"Kjer sedi Atelšek, vedno pade tudi kaj od mize" #Teš6

Vlogo Ivana Atelška v dolini je nekoč slikovito opisal novinar Aleksander Lucu: "Od nekdaj je imel v Šaleški dolini glavno besedo in ni trpel ugovorov, zato so mu vedno sledili najbolj pomembni v Velenju in Šoštanju. Vedeli so, da kjer sedi Atelšek, vedno pade tudi kaj od mize."

Atelšek se je oznake "šaleški lobi" javno vedno otepal. "Marsikdaj je mogoče slišati o nekakšni savinjsko-šaleški navezi in podobne zadeve. Toda ali gre res za navezo, če želimo napraviti nekaj, kar je izjemnega pomena tudi za državo?" se je spraševal v času, ko so v TEŠ že pripravljali temelje projekta blok 6.

Tudi v visoki starosti je ostal odločen in pronicljiv sogovornik, neposreden v izjavah in kot tak idealen za novinarje. "Če smo se nekoč izgovarjali na Beograd, ni razloga, da bi se danes morali na Ljubljano," mi je dejal leta 2008.

Pogovor z Atelškom se je običajno že po nekaj sekundah spremenil v več deset minut dolg monolog o vsem, kar je bilo po njegovem v Sloveniji narobe. 

Vodenje Gorenja je prevzel, ko je bil star komaj 25 let

Ugled v dolini in Sloveniji si je pokojni Atelšek zgradil kot "oče" Gorenja. Njegovo vodenje je prevzel leta 1953, ko je bil star komaj 25 let, v skoraj treh desetletjih pa ga je iz obrtne delavnice iz Šmartnega ob Paki razvil v izvozno korporacijo z 22 tisoč delavci.

To mu je uspelo s kombinacijo inteligence, prirojene iznajdljivosti, vztrajnosti in brezkompromisnosti pri doseganju ciljev – kombinacije, zaradi katere se je zapletal v številne spore. Najraje s politiko. Prav zaradi enega od njih je moral konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi oditi z mesta prvega moža Gorenja. Že pred tem so ga nekajkrat izključili iz Komunistične partije Slovenije in ga vanjo spet sprejeli.

Ivan Atelšek svojega vpliva v energetiki ni želel izpustiti iz rok. Foto: STA , Leta 1978 ga je hotela tedanja politika premestiti v Ljubljansko banko, finančno središče slovenskega gospodarstva, vendar se je izgovarjal, da ni usposobljen za bančnika. Pogosto je bil tudi tarča očitkov, da ni goreč pristaš samoupravljanja, saj je opozarjal, da samoupravljanje ni postopanje in sedenje na sejah.

Čeprav se je leta 1984 upokojil, je ostal aktiven in vpliven. Na volitvah decembra 1992 je kandidiral v Državni svet kot član LDS, tudi v poznejših letih je bil tesno povezan s stranko. Ko je leta 1992 njeno vodenje ob preoblikovanju iz takratne ZSMS prevzel Janez Drnovšek, se je članom kot kandidat prvič predstavil na kongresu v Velenju. To naj bi Atelšek večkrat ponosno poudarjal v poznejših letih.

Februarja 2000 ga je vlada Janeza Drnovška imenovala v nadzorni svet TEŠ, iz katerega se je že septembra istega leta, ko je bila na oblasti že vlada Andreja Bajuka, moral posloviti.

"Zakaj? Ker sem bil politično na drugi strani. Ker sem bil pri LDS," je Atelšek marca 2003 razložil v državnem zboru. Kljub temu ga je prav vlada Janeza Janše že leta 2005 ponovno imenovala v nadzorni svet TEŠ.

Atelšek svojega vpliva v energetiki ni želel izpustiti iz rok. Ni bil – prosto po Borutu Pahorju – "stric iz ozadja", ampak je rad silil v ospredje in zganjal hrup.

Tako se je leta 2000 zapletel v spor s tedanjim ministrom za gospodarstvo Jožetom Zagožnom, dolgoletnim vplivnim članom SDS. Razlog: trgovanje z električno energijo v času, ko je njen izvoz čez mejo v Italijo omogočal velikanske dobičke.

"Zagožnu sem zagrozil, da ga bom prijavil, če bo še naprej prodajal električno energijo (iz Nuklearne elektrarne Krško, op. a.) po tako nizki ceni," je pozneje razkril Atelšek. To so bili časi spopada med levico in desnico za posel, ki se je izkazal za zelo donosnega.

Orožarski posli

Poti Atelška in Zagožna so se prepletale skoraj štiri desetletja – od leta 1975, ko se je pokojni Zagožen, rojen v Ljubnem ob Savinji, kot pripravnik zaposlil v Gorenju in se v nekaj letih po Atelškovem odhodu povzpel do položaja enega od podpredsednikov koncerna.

Povezovali so ju tudi orožarski posli iz časa osamosvojitve. Zagožen je bil v času, ko je ministrstvo za obrambo vodil Janez Janša, direktor uprave za logistiko, Ivan Atelšek pa je bil poslovno povezan s Konstantinom Dafermosom, največjim dobaviteljem orožja Sloveniji v času osamosvajanja. Skupaj sta bila lastnika off-shore podjetja v Panami. Z orožarskim poslom se je v tistem času ukvarjalo tudi Gorenje – prek svojega podjetja Orbis, ki je pri prodaji orožja na Hrvaško in v BiH sodelovalo z ministrstvom za obrambo.

Njune poti so se znova prekrižale pri projektu TEŠ6.

Naslednji odlomek iz knjige bomo objavili prihodnji četrtek.

Preberite še:

1. del: -> Velika korupcijska zgodba: sporna nakazila v Alstomu so bila del sistema
2. del: -> "Obroč se je počasi začel zoževati" #Teš6
3. del: -> "Zdelo se je, da je Rotnik idealen kandidat za ta položaj" #Teš6