Ponedeljek, 1. 6. 2020, 12.44
4 leta, 6 mesecev
Preživetje v divjini
Navdušenec nad tehnikami preživetja z vratolomnim hobijem #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,32
V torek ob 21. uri bo na sporedu še zadnja oddaja Preživetje v divjini v tej sezoni. Med tekmovalci bo tokrat tudi Matej, ki nam je zaupal, da je velik navdušenec nad tehnikami preživetja v naravi. S tem se ukvarja že več kot deset let. Njegova velika želja je, da bi postal eden od inštruktorjev v šoli Braneta T. Červeka. Ob tehnikah preživetja se Prekmurec navdušuje tudi nad za običajne ljudi vratolomnim hobijem.
Zaupali ste nam, da je vaša želja, da bi postali inštruktor v Branetovi šoli preživetja. Od kod izvira navdušenje nad tehnikami preživetja v naravi?
Nad tehnikami preživetja in bivanja v naravi sem se navdušil že kot otrok, ko sem na televiziji spremljal oddaje Beara Gryllsa. Zdelo se mi je zelo zanimivo, kako je lahko z minimalnim številom pripomočkov in improvizacijo dosegel vse, kar je potreboval za preživetje v ekstremnih razmerah. Že od mladih nog je bila v meni tudi ljubezen do narave. Oče me je jemal s sabo na ribarjenje, kjer pa so se včasih moji avanturistični podvigi in posnemanje Beara Gryllsa končali s predčasnim odhodom domov, na primer ko sem enkrat sredi zime padel v vodo (smeh, op. p.).
Zgodaj v osnovni šoli sem se pridružil tudi tabornikom in tam se je moje zanimanje samo še povečevalo. Prelomni trenutek se je zgodil leta 2011, ko sem se udeležil svetovnega skavtskega srečanja, na katerem se je zbralo več kot 12 tisoč tabornikov in skavtov z vsega sveta. Tam sem v živo videl Beara Gryllsa, na programu smo imeli tudi delavnico kovanja in primitivnega prižiganja ognja. Skoval sem si kos jekla, ki sem ga potem uporabil skupaj s kremenom, da smo zanetili ogenj. Takrat me je to popolnoma prevzelo in odločil sem se, da se bom o netenju ognja in preživetju v naravi naučil vsega, kar se da. Branetova šola bi bila nedvoumno super izkušnja, postati inštruktor pa bi bila češnja na vrhu smetane, saj bi lahko počel to, kar me najbolj zanima.
Koliko tovrstnih izkušenj pa se je nabralo v teh letih?
Izkušenj iz preživetja v naravi imam kar nekaj. Bil sem pri tabornikih, gledal sem vse mogoče oddaje o preživetju na televiziji in na internetu ter odhajal v gozd poskušat stvari, ki sem jih videl. Tudi očetov prijatelj je bil vešč teh tehnik in mi jih kar nekaj predstavil. Moja največja strast je netenje ognja na vse mogoče načine. Vse od takrat, ko sem z jeklom in kremenom prvič ujel iskro in zanetil ogenj, pa do zdaj, ko sem že velikokrat zanetil ogenj z lokom in svedrom, kresilom, lupo in še marsikatero drugo metodo, je občutek, ko zanetim ogenj na primitiven način, enako magičen kot tista prva iskra, ki je v meni vzbudila to strast.
V naravi sem tudi velikokrat prespal. Spal sem v snežni luknji, pozimi v jami, poleti brez spalne vreče ob ognju, prespal sem v naravnem bivaku in še kje. Verjamem, da imam izkušen veliko več kot večina. Svoje znanje in pridobljene izkušnje sem začel deliti z drugimi na Facebooku in YouTubu, da bi ljudem prikazal, kakšno moč ima narava in kaj vse se lahko od nje naučimo, ter vzbudil zanimanje za veščine preživetja v naravi.
Trenirate tudi parkour. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Poleg preživetja v naravi so moja velika strast različni športi v naravi. V osnovni šoli sem se sicer preizkusil tudi v nogometu, rokometu in košarki, ampak vsak od teh športov se mi je zdel omejen v gibalnih vzorcih, ki jih ponuja. Ko sem odkril parkour, sem našel točno tisto, kar sem počel ves čas, ne da bi temu dal ime. Parkour bi opisal kot disciplino, kjer treniramo um in telo, treniram pa ga že več kot deset let.
Čeprav se marsikomu zdi, da smo tisti, ki se ukvarjamo s tem športom, nekakšni kaskaderji ali adrenalinski odvisniki, ki tvegamo življenja z vratolomnimi skoki in vragolijami, je resničnost povsem drugačna. Večina treningov je narejena na tleh v varnih pogojih, tisto, kar je na posnetkih, pa je za nas dokaj preprosto in v mejah naših zmogljivosti. Skupaj s kolegi smo tako lani ustanovili društvo Parkour Slovenija, kjer želimo združevati ljudi, ki se ukvarjajo ali bi se želeli ukvarjati s parkourjem, in hkrati disciplino bolje predstaviti v Sloveniji.
Kaj pa je tisto, kar bi v oddaji Preživetje v divjini radi spoznali o sebi?
V oddaji bi rad spoznal in predvsem preizkusil svoje sposobnosti ter si dokazal, da sem sposoben prestati izziv in preživeti v naravi. Vsa ta leta, ki sem jih vložil v učenje in treniranje, bi rad preizkusil v situaciji, v katero se nisem postavil sam, tako da ne bom vedel, kaj pričakovati. Ko grem prespat v naravo ali poskušam zanetiti ogenj na neki nov način, je to vedno pod pogoji in omejitvami, ki si jih postavim sam, v oddaji pa je prav to tisto, na kar ne bom imel vpliva.
Brane je mojster in ponavadi pripravi izziv, ki je pisan na kožo posameznikom, pa ne v dobrem smislu. Tako te res preizkusi in pokaže, česa si zmožen. Moj drugi cilj za oddajo pa je bilo to, da imam priložnost spoznati Braneta v živo. On je zame to, kar so za druge različni zvezdniki. In spoznati v živo nekoga, ki ga spremljaš prek interneta in ga imaš za vzor, je res super. Mislim, da bom tudi kasneje šel k njemu na kakšen tečaj.
Kaj vas je pred oddajo najbolj skrbelo?
Pred izzivom v oddaji me je najbolj mučilo to, da nisem vedel, kaj pričakovati. Nekoliko me je skrbelo tudi pomanjkanje hrane in vode. Sicer sem kdaj že imel post in nisem jedel 24 ur ali še malo več, ampak takrat sem cel dan večinoma lenaril in nisem bil preveč aktiven. Tudi mraz je bil v mojih mislih, ampak sem si zaupal, da bom lahko zanetil ogenj.
Največji strah pa je bil, da si ne bom mogel pomagati sam. Da bom moral odigrati vlogo ponesrečenca. Pred našim snemanjem je že bila predvajana oddaja, v kateri so bili trije udeleženci, eden od njih pa je bil ponesrečenec. Ta ni smel pomagati pri postavljanju bivaka, netenju ognja in preostalem. V takšnem primeru so moje izkušnje in znanje zaman.
Ali bodo trije tekmovalci kos zahtevni preizkušnji preživetja v divjini, preverite jutri ob 21. uri na Planetu.
