Humanitarne organizacije pomagajo preživeti

Lani je pod pragom tveganja revščine živelo skoraj 14 odstotkov (13,6) Slovenk in Slovencev oziroma približno 273 tisoč ljudi, ugotavlja državni statistični urad. Prag tveganja revščine se je lani v primerjavi z letom prej zvišal za 13 evrov na mesec. Mesečni dohodek oseb, ki so živele pod pragom revščine, je bil lani nižji od 600 evrov. Tako pravi statistika. V praksi pa naj bi se »revščine« otepalo več kot tristo šestdeset tisoč ljudi pri nas. Kot kažejo podatki, se z revščino najbolj srečujejo starejši od 65 let, takih je več kot petina, vse bolj pa se v revščini utapljajo tudi mladi do 18 let, teh je iz leta v leto več, zdaj jih je že več kot 15 odstotkov.

Gospodarstvo se vse bolj potaplja, zaposlitev prej želja kot realnost Razlogi za to so jasni, pravijo poznavalci. Gospodarske razmere so iz meseca v mesec slabše, vse več je propadlih podjetij, možnosti za zaposlitev pa je vse manj, zlasti za starejše in tiste prve iskalce zaposlitve, to je povsem preprosta resnica. In vse več je tistih, ki ne zmorejo več preživeti brez tuje pomoči. Brez dela (uradno prijavljenih na zavodu za zaposlovanje) je skoraj sto šest tisoč ljudi, podjetja pa skupaj vsaj prek »Zavoda« ponujajo le 895 prostih delovnih mest. Takšna je realnost in ekonomisti napovedujejo, da še nismo dosegli gospodarskega dna. Zato je tudi iz dneva v dan več tistih, ki ne zmorejo več poravnati niti mesečnih položnic. Vse več tistih, ki bi lahko delali, pa ne morejo, ker ne najdejo dela

Zaradi vse slabšega gospodarskega položaja in posledično revščine je iz leta v leto več tistih, ki potrkajo na vrata različnih humanitarnih organizacij. Čeprav smo Slovenci med tistimi narodi, ki si zelo neradi priznamo, da smo v težavah in si poiščemo pomoč. Generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic pravi, da se obrazi revščine spreminjajo, med prosilci za pomoč pa je vedno več ljudi, ki so sposobni za delo, pa ga ne najdejo, zato se za pomoč obračajo na humanitarne organizacije. Ljudje večkrat zaprosijo za pomoč V Rdečem križu Slovenije so lani skupno razdelili skoraj dva in petdeset tisoč prehrambnih paketov, še leta 2007 le dobrih trideset tisoč ali drugače, lani je bilo razdeljenih skoraj tri tisoč osemsto ton različnih prehranskih artiklov oziroma dva tisoč ton več kot leta 2007. Vse to jasno kaže na vso resnost položaja. Predsednik RKS Franc Košir priznava, da se je v primerjavi z lanskim letom število prosilcev za različne oblike pomoči sicer malenkost zmanjšalo, vendar je zaskrbljujoče dejstvo, da ljudje za pomoč zaprosijo večkrat, kar pomeni, da se revščina v Sloveniji poglablja. Na RKS tudi ugotavljajo, da se je v preteklih dveh letih število prejemnikov pomoči ustalilo pri okoli sto pet deset tisoč prejemnikih.

Tudi na Karitasu ugotavljajo, da so razmere iz dneva v dan slabše. V preteklem letu so z zbranimi sredstvi pomagali več kot sto osem in trideset tisoč ljudem, številnih družinam in posameznikom so skupno razdelili skoraj tri tisoč dvesto ton različnih prehranskih artiklov. Razmere tudi letos niso nič boljše. Vse več je ljudi, ki seveda neradi, vendar morajo, potrkajo na vrata številnih humanitarnih organizacij. Kdaj bo bolje? Kdaj – če sploh – bomo lahko našli delo (zaposlitev) in si zagotovili človeka vredno življenje, se najbrž sprašujejo mnogi, ki so ostali brez zaposlitve ali sploh še niso začeli svoje poklicne poti. Kdaj bo bolje? Vprašanje, ki nima odgovora? Zakaj?