Nika Kovač: Moja prijateljica Hannah ali "Slovenija, ne postani Amerika."

Strašili so me masa ljudi, razvejen sistem podzemnih železnic, mimobežni stiki in narejena prijaznost drugih. Jezile so me vpijoče socialne neenakosti, ki so vpisane v samo strukturo mesta. New York je obenem mesto elitnih, več milijonov vrednih stanovanjih v bleščečih stolpnicah, ljudi in ljudi brez doma.

Je mesto, v katerem si lahko tisti z denarjem privoščijo najsodobnejšo in najkakovostnejšo zdravstveno oskrbo na svetu, tisti brez njega pa so celo brez najosnovnejše zdravniške pomoči, četudi jo zares potrebujejo in bi bila za njih življenjskega pomena. Je mesto vrhunskih univerz, na katere pa se praktično ne morejo vpisati tisti, ki nimajo premožnih staršev ali ne morejo najeti kredita, s katerim bi se za študij zadolžili za desetletja.

Ta dvojnost premožnih in revnih je v New Yorku zelo vidna in včasih je treba samo zaviti iz ene ulice v drugo, da se iz sveta revščine premakneš v svet nepredstavljivega bogastva. New York je mesto velikih krivic, obupa in osamljenosti, je pa tudi mesto, v katerega se lahko zaljubiš, ker je mesto iskrivosti in (le) za nekatere tudi uresničevanja sanj. Je srce kapitalizma in hkrati dom inovativnih protestniških gibanj. Je torej mesto nasprotij, ki te ne pusti ravnodušnega. Lahko ga vzljubiš. Lahko ga zasovražiš. Vmesne poti ni.

Kakorkoli že, ko sem se s kupom kovčkov in solznimi očmi vračala v ljubo Slovenijo, sem si obljubila, da se bom v New York še vračala, da bo ostal moj drugi dom, da bom tu delala in z mestom ostajala v stiku. Po letu in pol mi je to uspelo.

Že prvi dan ko sem prispela v mesto, sem se odpravila na sprehod po svojih najljubših ulicah. Njihov ritem je ostal enak. Tudi meni najljubši kavarna in trgovinica, kjer si lahko kupiš sveže iztisnjen pomarančni sok, sta bili še vedno tam kot prej.

Foto: Guliverimage Mesto pa se je vendarle opazno spremenilo: na ulicah je še več revnih in nemočnih. Revščina je v mestu vidna na praktično vsakem koraku. Obupani ljudje prosijo za denar. Vpijejo. Na sistem se ne jezijo več, povsem jih je uničil. Sedem v taksi. “Kako je?” vprašam taksista. “"Zmeraj huje," odvrne. "Težko je preživeti. Vse se draži, plače pa ostajajo iste. Da lahko obiščeš zdravnika, ko ga potrebuješ, je privilegij. O tem, da bi moji otroci študirali, lahko samo sanjam."

Hannah – od Taylor Swift do kritike neenakosti

"Še huje je, kot je bilo," pišem sporočilo prijateljici Hannah, moji prvi zaveznici v Ameriki. Pomagala mi je razumeti, da Američani in Američanke v trgovini sprašujejo: "How are you doing," ker te tako pozdravijo in ne ker bi jih zanimalo, kako je dejansko s teboj. Predstavila mi je ameriške resničnostne šove, neodvisno filmsko produkcijo, z mano je premagovala samoto prvih mesecev na novi celini.

Hannah pooseblja prijazno ameriško sosedo. Posluša Taylor Swift, rada pleše in poje. Teče maratone, obožuje praznike in praznovanja. Veliko ji pomeni družina, Ameriko ima rada, svoje življenje pa posveča reševanju vprašanj in problemov, ki so pomembni za skupnost. "Neenakosti so vedno večje," mi odgovori. "Pri vas pa je verjetno vse bolje. Imate novo vlado," doda.

Spreleti me srh.

Res je, na naših ulicah ni več tako, kot bi živeli v policijski državi, čeprav se fotografije policije, solzivca, palic ob za javnost zaprti otvoritvi javne ustanove Rog v Ljubljani ne razlikujejo bistveno od fotografij iz obdobja vladavine prejšnje oblasti. Predsednik vlade sicer na Twitterju oziroma omrežju X ne poziva k oboroževanju in ne žali novinark s prostitutkami, nikogar tudi ne zmerja s Hamasom.

Vlada je pred dnevi naredila pomembne pozitivne korake k zaščiti žrtev družinskega nasilja in izboljšanju delovnopravne zakonodaje, a obenem ni mogoče mimo tega, da javno zdravstvo še vedno izgublja, da je z domovi za ostarele precej tragično, mnogi si jih vedno težje – če sploh – lahko privoščijo, postelje v njih pa ostajajo prazne tudi zato, ker ljudi, ki bi opravljali težaško delo za minimalne plače, ni in odhajajo v druge poklice.

Ni mogoče mimo tega, da vedno večje število ljudi – med njimi so tudi upokojenci, predvsem pa samske upokojenke – živi pod robom revščine, da brezplačnega kosila za osnovnošolce nimajo v letošnjem letu niti vsi tisti otroci, ki ga res potrebujejo, saj jim ga starši ne morejo zagotoviti ... in še bi lahko naštevala.

Državni zbor Republike Slovenije Foto: STA , Res je sicer, da se je prejšnja vlada srečevala s težavami pandemije, sedanja pa se srečuje s katastrofo poplav izjemnih razsežnosti, ko mora prioritetno zagotavljati stanovanja in infrastrukturo prebivalkam in prebivalcem, ki so ostali brez vsega. Pa vendar: vseh političnih odločitev in umanjkanja nujnih socialnih ukrepov ni mogoče opravičevati z izrednimi razmerami.

Kot v ZDA je tudi pri nas za ljudi življenje iz meseca v mesec dražje in temu ni videti konca. Povečuje se delež tistih, ki vedno težje preživijo, na kar opozarjajo humanitarne organizacije. Napoveduje se podaljševanje delovne dobe in povečanje števila let, iz katerih bo preračunana višina pokojnine, ni povsem jasno, kako bo s košarico obveznega zdravstvenega zavarovanja, probleme imamo z ustrezno usposobljenimi učitelji v javnih šolah, v vrtcih in s kadri v zdravstvenih in varstvenih domovih. Daleč od rožnatega.

Kaj gre v Sloveniji v napačno smer?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada je v Sloveniji leta 2022 pod pragom tveganja revščine živelo 251 tisoč ljudi. Vendar ti podatki merijo t. i. relativno revščino, oziroma koliko ljudi je revnih po razporeditvi dohodkov glede na povprečni dohodek v državi. Tistih, ki se z revščino soočajo, je v resnici bistveno več.

Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste-Polje mi je na enem od najinih srečanj pojasnila, da v revščino vse bolj drsi tudi srednji razred. Vedno več je zaposlenih staršev, ki k njim prihajajo po pomoč. Prejšnji teden so iz ZPM sporočili, da so njihova skladišča skoraj prazna, da zmanjkuje hrane, higienskih pripomočkov, pralnega praška – osnovnih življenjskih potrebščin. Ljudi so pozvali k solidarnosti, vlado pa k sistemski pomoči. Glede na vztrajno rast cen bodo ljudje v prihodnjih mesecih živeli še težje. Stisk bo še več.

Življenjske potrebščine so se oktobra na letni ravni v povprečju podražile za 6,9 odstotka, na mesečni pa za 0,2 odstotka. Še bolj se je podražila prav hrana, ki je osnovna življenjska dobrina, in sicer za 7,3 odstotka. Cena električne energije se je zaradi odprave ukrepa znižanega plačila prispevkov dvignila za vrtoglavega 24,3 odstotka.

Inflacija na eni in draginja na drugi ljudem požirata dohodke in prihranke. Foto: Shutterstock

Vlada v spopadu z draginjo očitno ni uspešna, višjo inflacijo imata zgolj dve članici EU. In kako se je v teh okoliščinah odločila delovati? Ne tako, da bi z ukrepi lajšala stiske ljudi, ki jih povzroča draginja, nasprotno. Sprejela je odločitev, da socialnih prejemkov, kot so otroški dodatki, državne štipendije za dijake in študente, denarna socialna pomoč, varstveni dodatek, subvencije najemnin, subvencije vrtcev in šolskih kosil, ne bo uskladila z inflacijo, čeprav tako določa zakon. To v praksi pomeni, da bo mati samohranilka z enim otrokom, ki prejema minimalno plačo, vsak mesec izgubila 77,45 evra socialne pomoči, samski prejemnik denarne socialne pomoči bo izgubil 33,97 evra na mesec. Invalid 1. kategorije, ki je prejemnik varstvenega dodatka, bo izgubil 49,94 evra vsak mesec. Državna štipendija dijaka iz najnižjega dohodkovnega razreda, ki trenutno prejema 129,44 evra, pa bo vsak mesec za 9,45 evra nižja.

Hči matere samohranilke, župan in nekdanji finančni minister

Na Inštitutu 8. marec prejemamo zapise oseb, ki ne vedo, kako bodo preživele zimo. "Sem hči matere samohranilke," je svoj zapis začela ena od njih, ki ji bo odločitev vlade, če jo bodo potrdili v državnem zboru, znižala štipendijo. Nadaljevala pa je: "Zaradi obvezne prisotnosti na fakulteti bi lahko delala le ob vikendih. To pomeni, da sploh ne bi mogla videti moje mami, ki živi na drugem koncu Slovenije. Moja preživnina komajda zadostuje za kritje stroškov študentskega doma in moja mama nima dovolj denarja, da bi mi dala žepnino. Bori se iz mesca v mesec. Rekla mi je, da letos ne bomo praznovale Božiča, ker si ga ne moramo privoščiti. Večino štipendije porabim za hrano, za kaj drugega mi ne ostane veliko. Pogosto se počutim osamljeno, saj moram zavrniti druženje s prijatelji, ker je predrago."

Ob prebiranju in poslušanju takih in podobnih zgodb – veliko jih povedo v humanitarnih organizacijah – pa v časopisih beremo izjave politične in gospodarske elite, ki teh stisk ne vidi oziroma noče videti.

Župan Ljubljane je tako ob odprtju novega Roga povedal, da se je zaradi projekta vrednost okoliških nepremičnin povečala za 20 odstotkov, pri čemer je simptomatično spregledal, da za veliko večino ljudi stanovanje ni naložba, temveč je dom. Očitno tudi ni razumel, da je tak dom večini, sploh mladih, finančno nedosegljiv, da si ljudje v najlepšem mestu na svetu, a ne samo v njem, vedno težje privoščijo plačevati najemniška stanovanja.

Ob odprtju prenovljenih prostorov centra Rog sredi oktobra se je odvil tudi protest, policija pa je na koncu proti protestnikom uporabila tudi solzivec. Najmanj ena oseba je končala na urgenci. Foto: Matic Prevc/STA Podobno je nekdanji finančni minister v intervjuju prostodušno izjavil, da je treba neenakosti v družbi povečati, saj je to dobro za ekonomski razvoj. Piko na i pa je postavil nepremičninski tajkun, ki je oznanil, da potrebujemo elite, vse preostale pa je ob tem označil za amorfno gmoto.

Hannah je verjela, da je pri nas gotovo bolje, zdaj ko imamo novo vlado. Nisem ji mogla v polnosti pritrditi. A ne bi smelo biti tako. Vladni ukrepi pomembno določajo, v kakšni družbi bomo živeli. Morali bi slediti obljubam, ki so jih dali pred zadnjimi volitvami in v koalicijski pogodbi.

Vlada, še je čas, čeprav ga ni več veliko

V New Yorku ponovno odkrivam vse njegove čare in njegovo temačno drugo stran. Ob tem sem še lahko ponosna na potencial, ki ga ima naša majhna Slovenija: čisto ozračje, pitna voda, vsem dostopno javno šolstvo, javno zdravstvo, ki ga sicer načenjajo privatizacija in napačne politike v preteklosti, a ga zaenkrat še imamo. Ponosna sem tudi na ljudi, ki iz dneva v dan dokazujejo, da je solidarnost še vedno temelj naše skupnosti.

Poslušam prijatelje in sodelavce v New Yorku, ki se pogovarjajo, da bodo naslednje volitve vrnile Trumpa. Občutek imajo, da se življenje navadnih ljudi ni prav nič izboljšalo. Razumem ta občutek.

V bistvu bi rada, da se v vladi vzamejo v roke in učinkovito sprejemajo odločitve, ki so jih zapisali v koalicijski zavezi. Ne želim si namreč, da bi zaradi napačnih ravnanj vlade na volitvah zmagovale politike, ki bi trend uničevanje kakovostnih javnih sistemov še pospešila z neoliberalnimi rešitvami, pogubnimi za socialno državo. Nočem politike, ki bi javno zdravstvo zamenjala z zasebnim, oblasti, pod katero se bo treba boriti za ohranjanje pravic, kot je ustavno varovana pravica do umetne prekinitve nosečnosti, oblasti, ki gradi vzdušje v državi na represiji policije ipd. Socialno-liberalna politika je bila zaveza volivkam in volivcem na zadnjih volitvah. Preizkus bo vlada opravila, če izboljša pogoje življenja vsem, ki v državi živijo, naprej pa tistim, ki so najbolj ogroženi.

Slovenski premier Robert Golob Foto: Matic Prevc/STA

V zadnjih dvajsetih letih Slovenija ni imela vlade, ki bi bila na oblasti dvakrat zapored, ki bi ji ljudje na volitvah sporočili: "V zadostni meri ste upravičili naše zaupanje, ko smo vas izvolili, zato vam dajemo mandat še za naslednja štiri leta." Novi obrazi, ki se pojavljajo na volitvah vse od leta 2011, tega zaupanja niso upravičili.

Odgovora, da je tako, ker ljudje volimo po načelu, samo da ni Janša ali pa da v nove obraze projiciramo vse svoje neuresničene želje, sta prekratka. Vedno znova se namreč izkaže, da so predvolilne obljube politikov na oblasti ostale na papirju, da delovanje vlade usmerjajo najprej kapitalski interesi, da se krhajo socialna država in javno zdravstvo ter šolstvo, kar volivke in volivce vodi v izbiro novega obraza, za katerega verjamejo, da bo to zmogel preobrniti.

Dodatni impulz za nove obraze je bilo na zadnjih volitvah tudi avtoritarno vladanje, poseganje v pravice, ki jih volivci in volivke razumemo kot poseganje v osebno svobodo. Ljudje namreč nismo marionete, znamo oceniti, ali se predvolilne obljube uresničujejo, vidimo, kako živimo in kaj se dogaja z državo in v njej.

Na zadnjih volitvah smo izrazili jasna pričakovanja glede družbenih prednostnih nalog. Vlada mora udejanjiti demokratično izraženo voljo ljudi, kot se je zavezala. Če je ne bo, so posledice predvidljive že danes. Avtoritarizem raste na neuspehih demokracije, na razočaranju ob tem, da volimo eno, dobimo pa nekaj povsem drugega.

Vladna koalicija ima še čas – čeprav se ta hitro izteka – da volivcem in volivkam z ravnanji dokaže, da spoštuje ustavna določila, da je Slovenija socialna in pravna država. Če bo tako, ni dvoma, da jih bomo volivci in volivke nagradili. In kot bi rekla moja prijateljica Hannah: "Pomembno je, da Slovenija ne postane druga Amerika!"

Siolova kolumnistka Nika Kovač Foto: Siol.net