Ponedeljek, 23. 12. 2019, 4.00
4 leta, 11 mesecev
30 let po padcu Ceauşescujevega režima v Romuniji
Usmrtili zloglasnega diktatorja, ki ga je prehitel Michael Jackson #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,62
33
Nicolae Ceauşescu je vodil enega od najbolj trdih komunističnih režimov, ta se je pred 30 leti na ulicah Bukarešte tudi končal najbolj krvavo med vsemi. Sanje diktatorja in njegove žene, ki sta neuspešno bežala pred pobesnelim romunskim ljudstvom, dokončno sitim desetletij tiranije in življenja v revščini, danes najbolje ponazarja njuna načrtovana velikanska palača. Po površini največja vladna stavba na svetu, nekoč namenjena čaščenju totalitarnega režima, je danes simbol novodobne romunske demokracije. Ceauşescujeva nista z njenega balkona nikoli nagovorila ljudstva, tri leta po njuni usmrtitvi je to kot prvi naredil šele Michael Jackson.
Ceauşescu je Romuniji vladal od 22. marca 1965 do 22. decembra leta 1989. Ob usmrtitvi je bil star 71 let.
V teh dneh mineva 30 let od padca režima komunističnega vladarja Nicolaeja Ceauşescuja v Romuniji. Ta je skupaj s svojo ženo Eleno v Bukarešti takrat pospešeno gradil palačo vseh palač. Stavba presežkov in neizmernih stroškov je bila kot posmeh obubožanemu romunskemu ljudstvu, zanju pa je pomenila izpolnitev sanj in vrhunec njune vladavine.
Toda ko se je 16. decembra na drugi strani države v Temišvaru začela revolucija in je ta čez nekaj dni zajela tudi glavno mesto, sta morala bežati pred besom lastnih ljudi. Na božični dan leta 1989 so ju usmrtili in z marmornatega balkona lastne palače nista mogla nikoli pozdraviti več tisoč zbranih ljudi, o čemer sta tako dolgo sanjala.
Namesto Ceaușescuja in njegove žene je Romune s tega balkona kot prvi pravi zvezdnik tri leta pozneje, zelo spontano in nenačrtovano, lahko pozdravil Michael Jackson.
Ceauşescujeva nesojena palača. Največja civilna upravna stavba na svetu. Dolga je 270 metrov, široka 245 metrov, in sega 84 metrov visoko nad površino.
Pogled z balkona palače na avenijo Unirii. Romunski diktator ni dočakal, da bi z balkona nove palače lahko nagovoril ljudstvo.
Več kot tono težak lestenec v eni izmed dvoran palače. Vseh lestencev različnih velikosti je kar 2.700.
Nekoč tempelj totalitarnega režima, danes simbol demokracije
Danes je velikanska palača v Bukarešti turistična zanimivost, ki ponuja neposreden vpogled v romunsko preteklost zadnjega pol stoletja in je obenem most med to zgodovino in prihodnostjo. S površino 365 tisoč kvadratnih metrov je največja vladna stavba na svetu, po Guinnessovi knjigi rekordov velja tudi za najtežjo in najdražjo stavbo na svetu.
Nekoč so jo gradili, da bi častila komunistični in totalitarni režim, danes je simbol demokracije. V njej je več vladnih institucij, med njimi tudi romunsko ustavno sodišče.
Vstop v arhitekturne sanje Ceaușescujevih
Za 40 romunskih levov (dobrih osem evrov) je mogoče vstopiti onkraj vhodne hale. Hladen odnos, stisnjene ustnice in neizrazen obraz prodajalke vstopnic so se zdeli kot del predstave, kot del duha zapuščine nekdanjega komunističnega režima. Sledil je temeljit varnostni pregled in pred vhodnimi vrati je našo skupino že čakal vodnik.
Nato pa prva megalomanska dvorana, velikanski lestenci – taki, o kakršnih je Elena Ceaușescu sanjala po obisku pariškega Versaillesa, dve zrcalni marmornati stopnišči, po katerih naj bi se Nicolae in Elena vsak dan spustila do gostov, pa izjemno akustična dvorana za nagovor, kjer je aplavz nekaj deset ljudi dajal vtis huronskega aplavza večtisočglave množice.
In dvorana z arhitekturno zasnovo vitezov okrogle mize, z enakimi stoli za vse politične funkcionarje, le tisti za Ceaușescuja je bil dvignjen nad vse. Pa velikanske zavese, ki jih še nikoli niso sneli, in za konec vstop na balkon s pogledom na avenijo Unirii.
Stroški vzdrževanja so enormni. Danes posamezne prostore palače oddajajo v najem, od tu so vodili tudi romunsko predsedovanje Evropski uniji.
Marmornata stopnišča v notranjosti palače. Nekatera so dvojna in sicer zrcalna, da bi se Nicolae in Elena Ceausescu po njih lahko vsak po svoji strani spustila do gostov.
Velika večina vseh materialov za palačo izvira iz Romunije.
Oktobra leta 1992, le slaba tri leta po revoluciji in padcu Ceaușescujevega režima, je v Bukarešto z zasebnim letalom priletel Michael Jackson. To je bil zanj prvi koncert na vzhodni strani železne zavese. Že na letališču ga je pričakalo dva tisoč ljudi, velike množice so ga spremljale tudi na poti skozi mesto in do tamkajšnje sirotišnice, ki jo je ob tej priložnosti odprl prek lastne fundacije. Na koncertu na štadionu se je zbralo 70 tisoč ljudi, ob tem pa je za varnost skrbelo še 20 tisoč policistov in vojakov.
Čeprav so vstopnice za koncert ponudili za polovico običajne cene Jacksonove takratne turneje Dangerous, je njihova cena vseeno pomenila več kot tretjino takratne povprečne romunske plače.
"Hello, Budapest!" je Jackson pozdravil občinstvo in nespretno zamenjal imeni romunske in madžarske prestolnice. To je bil neroden spodrsljaj, ki pa nikakor ni bil edini. Enako so pozneje storili tudi Metallica, Iron Maiden, Lenny Krawitz, Ozzy Osbourne, leta 2012 je kar 400 privržencev nogometnega kluba Atletico Bilbao namesto v Bukarešto z letalom odletelo v Budimpešto ter zamudilo finale Lige prvakov.
Clever #Romanian campaign with great sense of humor. As it is #BucharestnotBudapest http://t.co/96HvhtghbE pic.twitter.com/s9uVNd4cQZ
— Urszula Czerwinska (@uczerwinska) August 7, 2013
Po odstavitvi Ceausescuja so se na ulicah Bukarešte začeli nekajdnevni krvavi boji. Skupno je v romunski revoluciji decembra leta 1989 umrlo več kot tisoč ljudi.
Te megalomanske zavese niso še nikoli sneli, tehta pa kar 250 kilogramov.
Za potrebe gradnje palače so porušili petino površine takratne Bukarešte
Ko se je decembra leta 1989 zgodila revolucija in so Ceaușescujeva usmrtili, je bila palača dokončana šele 60-odstotno. Mesto zanjo so pazljivo izbrali. To naj bi bilo potresno najbolj varno območje Bukarešte. Še je bil namreč živ spomin na potres z močjo 7,7 po Richterju, ki je Bukarešto prizadel leta 1977 in je terjal 1.400 življenj. Zamisel o osrednji palači je romunski diktatorski par dobil tudi po obisku severnokorejskega voditelja Kim Il Sunga v Pjongjangu.
Da bi sredi mesta lahko zgradila to palačo, sta zaukazala skrajne ukrepe. Uničiti so morali 10 tisoč stanovanjskih objektov in izseliti 57 tisoč družin, podrli so 20 cerkva in jih osem prestavili drugam. Za potrebe gradnje so morali porušiti 4,5 kilometra dolgo in dva kilometra široko območje, kar je takrat pomenilo kar petino vse površine Bukarešte. To je primerljivo z nekaj okrožji Pariza in vso površino Benetk.
Kaj naj počnejo s to drago palačo? Predlagali so celo gradnjo romunskega Disneylanda …
Po padcu diktature so dela napredovala bistveno počasneje, a palačo so vendarle dokončali. Romuni dolgo niso niti dobro vedeli, kaj naj z njo sploh storijo. Rušenje bi bilo izjemno drago, prav tako so visoki tudi vzdrževalni stroški. Neki poslovnež iz Avstralije je predlagal celo preureditev palače v velikanski zabaviščni center, v neke vrste vzhodnoevropski Disneyland. Danes palača torej gosti nekaj vladnih služb, letos so bili v njej tudi prostori za potrebe romunskega predsedovanja Evropski uniji. Posamezne dvorane je mogoče tudi najeti in tako Romuni pokrijejo vsaj nekaj vzdrževalnih stroškov.
Gradnja v številkah, ki jemljejo sapo
Ko so jo leta 1996 končali, je bila palača dolga 270 metrov, široka 245 metrov, sega pa 84 metrov visoko nad površino. Pod tlemi je še 16 metrov stavbe. Zanjo so porabili milijon kubičnih metrov marmorja, 550 tisoč ton cementa, 700 tisoč ton jekla, dva milijona ton peska, tisoč ton bazalta (vulkanske magmatske kamenine), 900 tisoč kubičnih metrov lesa, 3.500 ton kristalov, 200 tisoč kubičnih metrov stekla, 2.800 lestencev, 220 tisoč kvadratnih metrov preprog, 3.500 kvadratnih metrov usnja in podobno.
Za vso gradnjo je skupno skrbelo več kot 100 tisoč delavcev. V drugi polovici osemdesetih let so gradbena dela trajala neprekinjeno 24 ur na dan, in sicer v treh izmenah. Pri delih delih je takrat sodelovalo tudi 12 tisoč vojakov.
Ulica 16. decembra 1989 v Temišvari na zahodu države, kjer se je tega dne začela romunska revolucija.
Ulica v Temišvaru spominja na začetek konca režima
Kdor se z avtomobilom proti Bukarešti iz osrednje Evrope pelje z avtomobilom, bo po prečkanju madžarsko-romunske meje peljal tudi skozi mesto Temišvar. Sredi mesta je Ulica 16. decembra 1989, ki simbolizira začetek romunske revolucije in padec Ceaușescujevega režima.
Tam so tistega dneva krvavo ustavili zborovanja in proteste. Ker jih niso mogli obvladati člani zloglasne tajne službe Securitate, so nad ljudi poslali vojsko. Informacije so se razširile vse do 555 kilometrov oddaljene Bukarešte. Tam je Ceausescu z balkona osrednje stavbe komunistične partije še enkrat več nagovoril več tisoč zbranih in vsaj delno tudi organizirano nastavljenih ljudi.
Domnevni upor v Temišvaru je označil za teroristično dejanje, ki so ga po njegovih besedah narekovali iz tujine. Sredi govora se je zgodilo nepredstavljivo. Iz množice so se prvič oglasili glasni žvižgi in kriki neodobravanja. Ceaușescu je bil povsem zmeden in njegov posnetek je postal eden od najbolj prepoznavnih prizorov padcev komunističnih režimov. Bil je povsem nepripravljen, da se mu nekdo upa upreti. Z ženo sta poskušala panično umiriti množico, televizijski prenos so za nekaj minut prekinili (a pozabili izklopiti zvok) in to je bil prvi znak, da se njuna vladavina nepreklicno končuje.
To je bil njegov zadnji govor. Naslednjič je moral z ženo že zbežati na streho stavbe, kjer ga je čakal helikopter z osebnim pilotom. Tik preden so na streho prišli uporniki, mu je uspelo odleteti iz Bukarešte. Ko je pilot izvedel za revolucijo in da ne bo dobil okrepitev, je Ceaușescuju natvezil, da so jih izsledili in da jih bodo sestrelili. Takoj je lahko pristal, diktator, njegova žena in dva varnostnika pa so nato na cesti proti Piteštiju ustavili dva avtomobila. Prvi se je pokvaril, drugi pa jih je odpeljal v Ceaușescujevo rojstno mesto Targovište.
Vladar je stalno pogledoval na svojo uro, v kateri je imel radijski oddajnik, in v nebo. Pričakoval je pomoč in rešitev, a te ni bilo. Kmalu so ju z ženo zajeli, organizirali manjše sojenje in jima prebrali obtožnico. Očitali so jima genocid, uničenje državnega gospodarstva in zločine nad romunskim ljudstvom. Obsodili so ju na smrt, ju vklenili in ju na božični dan leta 1989 pred zidom usmrtili.
Poskrbeli so tudi za snemalca, a neučakanost vojakov s puškami je bila tolikšna, da temu do streljanja ni uspelo niti vklopiti kamere.
Začetni evforiji v Bukarešti so še pred usmrtitvijo Ceaușescujevih sledili krvavi povračili udarci. Vojska se je zaradi sumljive smrti obrambnega ministra postavila na stran revolucionarjev, člani Securitate pa so začeli spopade na ulicah. Bukarešta je bila kot vojno prizorišče in šele 27. decembra so se boji prenehali. V revoluciji je umrlo več kot tisoč ljudi, od tega več kot 900 v uličnih spopadih po strmoglavljenju para.
Romunska revolucija v fotografijah:
33