pomeni, da ga ne bo že kmalu pripravljen žrtvovati. Foto: STA

"Nisem verjel v razdelitveno privatizacijo za Slovenijo, ampak v nadzorovano, odplačno in postopno privatizacijo, ki bi omejevala prednostno pravico 'insajderjev'. Temu bi sledila odplačna privatizacija za vse domače in tuje kupce, ki imajo denar. S tem bi ohranili ekonomsko aktivnost ob osamosvajanju," danes pravi Simoneti. 

"To je bilo obdobje, ko sva s kolegom Mencingerjem razmišljala zelo podobno o aktualnih ekonomskih vprašanjih," dodaja Simoneti. Verjetno tudi zato, ker je le nekaj let pred tem na ameriški univerzi Cornell doktoriral pri češkemu ekonomistu Jaroslavu Vaneku, ki je preučeval delavsko soupravljanje podjetij.

Simoneti in Korže – nekoč neločljiva naveza 

Po političnih turbulencah in razpadu Demosove vlade je dve leti pozneje zmagal tretji model privatizacije, ki je temeljil na razdelitvi lastninskih certifikatov. Politično-ekonomski procesi in osebne vezi iz tistih dni nam pomagajo razumeti tudi nekatere dogodke in odločitve iz današnjega časa. 

Simoneti je takrat tesno sodeloval s Koržetom, direktorjem Sklada za razvoj, ki ga je država ustanovila v istem času kot agencijo, njegova naloga pa je bila prestrukturiranje podjetij. "Bila sva poslovno nerazdružljive dvojec za privatizacijo in sanacijo podjetij do jeseni 1993, ko sem zapustil domačo privatizacijsko sceno in začel delovati predvsem v tujini," ocenjuje Simoneti. 

Številni tedanji uslužbenci sklada, pozneje preimenovanega v Slovensko razvojno družbo, so imeli tudi pozneje pomembno vlogo v privatizacijah kot uslužbenci različnih državnih skladov, direktorji podjetij in stečajni upravitelji. Nekateri verjetno tudi po zaslugi notranjih informacij, ki so jih dobili v tistem obdobju. 

25 let pozneje sta se Simoneti in Korže, ki je kariero pozneje zgradil kot krizni menedžer, simbolično srečala v upravnem odboru DUTB. Tam namreč skupaj s Simonetijem sedi tudi Janez Širovnik, dolgoletni tesni Koržetov sodelavec, s katerim sta imela skupaj tudi podjetje na Nizozemskem. 

Simoneti poudarja, da se s Koržetom nikoli ne posvetuje glede odločitev, ki jih sprejemajo na DUTB: "Naključno se srečava le nekajkrat na leto, vendar sva ostala v dobrih odnosih." Oba sta lastnika stanovanj v zgradbi Jadranka v Portorožu. Korže po Simonetijevem vedenju prav tako nima nobenega vpliva na Širovnika. 

Leta 1990 je Simoneti skupaj z Urošem Koržetom in Jožetom Mencingerjem (na fotografiji) prispeval eno od črk v ime modela KMS, ki je predvidel postopno, decentralizirano in odplačno prodajo družbenega premoženja. Danes Simoneti in Mencinger nimate nič več skupnega. Leta 1990 je Simoneti skupaj z Urošem Koržetom in Jožetom Mencingerjem (na fotografiji) prispeval eno od črk v ime modela KMS, ki je predvidel postopno, decentralizirano in odplačno prodajo družbenega premoženja. Danes Simoneti in Mencinger nimate nič več skupnega. Foto: Bojan Puhek

Prodal prva slovenska podjetjem tujcem

Simoneti v ideološkem smislu že zdavnaj nima več ničesar skupnega z Mencingerjem.

Velja za liberalnega ekonomista, ki nikoli bi bil naklonjen ideji, da bi lastniki velikih podjetij v Sloveniji postali njihovi direktorji. Zagovarja hitro privatizacijo, s katero bi spodbudil tudi kapitalski trg. Dve desetletji in pol pozneje je podpisal peticijo za privatizacijo. Med drugim sta jo podprla tudi visoki uslužbenec Feda Egon Zakrajšek in ekonomist Boris Pleskovič, ki je leta 1990 Peterleta nagovarjal k Sachsovemu modelu.

Že kot direktor agencije se je Simoneti podpisal tudi pod prve prodaje tujcem. Eden takšnih primerov je Tobačna Ljubljana, ki so jo kupili Nemci. S temi prodajami je mlada država dobila tudi začetne devizne rezerve.

"V praksi s sodelovanjem pri prodajah tujcem nikoli nisem imel težav. Kot akademski ekonomist pa sem vedno zagovarjal več odprtosti v Sloveniji pri tujih naložbah in privatizaciji," razlaga Simoneti. 

Slaba dediščina nadzornika kapitalskega trga

Sledilo je eno od bolj spornih poglavij v njegovi karieri. Sredi devetdesetih let je bil Simoneti podpredsednik prvega strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP). 

V strokovnem svetu Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je sedel skupaj z poznejšim predsednikom vlade Tonetom Ropom. V strokovnem svetu Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je sedel skupaj z poznejšim predsednikom vlade Tonetom Ropom. Foto: STA

Seznam njegovih članov se bere kot "greatest hits" domače tranzicije. V njem so sedeli poznejši minister za finance Dušan Mramor, sicer dolgoletni Simonetijev prijatelj, nekdanji predsednik vlade Tone Rop, "mati" slovenske gospodarske zakonodaje Nina Plavšak, ki je pozneje luknje v tej isti zakonodaji pomagala iskati "tajkunom", direktor Slovenske odškodninske družbe Igor Kušar, predsednik uprave NLB Božo Jašovič, pokojni šef Abanke Aleš Žajdela … 

Zapuščina organa, ki bi moral skrbeti za regulacijo sveže rojenega trga kapitala, iz tistega časa ni bleščeča. Ne le zaradi poslovnega sistema Dadas, pri katerem je agencija sprva mirno njegovo astronomsko rast, nato pa ga čez noč potopila, z njim pa tudi 3.500 njegovih vlagateljev. Tudi sam delniški trg se je kmalu spremenil v divji zahod parkirišč za nadaljnje lastninjenje podjetij. Lov je bil odprt, nadzorniki trga pa so bili vedno korak ali dva za lovci.

Postavljeni temelji za "tajkunizacijo" Slovenije

Postavljeni so bili temelji za kopičenje nekdanjega družbenega premoženja v rokah peščice lastnikov pidov, ki so imeli močne zveze tudi v politiki. Darka Horvata (Aktiva), Igorja Laha (Kompas sklad 1 in 2), Matjaža Gantarja (KD Group) in ostalih fantov, rojenih v šestdesetih letih, ki so pomen lastnine v kapitalizmu razumeli že, ko so ostali Slovenci svoje certifikatske delnice navdušeno prodajali za avtomobile.

Zapisniki sej strokovnega sveta ATVP iz tistega časa razkrivajo malo vsebine. Že takrat pa je njegove člane skrbela tudi medijska podoba agencije. Precej bolj kot poznejše ugotovitve državnega sveta, ki je leta 2003 v poročilu o aferi Dadas opozoril na nezakonito in nestrokovno delo ATVP. Okrivil jo je tudi za takratni borzni zlom. 

ATVP je v tem času omogočila nastanek pidovskih baronov, kot je Igor Lah. ATVP je v tem času omogočila nastanek pidovskih baronov, kot je Igor Lah. Foto: Mediaspeed

"O tem pri nas odločajo sodišča in ne državni svet," Simoneti odgovarja na vprašanje, ali se strinja z ugotovitvami poročila, da je ATVP kršila več zakonov in ustavo. 

"V Sloveniji nastaja domača lastniška struktura, domači kapitalisti, ki pridobivajo lastniške deleže na nepregleden način in razmeroma počasi. Velikih pozitivnih učinkov na poslovanje podjetij pa še ni zaznati," je že v začetku stoletja ugotavljal Simoneti.

"Vedno je vedril blizu politike, nikoli pa v njej"

Drugače kot nekateri kolegi iz strokovnega sveta ATVP se ni odpravil v politiko, čeprav je veljal za ekonomista blizu LDS, dobro pa se je razumel tudi z Janezom Drnovškom. Raje je ostajal v "drugi liniji": 

  • sodeloval je pri pisanju prevzemne in stečajne zakonodaje,
     
  • sedel v nadzornem svetu Medvešek Pušnika, ene najbolj drznih borznih hiš z odličnim dostopom do informacij, in
     
  • vodil komisijo za privatizacijo NLB, ki se je končala s prodajo 34 odstotkov banke belgijskemu KBC za 435 milijonov evrov. Simoneti še "danes ne ve, ali mu je to nalogo v resnici zaupal Janez Drnovšek ali Anton Rop".

"Vedno je vedril blizu politike, nikoli pa v njej. Pri tem je bil zelo spreten. Vlade so se menjavale, on pa je ostajal na sceni," ga je ocenil eden od najpomembnejših akterjev slovenske privatizacije v devetdesetih letih, ki je želel ostati neimenovan.

Zakaj ga ni maral Janez Janša?

Javna skrivnost je, da ga Janez Janša nikoli ni pretirano maral. Kljub temu je v času njegove prve vlade vodil skupino za privatizacijo in razvoj finančnega sektorja v odboru za reforme. Izbral ga je Jože P. Damijan, tedanji minister za razvoj in dober Simonetijev prijatelj, s katerim sta nekoč skupaj predavala tudi na Kubi. 

Čeprav predsednik SDS Janez Janša Simonetija ni nikoli maral, je ta kljub temu v času njegove vlade vodil skupino za privatizacijo in razvoj finančnega sektorja v odboru za reforme. Čeprav predsednik SDS Janez Janša Simonetija ni nikoli maral, je ta kljub temu v času njegove vlade vodil skupino za privatizacijo in razvoj finančnega sektorja v odboru za reforme.

To je bilo v času ideološkega sožitja med Janšo in mladoekonomisti, ki se je kmalu zatem končalo. Konec septembra 2005 je Simonetijev odbor predlagal pregledni umik državnih skladov iz aktivnega upravljanja podjetij in drugi val privatizacije, ki bi zajel NLB, Novo KBM, Telekom Slovenije in Zavarovalnico Triglav. Kot v posmeh sta le tri tedne prej državna sklada Kad in Sod pod mizo prodala svoja deleža v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu.

Kmalu je Simoneti padel v dokončno nemilost Janševe vlade. Ta je celo odkrito namigovala na sume zlorabe notranjih informacij pri načrtovani privatizaciji Telekoma Slovenije, ki naj bi uhajale med Factor banko, borznoposredniško hišo Medvešek Pušnik in Ljubljansko borzo. 

Zagotovo Janševim ni bilo všeč tudi, da je Simoneti pozneje kot predsednik uprave borze vložil kazenske ovadbe zoper državna prodajalca Mercatorja: Marka Pogačnika in Tomaža Toplaka, takratna šefa paradržavnih skladov. Letos, po enajstih letih, je tožilstvo dokončno odstopilo od pregona.

Razburjal z visokimi prejemki na borzi

Celotno obdobje borznega balona in menedžerskih odkupov je Simoneti preživel na vrhu Ljubljanske borze. Leta 2007 je pozdravil prvo javno izdajo delnic Nove KBM, ki se je pozneje izkazala za polomijo slovenskega delničarstva. V tem času so na borzi začele kotirati delnice Save Re, Zavarovalnice Triglav, Telekoma Slovenije in Letrike.

Kljub temu borza ni dohajala "tajkunizacije" države – procesa, ki je bil nastavljen že v devetdesetih letih, pospešila pa so ga poceni posojila in boj za vpliv med gospodarskim omrežjem levice in Janšo. Večina pomembnejših poslov se je zgodila mimo organiziranega trga. 

Celotno obdobje borznega balona in menedžerskih odkupov je Simoneti preživel na vrhu Ljubljanske borze. Po prodaji Avstrijcem jo je zapustil z 200 tisoč evri odpravnine. Celotno obdobje borznega balona in menedžerskih odkupov je Simoneti preživel na vrhu Ljubljanske borze. Po prodaji Avstrijcem jo je zapustil z 200 tisoč evri odpravnine. Foto: Ana Kovač

Tudi javni opomin, ki ga je borza izdala Pivovarni Laško zaradi prikritega kopičenja delnic Mercatorja, je izzvenel precej hitreje kot visoka plača, s katero je javnost razburjal Simoneti. Samo v letu 2007 je imel 213 tisoč evrov bruto prejemkov. 

Borzo je po prodaji Avstrijcem zapustil z 200 tisoč evri odpravnine. To je bil nov priliv vode na mlin kritikov, ki so mu pogosto očitali, da se nikoli ni branil denarja. V zgodovini ostaja zapisan tudi podatek, da je sodeloval v komisiji Združenja Manager, ki je leta 2007 nagrado za menedžerja leta podelila Binetu Kordežu, "očetu" menedžerskega odkupa Merkurja, ki se je pozneje izjalovil. 

Gasparijeva izbira za NLB

Ko je leta 2009 v spopadu za obvladovanje NLB med ključnimi ministri Pahorjeve vlade zmagal Mitja Gaspari, je Simoneti prišel v nadzorni svet največje banke in kmalu prevzel njegovo vodenje. 

NLB je takrat vodil Božo Jašovič, Simonetijev sodelavec iz strokovnega sveta ATVP in Mednarodnega centra za privatizacijo v srednji in vzhodni Evropi (CEEPN). Šlo je za nevladno organizacijo, ki je z denarjem mednarodnih fundacij, tudi Sorosove, v devetdesetih letih promovirala prodajo državnih podjetij na drugi strani padle železne zavese. 

Od zmage Mitje Gasparija za obvladovanje NLB je imel koristi tudi Marko Simoneti. Od zmage Mitje Gasparija za obvladovanje NLB je imel koristi tudi Marko Simoneti. Foto: Matej Leskovšek

Četudi je bil le prvi nadzornik, je imel Simoneti v NLB svojo pisarno, ključno vlogo pa je imel tudi pri kadrovanju. 

Jeseni 2009 je želel skupaj Stanislavo Zadravec Caprirolo, poznejšo viceguvernerko, iz banke izriniti tri člane uprave, in sicer Mateja Narata, Alojza Slavka Jamnika in Mirana Vičiča. Pri tem ga je presenetil izračun višine odpravnin, ki je dosegal 2,5 milijona evrov, Na tej točki se je prvič spopadel z Naratom, s katerim bo pozneje – že na DUTB – še ostreje prišel navzkriž pri Savi. Simoneti je namreč v Naratu videl ključnega predstavnika "stare struje" v NLB in nekdanje ekipe, ki je želela odstopiti sama, a z nakazilom odpravnine v dobrodelne namene. 

Zamujena leta za reševanje največje banke

Gledano za nazaj je bil čas Pahorjeve vlade zamujeno obdobje, ki je krepko povečalo strošek poznejše sanacije NLB. 

Banka, v kateri so se začela po poku borznega balona kopičiti slaba posojila, je v tem času krizo pomagala še poglabljati. Pol leta je bila brez vodstva. Kot največja banka v državi je domala povsem zaprla kreditne pipice in obrnila hrbet gospodarstvu. 

Četudi je bil le prvi nadzornik, je imel Simoneti v NLB svojo pisarno, ključno vlogo pa je imel tudi pri kadrovanju.  Četudi je bil le prvi nadzornik, je imel Simoneti v NLB svojo pisarno, ključno vlogo pa je imel tudi pri kadrovanju. Foto: Matej Leskovšek

Stečaji gradbincev, kreditni krč, sesutje gospodarstva …

Večje dolžnike je puščala v negotovosti s časovno omejenimi reprogrami in dvojnimi merili. Pri tem so ji kot sistemski banki sledile tudi vse ostale banke, kar je domačo ekonomijo pripeljalo na rob sesutja.

Stečaji gradbincev in drugih velikih podjetij so jo prehiteli povsem nepripravljeno. Pred nosom ji je uhajalo premoženje iz stečajnih mas, slaba posojila pa so se začela širiti po celotni verigi podizvajalcev in dobaviteljev. Do spomladi 2012 se jih je v celotni NLB nabralo že za tri milijarde evrov.

Kritiki pravijo, da je prav Simoneti v nadzornem svetu najbolj zagovarjal "neoliberalno" doktrino, po kateri je za banko bolje, naj pusti gospodarstvu, da opravi svoje. Torej, da podjetje pusti v stečaj in oblikuje rezervacije, ki so poglabljale minus v bilancah banke, posojila pa deloma poplača s poznejšo prodajo zavarovanj.

Bi danes v NLB ravnal drugače? "Da." 

Simoneti danes odgovarja, da "stvari žal niso tako preproste". Prst krivde upira v Pahorjevo vlado, natančneje ministra za finance Franca Križaniča, ki da ni zagotovil ustrezne kapitalske ustreznosti banke: "Brez te se ne da zelo agresivno nastopiti do problematičnih podjetij, saj je treba ob tem priznati tudi izgube v banki." Banko so razjedali tudi spori med državo in belgijsko KBC. 

Prvi nadzornik prst krivde za kapitalsko neustreznost NLB upira v takratnega ministra za finance Franca Križaniča. Prvi nadzornik prst krivde za kapitalsko neustreznost NLB upira v takratnega ministra za finance Franca Križaniča. Foto: Ana Kovač

Bi danes ravnal drugače? "Da. Odstopil bi, ko je ministrstvo prvič zavrnilo naš predlog za dokapitalizacijo s sredstvi, ki so bila za ta namen že rezervirana v proračunu s komentarjem, da pretiravamo z rezervacijami, saj bo kriza le prehodna," odgovarja Simoneti.

"V letih odlašanja s celovito sanacijo bank ni bilo prave motivacije bank za aktivno prestrukturiranje terjatev. Sistemske banke so čakale, da bodo del problemov odložile na DUTB," je leta 2014 v reviji Pravna praksa zapisal Simoneti. 

"Preživel" AUKN, ne pa Šušteršiča in Janše

Kreditnemu krču je sledil politični vrtiljak. Pisalo se je leta 2011, ko je Pahorjeva vlada razpadala po vseh šivih. Prvo zahtevo za odpoklic, ki jo je vložila zdaj že nekdanja Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), s katero je prihajal v spor zaradi takrat šele nameravane prodaje Mercatorja in strategije NLB, je Simoneti še preživel.

Druge Janševe vlade pač ne, saj je novi premier še v času, ko je bil v opoziciji, govoril o kazenski odgovornosti NLB zaradi posojila za financiranje Stožic, paradnega projekta ljubljanskega župana Zorana Jankovića.  

Simoneti se je v tem času že razšel tudi z novim ministrom za finance Janezom Šušteršičem, s katerim ni delil stališč glede nadaljnje usode banke in ustanovitve DUTB, ki so jo vse glasneje zahtevali tuji financerji države in evropska komisija. 

V času druge Janševe vlade se je Simoneti razšel tudi s takratnim finančnim ministrom Janezom Šušteršičem. V času druge Janševe vlade se je Simoneti razšel tudi s takratnim finančnim ministrom Janezom Šušteršičem. Foto: Matej Povše

Prihod na "divji zahod"

Simoneti, ki mu je vedno uspelo ostajati pod radarjem širše javnosti, se je na politično-gospodarsko sceno vrnil februarja lani. Ključna vstopnica za njegov prihod na DUTB, kjer je bil najprej član upravnega odbora, je bil Dušan Mramor, minister za finance v Cerarjevi vladi. Danes, ko Mramorja ni več v vladi, je naenkrat na odprtem tudi Simoneti, čeprav ga nova ministrica za finance Mateja Vraničar Erman za zdaj še podpira. 

V slabo banko je prišel v prvem krogu kadrovskih menjav, po katerem sta od štirih Švedov v upravnem odboru ostala le še Lars Nyberg in Torbjörn Månsson kot glavni izvršni direktor. Na isti dan, ko so kriminalisti prvič obiskali DUTB in iskali dokaze o fiktivnih svetovalnih pogodbah.

DUTB je bila institucija, ki je spominjala na "divji zahod". Denar se je delil na vse strani: prek ekscesnih plač in svetovalnih pogodb, tudi za dela, ki jih po ugotovitvah računskega sodišča ni nihče opravil. Ključne kadre so imenovale institucije trojke. Še vedno je recimo malo znano, da je bil Nyberg v DUTB imenovan v kvoti Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD).

Luknje, ki so jih izkoriščali na DUTB

Vprašanj o tem, kaj počnejo na DUTB, se ni smelo postavljati. V tem primeru so Skandinavci takoj začeli groziti s svojimi mednarodnim zvezami in poudarjati, da bi večji nadzor države vodil v padec bonitete Slovenije. 

Tudi v institucionalnem okvirju slabe banke ni manjkalo lukenj, pisanih na kožo novim gospodarjem Slovenije. 

Eno od teh so izkoristili marca lani, le nekaj dni pred prihodom novih članov upravnega odbora. Takrat so "zaprli" najbolj sporen posel svojega mandata – prodajo terjatev do ACH in več drugih podjetij investicijski banki Bank of America Merrill Lynch (BAMLI). Kmalu zatem so Američani te terjatve preprodali in na račun slovenskih davkoplačevalcev zaslužili okrog dvajset milijonov evrov. 

Šele od letos je DUTB upravičena do razlike do kupnine v primerih, ko jih novi lastnik terjatev preproda naprej. 

Je sam storil dovolj za razčiščevanje tega posla? "Mislim, da. Kot član upravnega odbora sem predlagal notranjo revizijo posla z BAMLI. Na tej osnovi smo sprejeli ukrepe za spremembe pri izvedbi takih transakcij," odgovarja Simoneti.

Švedi so mu pihali na dušo

Sledil je napad slabe banke na Savo, lastnico največjega dela slovenskih hotelov, ki se je spremenil v nekajmesečni sodni boj in neracionalno merjenje moči v imenu prihodnosti slovenskega turizma.

Napad slabe banke na Savo je operativno vodil zdaj že nekdanji finski svetovalec DUTB Janne Harjunpää. Napad slabe banke na Savo je operativno vodil zdaj že nekdanji finski svetovalec DUTB Janne Harjunpää. Foto: STA Simoneti naj bi "sveto vojno", ki jo je operativno vodil zdaj že nekdanji finski svetovalec DUTB Janne Harjunpää, pomagal širiti na druge fronte.V zakulisju se je govorilo, da naj bi prav Simoneti Banki Slovenije dal nekatere dokumente, ki so ji pomagali pri pisanju odločbe o odvzemu dovoljenja za delež Save v Gorenjski banki. 

Šlo naj bi za poročilo svetovalnega podjetja KF Finance, ki je po naročilu DUTB obravnavalo povezanost Save in Gorenjske banke. Simoneti naj bi ga izročil Stanislavi Zadravec Caprirolo, s katero je leta 2009 – v času odstavljanja Narata, še lani predsednika uprave Save – sedel v nadzornem svetu NLB. 

Viri z DUTB pravijo, da je imel Simoneti dobre odnose z navezo Nyberg-Månsson. Vzajemno naj bi si pihali na dušo. Šveda sta ga hvalila, saj sta v njem videla Slovenca s pravimi, bolj mednarodnimi pogledi na ekonomijo. Simoneti, ki je bil vedno raje strateg in svetovalec kot operativec z velikim bremenom odgovornosti, pa naj bi cenil njuno brezkompromisnost. 

Ko je vlada zaradi nejasnosti z astronomsko plačo, potnimi stroški in drugimi prejemki v času Mramorjeve poti v Južno Ameriko lani jeseni razrešila Nyberga in odpoklicala Månssona, je Simoneti postal predsednik upravnega odbora DUTB. 

Zakaj je Simoneti klican na odgovornost prav zdaj in to zaradi plač?

V zadnjem letu dni so slabo banko pretresali notranji spori in različne afere. 

Na Siol.net smo spomladi razkrili, da bo DUTB zaradi pripojitve Factor banke in Probanke potrebovala dodatnih 50 milijonov evrov. Čeprav so na ministrstvu za finance in DUTB več mesecev zatrjevali, da bo znesek nižji, je slaba banka pred dnevi državo uradno zaprosila za 50 milijonov evrov. Če denarja ne bo dobila, ji grozi celo insolventnost. 

Konec avgusta smo na Siol.net razkrili, da so nemški strokovnjaki, ki obvladujejo upravo in nadzorni svet Cimosa, pri izplačevanju prejemkov našli način za izogibanje omejitvam iz zakonodaje. Konec avgusta smo na Siol.net razkrili, da so nemški strokovnjaki, ki obvladujejo upravo in nadzorni svet Cimosa, pri izplačevanju prejemkov našli način za izogibanje omejitvam iz zakonodaje. Foto: Matej Leskovšek

Že konec avgusta smo na Siol.net opozorili tudi na izogibanje Lahovnikovemu zakonu pri plačevanju nemških menedžerjev Cimosa z različnimi manevri. Na ministrstvu za gospodarstvo so takrat poudarjali, da za družbo, ustanovljeno v Nemčiji, velja nemški pravni red in torej ne slovenska zakonodaja. Nikomur v državi se ni zdelo nič sporno.

Zakaj je dva meseca pozneje drugače? Zakaj vprašanje plač, ki je na DUTB tako ali drugače vedno aktualno že od njene ustanovitve, v političnem etru problematizirajo prav zdaj? Zakaj je najbolj na tapeti Simoneti, čeprav je v slabi banki precej manj časa od recimo Aleša Koršiča in Janeza Škrubeja, dveh izvršnih direktorjev, ki sta v tej instituciji preživela že vse kadrovske menjave? 

In najpomembneje, zakaj Simonetiju grozi odhod zaradi plač menedžerjev v Cimosu, ne pa zaradi drugih, bolj vsebinskih razlogov, ki jih lahko očitamo vodilnim v slabi banki: počasnosti DUTB pri sanacijah podjetij, občasni ohromelosti institucije, nepreglednih prodajah terjatev, o katerih javnost ne ve praktično ničesar, ali potratnosti družbe, ki svojim zaposlenim izplačuje dodatke za lojalnost?

Pri Cerarju ga je ubranil Mramor

Del odgovora na zgornja vprašanja je zagotovo mogoče najti v politiki. 

Simonetijev odhod najglasneje zahtevata SD in DeSUS. Gre za stranki, ki od ustanovitve DUTB do tega korita zaradi različnih razlogov - slaba banka je po zakonodaji "fevd" ministrov za finance - nista imeli dostopa, a svojih ambicij nikoli nista skrivali. Pri tem še zdaleč nista imuni na prišepetavanje dolžnikov in kupcev terjatev.

Precej naklonjenosti je Simoneti izgubil tudi v SMC. Sploh po tem, ko je septembra preslišal želje dela vlade. Neizvršni direktorji DUTB so namreč na položaj glavnega izvršnega direktorja vnovič imenovali Imreta Balogha, Madžara, ki mu je že lani pot na DUTB po neuradnih informacijah pomagal tlakovati nesojeni vodja trojke za Slovenijo Istvan P. Szekely. Da je Balogh, ki mu nekateri očitajo neodločnost, kar sam v smehu zanika, prava izbira, naj bi premierja Cerarja pomagal prepričevati tudi nekdanji minister Mramor. 

Da je Imre Balogh prava izbira za položaj glavnega izvršnega direktorja DUTB, naj bi premierja Cerarja pomagal prepričevati tudi nekdanji minister Mramor. Da je Imre Balogh prava izbira za položaj glavnega izvršnega direktorja DUTB, naj bi premierja Cerarja pomagal prepričevati tudi nekdanji minister Mramor. Foto: Matej Leskovšek

"Kakšno mnenje so imeli posamezni člani vlade, niti ne vem, saj jih nismo spraševali. Tudi oni nam tega niso sporočali, kar je tudi edino korektno. To zgodbo ste prinesli mediji. Predstavljena je bila kot moja neposlušnost do politike, ki jo je treba verjetno čim prej sankcionirati. Narobe svet!" danes zatrjuje Simoneti. 

Pritisk raste s padanjem zastavice pri DZS

Apetiti okrog DUTB so tradicionalno veliki. Gre za institucijo, ki ima ključno vlogo v novi redistribuciji premoženja, neposredno pa odloča o usodi več tisočih delovnih mest, razmerah na nepremičninskem trgu in končni bilanci sanacije bank. 

Pri tem očitno nihče v politiki ne razmišlja o izboljšanju njenega institucionalnega okvirja. Prav tako ne o tem, da s prodajo terjatev v lasti DUTB v Slovenijo prihaja špekulativni, v nekaterih primerih pa celo sumljivi kapital iz držav jugovzhodne Evrope. 

Ne gre prezreti še enega mogočega razloga. Ena od težav DUTB so njena očitna dvojna merila.

Nekatere dolžnike, recimo lastnike Alpine, Swatycometa, Cimosa in MLM, je brez pomislekov razlastila. Spet drugim dopušča, da si z novimi manevri vedno znova kupujejo čas. Eden takšnih je Skupina DZS, ki velja za enega najtrših orehov DUTB, saj tej dolguje skoraj 80 milijonov evrov. Svojih obveznosti ne poravnava, kronično pa zamuja tudi s prodajo Term Čatež, Marine Portorož in drugega premoženja.

DZS velja za enega najtrših orehov DUTB, saj tej dolguje skoraj 80 milijonov evrov. DZS velja za enega najtrših orehov DUTB, saj tej dolguje skoraj 80 milijonov evrov. Foto: Matej Leskovšek

Škarje in platno pa v rokah DUTB 

Živčnost raste, ker se skupini, ki jo vodi Bojan Petan, tokrat očitno res približuje dan D. Konec leta potečejo vsi roki za izpolnitev obveznosti iz sporazuma z bankami. 

V senci tega teče tudi spopad za obvladovanje terjatev do DZS. Kupujeta jih finančni sklad York in ruska družba VR Capital, ki že ima v lasti Elan. Kot Petanov "joker" se že nekaj časa omenja eden najbogatejših Srbov Miodrag Kostić, ki svoj drugi dom očitno gradi na portoroški rivieri. Škarje in platno ima še vedno v rokah DUTB, ki je razpis za terjatve že objavila, a ni sprejela nobene od ponudb. 

Simoneti je po nekaterih informacijah že večkrat zahteval zaostritev politike slabe banke do DZS. Kot akademik je napisal vrsto člankov o sanacijah podjetij, a v DUTB njegove teorije še niso prelili v prakso. Tudi iz posnetkov sej upravnega odbora DUTB je mogoče razbrati, da je Simoneti dobro poučen o stanju v skupini. Prav v Petanovih mesečnih prejemkih za vodenje treh podjetij iz skupine je recimo iskal načine za obvode mimo Lahovnikovega zakona v družbah v lasti DUTB.

Na kaj bi morala paziti vlada

So pritiski za odhod Simonetija povezani tudi z odločanjem o usodi DZS, na kar vedno bolj glasno namigujejo tudi v vladnih sobanah? Simoneti tega ni ne potrdil ne zanikal. "O načinu delovanja te prezadolžene skupine bi morali vedeti bistveno več od mene," nam je dejal. 

Če bo na vladi prihodnji teden prevladalo stališče, da mora Simoneti oditi, ministrski zbor ne bi smel spregledati več nujno potrebnih pogojev za njegovega naslednika. Med njimi so moralna neoporečnost, dobro poznavanje delovanja DUTB in slovenskega okolja z vsemi njegovimi lokalnimi posebnostmi ter brezkompromisnost ob poskusih vplivanja, ko je treba rezati glave tudi pri dolžnikih.

Četudi bo Simoneti ostal, pa mu težka vprašanja o sedanjosti in prihodnosti DUTB ne bi smela biti prihranjena.

 

Razkritje: Avtorja sta bila do začetka letošnjega leta zaposlena v družbi Dnevnik d.d., ki je del Skupine DZS. 

 

Komentarji

14

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • frajgajst / 22.10.2016. ob 09:52 +6 0

    če kdo pozna delovanje koržetovega sklada ve da ti voluharji niso vredni prav nič, ker ti ljudje nimajo ne vesti ne etike ne morale, kje šele kaj poštenja...!!!!

    +6 0
  • MBSQ / 22.10.2016. ob 10:50 +6 0

    Članek kaže na vso sprevrženost vladajoče tranzicijske levice. Povsem jasno je, da je komunistična revolucija največje zlo, ki je kdaj koli doletelo Slovence, predstavniki tranzicijske levice pa so kot dediči revolucije, nadaljevanje tega istega zla v drugi obliki. Še danes se trudijo ohranjati moč in oblast in so največja naravna nesreča Slovenije. V 90. letih je Slovenija imela priložnost izvesti lustracijo, a te priložnosti žal ni izkoristila.

    +6 0
  • stanly / 22.10.2016. ob 10:28 +6 0

    to so levaki, ki so pomagali ustvarjati bančne luknje in omogočili tajkunske kredite, propad dobrih podjetij samo, da so naši fantje iz komunistov čez noč postali bogati tajkuni z kapitalom v tujini

    +6 0
delitve: 140
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin