SiolNET. Novice Svet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zavezniki vatikanske diplomacije so – mediji

3

termometer

Papeževa nova zunanja politika je dobila jasne obrise. Rimski pontifeks na svetovno politiko ne bo vplival le z največjo diplomatsko službo na svetu, ampak tudi z vplivanjem na svetovno javno mnenje.

V zadnjih dneh je postalo povsem jasno, kakšna bo nova vatikanska zunanja politika. Če je še prejšnji teden kazalo, da se ne bo mogoče izogniti mednarodni intervenciji v Siriji, je danes povsem drugače. Velik del zaslug za preobrat ima prav papež Frančišek. Vatikansko lobiranje in prepričevanje politikov po vsej zemeljski obli, saj ima najmanjša držav na svetu kar 180 stalnih predstavništev.

Papeževa nenaravna koalicija Seveda se Washington ni premislil samo zaradi Vatikana. Mnoge stranke evropske leve sredine so bile velike nasprotnice posegu. Še bolj enotno, žolčno in celo z grožnjami pa je zavezniški napad zavrnil islamski svet (no ja, ne prav vsi, saj so nekatere muslimanske države iskale tudi koristi). A prav Vatikan je z nekakšnim medijskim spinom spodbudil svetovno javno mnenje v Evropi in ZDA, da se je glasno zoperstavilo intervenciji. V nekem smislu lahko rečemo, da je papež sodeloval v nenaravni koaliciji, saj se je znašel na isti strani kot mnogi (skrajni) levičarji, ateisti in islamisti. Na drugi strani kot mnogi katoliki, posebej v ZDA, ki podpirajo mednarodne (ameriške) vojaške posege.

Pravzaprav papež ne skuša spreminjati sveta, ampak tudi kristjane. V političnem smislu jih skuša odmakniti od desnice proti sredini, levo od nacionalistov, svobodnjakov in fašistov. To dokazujejo njegovi pozivi kristjanom, naj bodo bolj odprti do priseljencev, pa tudi izjava: "Antisemitizem je v nasprotju s krščanstvom. Kot papež ne bom toleriral nobenega izraza antisemitizma." Papež obuja krščansko socialno gibanje, ki ga nekateri zmotno enačijo s krščanskim socializmom pred drugo svetovno vojno. To je tudi razlog, da je latinskoameriška teologija osvoboditve bila dolga leta nezaželena v Vatikanu.

Papež s kritiko kapitalizma in potrošništva niti v sanjah ne pristaja na ideje o ukinjanju demokracije ali kapitalizma. Če na vse skupaj pogledamo z zornega kota italijanskega političnega prostora, ki je Vatikanu gotovo najbližji, lahko vidimo, da krščansko demokracijo vedno postavljajo v sredino – desno od socialistov in levo od desničarjev in liberalcev. Apeninska krščanska demokracija odklanja tako rdeče kot črne. Je pa tudi res, da v Bruslju spadajo v isto družino, Evropsko ljudsko stranko, v kateri sta tudi Silvio Berlusconi in madžarska stranka Fidesz.

Resnica o Siriji Vatikan je s pomočjo katoličanov na Bližnjem vzhodu svet opozoril tudi na to, da v sirski državljanski vojni ne nastopajo uporniki zoper diktatorja, ki bi si prizadevali za demokracijo in svobodo. Borci proti diktatorju, ki je oblast podedoval po svojemu očetu, so večinoma skrajni islamisti. V primeru njihove zmage bi Sirija iz razmeroma versko in manjšinsko svobodne, pa tudi razmeroma sekularne države, postala šeriatska država. Iz ene diktature v še hujšo diktaturo. Prikaz resnične perspektive v primeru zmage upornikov je prepričal marsikaterega zagovornika mednarodnega intervencionizma.

Javnost Papež je mnoge kristjane, ki so tihi zagovorniki mirnega reševanja sporov, spodbudil, da so svoje mnenje izrazili na glas. Samo na trg sv. Petra pred istoimensko baziliko je v ta namen prišlo sto tisoč ljudi. Več sto Parižanov pa se je postilo v snežno beli baziliki na Monmartru. V Siriji so nočno bedenje imeli pravoslavni in katoliški kristjani skupaj, prišlo pa je tudi nekaj muslimanov. Planetarna molitev s postom, ki je sicer velika večina 1,2 milijarde katoličanov ni vzela preveč resno, je dala možnost tudi preprostemu človeku, da tako izrazi svoje mnenje. Tudi mnogi preprosti ljudje, ki jih politika ne briga, so tako v nekem smislu vstopili v politiko. Morda so tudi začutili, da prihodnosti planeta ne gre prepuščati samo visokim politikom. Papež Frančišek bo svoje mnenje tudi v prihodnje povedal veliko "glasneje" kot njegova predhodnika. To lahko vidimo v izjavah ob njegovih obiskih nezakonitih priseljencev – pred tedni na Lampedusi, pred dnevi v rimskem begunskem centru. Tudi tu skuša po zgledu Janeza Pavla II. medije uporabiti, da mu pomagajo pri prebujanju sočutja in občutka solidarnosti.

Novi tajnik, novi časi O želji po obuditvi moči vatikanske diplomacije kaže tudi zadnja kadrovska zamenjava na čelu vatikanske administracije. Vodil jo bo diplomat, Italijan Pietro Parolin, ki dobro pozna Latinsko Ameriko, najbolj katoliški kontinent. Čeprav bo nuncij iz Venezuele na mesto papeževega namestnika prišel sredi oktobra, je precej nepričakovano že dal intervju o svojih pogledih na politiko Vatikana. Svetovni mediji so povzemali predvsem delčke intervjuja Parolina v venezuelskem dnevniku El Universal; o minljivosti celibata, korupciji in o gejih. Zunanjo politiko so puščali ob strani. A Parolinov zadnji stavek intervjuja je bil ravno na to temo. Povedal je, da ima Cerkev priložnost postati dejavnejša v mednarodnih odnosih prav prek vatikanske diplomacije.

Vatikanska diplomacija, ki deluje že častitljivih tisoč let, bo svojo moč v prihodnjih letih okrepila. Papež Frančišek ji je dal nov zagon in realno upanje, da se vrne na pota stare slave.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin