Zakaj se demokratični socialisti motijo

OECD v svoji zadnji študiji obžaluje vse večji prepad med bogatimi in revnimi ter svari, da lahko družbena neenakost postane naša usoda. Študija, v kateri OECD napoveduje, kakšen bo svet leta 2060, je tipičen birokratski orakelj, piše nemški časnik Die Welt.

OECD pozablja na ustvarjalne ljudi Pri svoji kritiki družbene neenakosti OECD pozablja na ljudi z ustvarjalno dušo, na njihova hotenja in prizadevanja. Pozablja, kaj je motor vsega razvoja: neenakost, ki ustvarja nekaj novega ter prinaša preboj in nova znanja, ki koristijo vsem državam in vsem ljudem.

Res je, kar piše študija, da bo v prihodnosti gospodarsko vladala Vzhodna Azija oziroma Kitajska. Toda Kitajska bo vladala svetovnemu trgu zaradi enega samega razloga: uspel ji je preboj iz enakosti. Kitajci so pobegnili od Mao Cetunga ter njegovih načel o omejitvi dohodkov in enakosti.

Temelj nemškega povojnega čudeža je bila družba svobodne neenakosti Kaj je bil nemški motor ponovne obnove po letu 1945? Najprej volja Nemcev, da se s trdim delom osvobodijo enakosti povojne stiske. Vsi so bili namreč revni, lačni in brez strehe nad glavo. Obstajala sta dva modela ponovnega razvoja: Zahodna Nemčija in komunistična Vzhodna Nemčija. Družba svobodne neenakosti in družba zaukazane enakosti. Kdo je zmagal? Neenakost, seveda.

Ustvarjalna neenakost je rodila svoje lastne trge, vodila k nepričakovanemu bogastvu, k popolnoma nepričakovanim gospodarskim panogam in k popolnoma nepričakovanim delovnim mestom. Tistim, ki si postavljajo vprašanja, katere razlike so socialno pravične in katere ne, pa se življenje maščuje z omrtvičenjem domišljije in energije. Nepravilnosti v avtokratskih režimih, sporne bonitete Opozorila glede socialne pravičnosti so sicer smiselna, če bogastvo ne temelji na ustvarjalnosti in novih zamislih, ampak na preprostem izkoriščanju naravnih bogastev in ljudi. V Rusiji ali Savdski Arabiji tako vladajo z avtokracijo prežeti režimi, ki se sklicujejo na idejo nekakšnih lastnih predpravic ali celo pravico močnejšega. Lahko postavimo tudi ostra vprašanja glede vragolij z izplačili raznih bonitet v posameznih gospodarskih panogah, kjer kaže, da nekateri brez dodatnih nagrad ne morejo narediti dela, za katerega so tako ali tako že brez bonitet mastno plačani. Toda tega ne smemo zlorabiti za definicijo, da je prerazdeljevanje premoženja in dohodkov glavni kazalnik pravičnosti.

Najdražji strah – strah pred kaznovanjem drznosti Toda kljub tem spornim pojavom so premoženje in dohodki v svobodni družbi predvsem sad domišljije, pobude, vztrajnosti in odločnosti. Kdor hoče prerazdeljevati, poleg ustvarjanja navideznih možnosti ustvarja zgolj strah: strah pred kaznovanjem drznosti, ta strah pa nas največ stane.

Veliko je primerov, ki kažejo, koliko nas je stal ta strah. OECD meni, da lahko pogleda 50 let v prihodnost. Tudi leta 1964 je bilo veliko senzacionalnih napovedih glede prihodnosti. Na primer napoved Georga Pichta iz Schwarzwalda, ki je za hobi raziskoval izobraževalni sistem. Rojena je bila nemška izobraževalna katastrofa. Napredek prihaja od ljudi, ki razmišljajo zunajserijsko Picht je kritiziral ustaljeno vodenje izobraževalne politike, obsojal je pomanjkanje domišljije in usmerjenost k takratnim miselnim vzorcem. Politika se je prestrašeno odzvala. V izobraževalni sistem je zmetala toliko denarja kot v združitev Nemčije in pokrivanje bančne luknje skupaj. Kljub temu razvoj in napredek nista prišla iz nemških srednješolskih centrov in poklicnih šol.

Prav tako nista prišla z Yala ali Harvarda. Prišla sta iz ljudi, ki so prekinili študij, kot so Bill Gates, Steve Jobs, Michael Dell ali Larry Ellison. Digitalna družba je dobila svoj zagon od ljudi, ki so svoj trud usmerili v pobeg iz ustaljenega sveta in v iskanje nekaj novega namesto v enakost doseganja univerzitetnih diplom.

Zakaj Nemci niso odkrili Windowsov Nemčija je svoje vire osredotočila ravno v to – v enakost doseganja diplom. Posledice: Nemčija ni odkrila niti Windowsov niti iTunesa, čeprav Nemci niso neumnejši. Toda ideologija enakih izobraževalnih možnosti je privedla do miselnosti, da je diploma vse, kar človek potrebuje za svoj družbeni vzpon.

Picht je imel pogum. Uprl se je mehkemu diktatu ustaljenega sveta, a politiki so se odločili za zaukazano enakost. Toda zmagali so tisti, ki so stavili na ustvarjalnost, domišljijo in drznost – ki so dali priložnost neenakosti.

Pisci znanstvene fantastike so najboljši napovedovalci prihodnosti Svet bi moral namesto birokratskim napovedovalcem prihodnosti prisluhniti avtorjem znanstvene fantastike. Isaac Asimov in Arthur Clarke sta leta 1964 prav tako napisala svoji viziji, kakšna bo prihodnost leta 2014. Avtorjema, če bi še vedno živela, se danes zaradi svojih napovedi ne bi bilo treba skrivati. Predvidela sta internetno družbo, predvidela – tako kot so predvideli tudi pogumni borci za državljanske svoboščine v Vzhodni Evropi – konec komunističnega režima na vzhodu stare celine, medtem ko je politika še vedno verjela, da lahko zacementira ustaljeni modus vivendi.

Le pogumni posamezniki, ki so pripravljeni tvegati, ustvarjajo prihodnost Kje je razlog, da so napovedi številnih tako napačne, nekaterih pa pravilne? Razlog je v tem, da so si tisti, katerih napovedi so pravilne, postavili vprašanje, kaj je lahko mogoče, ne pa, kaj sme biti mogoče.

Picht, Gates, Ellison in zagovorniki državljanskih svoboščin v takratnem vzhodnem komunističnem taboru so se zoperstavili uveljavljenim birokracijam in njihovemu nagnjenju k doktrinarnemu razmišljanju. Nič drugače ni bilo pri Galileu Galileju. Omenjeni ljudje so edini zanesljivi vir razvoja: posameznik v svobodni, za tveganje odprti neenakosti. Njihova volja, ki je presegla življenjske cilje, ki sta jih zapovedovali zaukazana enakost in t. i. družbena sprejemljivost, je naredila iz prihodnosti to, kar mora biti: prihodnost.