Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
21. 8. 2020,
13.40

Osveženo pred

3 leta, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,17

Natisni članek

Juliana Trail Denis Malačič Planet TV

Petek, 21. 8. 2020, 13.40

3 leta, 10 mesecev

Novinar Denis Malačič na pohodniški poti Juliana Trail

Trpko spoznanje Denisa Malačiča: Ne zaupaj vsaki prijazni babici, ki ti želi pomagati #foto

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,17
Denis Malčič | Foto osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Televizijski novinar Denis Malačič se je po preboleli diagnozi raka lani podal na 400 kilometrov dolgo romanje po portugalski veji španskega El Camina. V načrtu je imel, da se tja vrne tudi letos in prehodi njegovo celotno dolžino, a je zaradi razmer po svetu zaradi koronavirusa spremenil svoje načrte. Naposled se je odločil, da bo sledil sloganu "Zdaj je čas zate, moja Slovenija".

Novinar informativne oddaje Planet 18, ki jo lahko spremljate na Planetu, je pred šestimi leti že pretekel Slovenijo od Hodoša do Portoroža. V sedmih etapah je naredil kar 430 kilometrov. Pred dnevi pa se je podal še na krožno pot okoli Julijskih Alp v dolžini 270 kilometrov, ki jih namerava prehoditi v šestnajstih dneh. Pravi, da je s pohodnimi podvigi našel nov način preživljanja dopusta, pri katerem ne veš, kaj vse te čaka in kje boš po celem dnevu hoje prespal. Da je bila Juliana najboljša izbira letošnjega dopusta, dokazuje vsak nov dan.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

17. avgust 2020 - 1. etapa

In sva šla … 16 dni. Vsaj 270 kilometrov in nešteto dogodivščin. Prve dni mi bo družbo delal Grega. Zaželel si je, da bi se osvežil v Soči, pa sva spremenila načrt in začela v Stari Fužini.

TJA, KAMOR TE ODNESE

Še danes zjutraj sem mislil, da bova z Gregorjem štartala v Kranjski Gori, ampak on lahko ostane z mano le do petka, in si je zaželel kopanja v Soči, in sva po preigravanjih različnih scenarijev pristala v Stari Fužini. Po tem, ko sva dopoldne zapravila med nabavljanjem še zadnjih stvari v BTC in se nato na poti tako zaklepetala, da sva se pripeljala kar do Jesenic, sva obrnila nazaj, na izvoz za Bled in se končno odpeljala proti Bohinju.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Avto sva pustila na brezplačnem parkirišču pri Bohinjski Bistrici, uporabila brezplačen prevoz z avtobusom do jezera, nato peš nadaljevala do Stare Fužine, naredila fotografijo, odšla do jezera in nato krenila proti Bohinjski Bistrici. Ujel naju je dež, a sva bila oba mnenja, da je prijal.

Precejšen del sva prehodila v dežju, a kljub temu sva za odločitev, da kreneva na Juliano, več kot hvaležna. Navsezadnje prenočujeva kar na klopeh gostišča ob poti, kamor sva prispela ob devetih zvečer, ker imajo tistih nekaj sob, polnih, zato so nama kar ponudili opcijo nočitve na terasi. Krasno, niti šotora ne bo treba postavljati, pa še odejo so nama prinesli. Pa naj še kdo reče, da so Gorenjci skopi!

Skratka, prvi dan boljše, kot je bilo, ne bi moglo biti. Kljub dežju. Grega že smrči, jaz pa se tudi počasi odklapljam, budilka zvoni ob 7. uri. Jutri nova etapa, do konca še 15 dni.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

18. avgust 2020 - 2. etapa

NE ZAUPAJ VSAKI PRIJAZNI BABICI, KI TI ŽELI POMAGATI (nauk dneva)

Prespala sva na klopi gostišča v Bohinjski Bistrici, se zbudila bolj kot ne zlomljena, a vseeno dokaj spočita in okrog osme krenila proti Podbrdu. Luštno, popila sva kavo, se ustavila v pekarni, vse super dobro. Pa hodiva in hodiva, se vzpenjava po gozdni potki in se znajdeva na jasi z nekaj hiškami. Posediva na klopi, uživava v razgledu, pa se odpraviva naprej in pozdraviva domačinko, gospo tam nad sedemdesetimi z berglami. Hodi počasi proti nama, se pozdraviva in naju vpraša, ali sva na Juliani. Pritrdiva, steče pogovor, prijazno naju usmerja na lažjo pot, da se izogneva vzponu, a vmes vseeno trikrat vpraša, ali greva v Podbrdo in zraven doda tisti sumljivi mhm.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

No nič ne de, starejše gospe, ki so prijazne do dveh bradatih mladeničev, ki bi ju zlahka kdo zamenjal za migranta, se seveda upošteva in tako pri odcepu za Podbrdo kreneva proti Ravnam. Hodiva, hodiva, prideva v Ravne, ki niso nič kaj ravne in ugotoviva, da oznak več ni, table za Juliano vodijo samo še proti Bohinjski Bistrici, nama pa aplikacija kaže, da sva zašla konkretno s poti in da sva ji najbližje, če prečkava kar tole goro, ki je pred nama.

A prek nje pa od točke, kjer sva, seveda ne vodi nobena pot, kvečjemu se lahko le vrneva po isti poti do križišča, kjer sva ubrala napačen odcep in narediva še dodaten krog. Pa si rečeva, nič, bova poskusila priti kar tu preko, saj je samo strm vzpon. Se lotiva podviga, plezava skozi predele, ki se jih ne bi branil niti Brane T. Červek, vmes nekajkrat posediva, jaz si nabrusim celo pohodno palico, ki mi je v nadaljevanju poti več kot v hvaležno pomoč, hodiva in hodiva, upava, da je tam za naslednjim ovinkom hrib, pa ga ni in ni. Na poti se zapleteva še v trnje in ostalo rastje, posledice so vidne na nogi na eni od fotografij.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Na koncu vendarle prideva do smerokazov za Juliano in se tako vrneva na pravo pot. Spet vzponi, spet pester teren, zaradi dežja, ki pada tudi danes, je pot ponekod malo odneslo, tako da je vmes prava avantura loviti ravnotežje z nahrbtnikom na rami, sploh na mokrem terenu.

Prispeva do vrha, ko naju ujame dež. Si spočijeva v bližnji koči, ki je seveda zaprta in si ne moreva natočiti niti vode, nato pa se, kljub temu da padavine ne ponehajo, lotiva strmega spusta do Podbrda. Po precej ovinkih in strmih poteh se več kot razveseliva prve hiše in življenja v njej. Prijazno prosiva za vodo, pa nama z veseljem takoj ponudijo še sok, nekaj hrane in kratkega. Sprejmeva vodo in kratkega, računava, da bova jedla v prvi gostilni. Zahvaliva se in odideva proti najinemu cilju. Zavijeva v gostilno, lačna naročiva pici, nato pa poskusiva srečo s prenočišči. V Facebook skupini Juliana Traila so nama med drugim priporočali počitniški apartma Zver v Hudajužni. Ponudijo nama, da naju pridejo iskat z avtomobilom. Sprejmeva, in zdaj sva tu.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Po včerajšnjem prenočevanju na klopi in današnjem nepredvidljivem podvigu, ki naju je pripeljal na poti, ki to niso bile, sva več kot hvaležna za občutke tople in mehke postelje. Pa dejstva, da sva se lahko oprhala. In najboljše šele prihaja: lastnica Renata se je ponudila, da nama opere tudi umazano perilo. Ker sva že večerjala in si je Grega zaželel še nekaj sladkega, je lastnica kar sama predlagala, da nama naredi palačinke in jih prinese celo v sobo, nato pa naju je še povabila v svojo gostilnico na kozarček kratkega. Takoj doda, da na njen račun.

Se zaklepetamo. In preživimo res lep večer. Tako krasen sprejem, tako krasni konci in tako krasni ljudje, da le "kapo dol" zanje.

Juliana, danes si postregla z dvema prekrasnima gospema - ena naju je sicer poslala bog ve kam, druga pa je ponudila več kot srčen in topel sprejem pod streho svojega doma za to noč.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

19. avgust 2020 - 3. etapa

ANGELI SE SKRIVAJO MED NAMI

Nisem dolgo potreboval, da sem na Juliani našel tisto pristno človeško prijaznost, ki ti jo nudijo ponudniki prenočišč ob Caminu.

Gospa Renata vodi gostišče in počitniško hišo Zver v Hudajužni. Njena prijazna hči naju je prišla iskat v Podbrdo, odpeljala do njih, kjer so nama ponudili toplo prenočišče, Renata pa nama je tudi oprala umazane stvari, razveselila z večerjo, zvečer pa smo še kakšno spili in rekli.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zjutraj naju je pričakala s kraljevskim zajtrkom: s svojo domačo marmelado, kavo, sokom, vodo, tudi s ta kratkim. 😀 Pripravila nama je še sendviče za na pot, opremila tudi s pivom ter odpeljala do Kal, od koder sva začela današnjo etapo.

Takšna srčna toplina in iskrena prijaznost, za katero si resnično hvaležen, da si je deležen.

Hvala za vse, Renata, za naju si kar Juliana mama. Tako posebna in tako enkratna, da vsem, ki boste na teh koncih, res toplo priporočam, da jo obiščete. Razvajala vas bo od srca.

PREKRASNA SI, BISTRA HČI PLANIN

Je rekla Renata zjutraj, ko naju je odložila, da je pred nama pravljična pot. Po včerajšnji smoli, ko sva zatavala in se vzpenjala po trnovi poti, naju ni bilo treba dolgo prepričevati, da se izogneva hribu v Podbrdu, in tako sva pristala v Kalu. Že po kakšnem kilometru sva posedela pri cerkvi z lepim razgledom po vasi, ki jo je pred davnimi leti prepolovil plaz, nato pa sva se spustila po travniku in hodila pretežno po gozdnih poteh. Te so bile res večinoma pravljične, ponekod pa pravi poligon spretnosti, saj so poti zaradi dežja v slabšem stanju, tiste, ki vodijo navzdol, pa bi brez moje gozdne palice bile zame samo še sankališče. Ko sva prišla do sadnih dreves, sva se tako razveselila hrušk in sliv, da sem po kratkem premoru pot nadaljeval brez palice, a sem po nekaj metrih le doumel, da je nimam, zato sem se po kratkem premisleku brez nahrbtnika vrnil nazaj v strmine ponjo, ki je "za nekaj trenutkov verjetno mislila, da je postala sirota".

Na srečo sva ponovno skupaj, in takoj po njeni rešitvi sva morala to uspešno opravljeno nalogo z Grego proslaviti s pivom. Za na pot nama ga je pripravila prekrasna Renata, ki naju je oskrbela tudi s sendviči, ki sva jih pojedla sredi narave s prekrasnim razgledom. To je, po najinem mnenju, doživetje za pet "Michelinovih" zvezdic!  Za dodatno veselje pa so čez kakšen kilometer poskrbeli še prijazni domačini, ki so nabirali hruške, med klepetom pa naju kar povabili, da si jih nabereva še sama.

Denis Malčič | Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Hop, pa je šlo lažjih nog naokrog, še nekaj klancev, nekaj strmin, vse več vodnega šumenja ob poti, nato pa veselje, ko sva prispela do prekrasne točke ob reki in tam posedela za dobro uro, se osvežila, si odpočila in nato pot nadaljevala do najinega današnjega cilja, kampa v Koritnici.

Tukaj nisva edina romarja na poti. Spoznala sva Francoza, ki sta za pot izvedela v enem od člankov, ki so hvalili lepote Slovenije. Pa Slovenko, ki je po poti hodila že pred dnevi, zdaj pa se je na te prekrasne konce za nekaj dni vrnila s svojo prijateljico.

Res je lepa ta naša Slovenija. Hvaležen in ponosen sem, da sem sledil pozivu "Zdaj je čas zate, moja Slovenija", saj sem v le treh dneh odkril in doživel toliko lepega, da bi o vsem lahko pisal romane, ne le objave.

Prepustila sva se toku in zvečer ponovno prenočila pri prekrasnih ljudeh. Podrobnosti opišem kasneje, saj se bliža čas za spanje. A kaj, ko sem še kar buden, medtem ko Grega že smrči. Tudi to je del nomadskega življenja - danes nekdo smrči, jutri tulijo volkovi, danes si oprhan in svež, jutri smrdeč in umazan. In prav je, da se prepustiš toku in si zaupaš, kajti lepše pravzaprav ne bi moglo biti.

Spremljajte nas na omrežjih FacebookInstagram, Twitter in YouTube.
Ne spreglejte