Sobota, 26. 7. 2025, 4.00
16 ur, 40 minut
Je to zadnje poletje miru na Balkanu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,86
V Srbiji in na Hrvaškem sta se to poletje zgodila dva množična shoda, ki sta za nekatere zlovešča napoved za prihodnost: vidovdanski študentski protesti 28. junija v Beogradu in Thompsonov koncert v Zagrebu 5. julija. Je to zadnje poletje miru za Balkan? Na fotografiji: obiskovalci Thompsonovega koncerta.
Na vidovdan, 28. junija letos, je v Beogradu 140 tisoč ljudi, ki so se zbrali na množičnem shodu proti Aleksandru Vučiću, lahko poslušalo besede o "molitvi in krvi, ki postajata eno" ter o boju za srbski integralizem – tj. o boju za svobodo srbskega naroda zunaj meja Srbije. Le teden dni pozneje se je na zagrebškem hipodromu zbralo več sto tisoč ljudi, po različnih ocenah od 280 do 504 tisoč, ki so na koncertu Marka Perkovića Thompsona v en glas vzklikali ustaški pozdrav Za dom spremni (sl. Za domovino pripravljeni). Že pred koncertom so številni Thompsonovi občudovalci po zagrebških ulicah prepevali pesmi, ki so slavile ustaše in fašistično Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Na obeh zborovanjih so bili številni mladi, ki niso doživeli zadnjih balkanskih vojn med letoma 1991 in 1999. Kam bo torej Balkan pripeljal nacionalni zanos, ki smo ga lahko videli na beograjskem vidovdanskem shodu in zagrebškem hipodromu?
"Kosti, predniki, očetnjava" in "Vojna, Hrvati, Cerkev". Tako je nemški dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) Michael Martens naslovil članka o vidovdanskem shodu proti Aleksandru Vučiću in o zagrebškem koncertu Marka Perkovića Thompsona.
Vzneseni govor o kosovski bitki, molitvi, krvi, kosteh in lobanjah
Na prvem shodu smo lahko poslušali srbskega študenta s šajkačo na glavi, ki je skorajda izkričal svoj vidovdanski govor, v katerem ni mogel mimo kosovske bitke leta 1389, belih šotorov otomanskega sultana Murata in srbskega viteza Miloša Obilića.
Vzneseno je govoril o "molitvi in krvi, ki postajata eno" in navajal srbskega pravoslavnega duhovnika Nikolaja Velimirovića o petstoletnem trpljenju Srbov za obrambo Evrope, v katerem je umrlo toliko Srbov, da bi lahko zgradili tristo metrov visok stolp iz srbskih lobanj in kosti (in s tem dal navdih Martensu za naslov njegovega članka o vidovdanskem shodu, v izvirniku Knochen, ahnen, vaterland).
Navajanje srbskega antisemita in ljotićevca
Velimirović, ki je priljubljen na srbski desnici, je sporen zaradi ognjevitega antisemitizma, začetnega občudovanja vodje nacistične Nemčije Adolfa Hitlerja (Hitler mu je leta 1935 celo podelil civilno odlikovanje, a so Nemci leta 1941 Velimirovića zaprli) in tesnega sodelovanja s srbskim protijudovskim in pronacističnim politikom Dimitrijem Ljotićem.
Kosovska bitka leta 1389 in navajanje Velimirovića:
Leta 1937 je bil Velimirović tudi goreč protikatoliški nasprotnik podpisa konkordata med Kraljevino Jugoslavijo in Vatikanom. Maja 2003 je Velimirovića, ki je med drugo svetovno vojno nekaj časa živel v Sloveniji, Srbska pravoslavna cerkev razglasila za svetnika.
Govor o srbskem integralizmu
Na beograjskem vidovdanskem shodu je na željo srbskih študentov govoril tudi profesor beograjske univerze Milo Lompar. Ta je govoril o svobodi Srbije, a tudi o svobodi srbskega naroda zunaj Srbije, o obrambi suvernosti Republike Srbske, obrambi suverenosti Srbov v Črni gori (po očetovi strani ima tam korenine tudi Lompar), boju za srbske nacionalne pravice na Hrvaškem in Makedoniji, kar je poimenoval boj za srbski integralizem.
Za kritike vidovdanskega shoda je seveda boj za srbski integralizem le druga beseda za veliko Srbijo. Kritiki, ki trdijo, da so nacionalisti prevzeli študentsko gibanje, so tudi primerjali letošnji beograjski vidovdanski shod z zborovanjem na Gazimestanu na Kosovem polju leta 1989, ko je tedanji srbski vodja Slobodan Milošević napovedal prihodnje vojne.
Tekmovanje z Vučićem, kdo bo bolj nacionalističen?
Temu oporekajo tisti, ki trdijo, da ima študentsko protiavtoritarno gibanje zoper srbskega predsednika Vučića dve krili, nenacionalistično in nacionalistično, in da je razumljivo, da bo na vidovdan bolj v ospredju zadnje krilo študentskega gibanja.
Je Aleksandra Vučića mogoče z nacionalistično retoriko prehiteti po desni? Številni dvomijo. Je lahko profesor Milo Lompar, ki je na vidovdanskem shodu govoril o srbskem integralizmu, novi Vojislav Koštunica? Bo na volitvah premagal Vučića, tako kot je Koštunica leta 2000 premagal Slobodana Miloševića?
Pojavljajo se tudi ugibanja, da so študenti z bolj nacionalistično retoriko želeli izbiti Vučiću iz rok argument, da so študenti plačanci tujine in da so v ozadju protestov Hrvati oziroma ustaši. Spet drugi pravijo, da poskušajo študenti Vučića prehiteti po desni, torej ga premagati v nacionalistični retoriki (med drugim mu očitajo, da je prodal Kosovo). Kritiki vidovdanskega shoda, kot je Martens, so seveda prepričani, da je to napačna pot in da bo Vučića na njegovem terenu težko premagati.
Thompsonovo romanje od HSP do HDZ
Teden dni po vidovdanskem shodu v Beogradu pa so se zgrnile množice v prestolnico Hrvaške, na koncert hrvaškega pevca Marka Perkovića Thompsona, ki mu številni očitajo, da je neoustaška glasbena ikona. Thompson ni ravno kakšen izjemno kakovosten glasbenik, a mu je uspelo postati glasbena zvezda na Hrvaškem s političnim aktivizmom. V zadnjih desetletjih je zlasti povezan s HDZ.
Na začetku 90. let, potem ko je postal znan po svoji največji uspešnici Bojna Čavoglave (sl. Čavoglavski bataljon), je bil povezan zlasti s Hrvaško stranko prava (HSP), ki ni skrivala svojega občudovanja ustaškega poglavarja Anteja Pavelića in njegove fašistične Neodvisne države Hrvaške (NDH).
Ustaški "Za dom spremni"
HSP, ki je v času obrambe Hrvaške pred hrvaškimi Srbi in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) oblikovala svojo oboroženo krilo – Hrvaške obrambne sile (HOS) –, je tudi znova obudila ustaški pozdrav Za dom spremni (pa tudi uporabljala slogan Od Soče do Foče, torej je k veliki Hrvaški prištevala tudi Slovenijo).
Na Thompsonovem koncertu ne manjka obiskovalcev, ki imajo s sabo ustaško ikonografijo. Na desni vidimo mladeniča s črno majico z ustaškim pozdravom Za dom spremni. Po podatkih organizatorjev so tretjino vstopnic za Thompsonov koncert kupili mlajši od 28 let.
Pozdrav Za dom spremni slišimo tudi na začetku pesmi Bojna Čavoglave (za to pesem si je Thompson po mnenju nekaterih najverjetneje izposodil melodiko in ritem partizanske pesmi Sivi sokole, ki opeva Tita in bitko na Sutjeski). Za ta pozdrav je hrvaško ustavno sodišče leta 2020 odločilo, da ni v skladu s hrvaško ustavo.
Pol milijona ustaških žrtev, totalitarna NDH in resolucija Evropskega parlamenta
Če gledamo širši evropski kontekst, je bila NDH, s katero je povezan pozdrav Za dom spremni, zagotovo totalitarna politična enota, o kateri govori Resolucija Evropskega parlamenta iz leta 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. Obisk Thompsonovega koncerta in vzklikanje Za dom spremni tako ni v skladu z duhom te resolucije.
Dejstvo je, da so Pavelićevi ustaši pomorili okoli pol milijona ljudi. Velika večina ustaških žrtev je bila Srbov (več kot 300 tisoč), pomorjenih pa je bilo tudi 115 tisoč Hrvatov, bosanskih muslimanov, Judov in na tisoče Romov. Tako piše nemški zgodovinar Alexander Korb v svoji knjigi V senci svetovne vojne (Im Schatten des Weltkriegs).
Največji fašistični shod po padcu Francovega režima?
Za Thompsonove privržence je bil koncert na hipodromu, ki se ga je po različnih ocenah udeležilo od 280 tisoč (takšne so uradne srbske ocene) do 504 tisoč ljudi (tako trdijo organizatorji koncerta), shod domoljubja in krščanstva, za kritike skrajnodesničarski ali nacionalistični shod. Avstrijski Kleine Zeitung je celo zapisal, da je šlo za največji fašistični shod po padcu Francovega režima v Španiji sredi sedemdesetih let preteklega stoletja.
Nekateri so prepričani, da so med študentskimi protestniki proti Vučićevi oblasti vse bolj krepijo velikosrbski nacionalisti in da bodo "ugrabili" te proteste. Spet drugi trdijo, da je koalicija proti Vučiću zelo široka in da so v njej tudi nacionalisti, ki pa nasprotujejo avtoritarni oblasti. Na fotografiji: srbski vojni veterani na vidovdanskem študentskem shodu 28. junija letos.
Poleg vzklika Za dom spremni je bil Thompsonov zagrebški glasbeni shod sporen tudi zato, ker so nekateri obiskovalci pred koncertom po Zagrebu prepevali ustaške pesmi, kot je Evo zore, evo dana, ki opeva zloglasno Črno legijo in zagrizena ustaša, Ličana Jureta Francetića in Hercegovca Rafaela Bobana. Na Thompsonovih koncertih lahko tudi vidimo obiskovalce, ki nosijo ustaške simbole.
Hrvaška roža jeseni 1989, Thompson 2025, srbizem in jugonostalgija
Ni prvič v novejši hrvaški zgodovini, da ima glasbeni dogodek tak političen oziroma nacionalni naboj. Tako se je 17. oktobra 1989 – torej v zadnjih izdihljajih socialistične Jugoslavije – na Jelačićevem trgu v Zagrebu zbralo 250 tisoč ljudi (po nekaterih ocenah celo 300 tisoč), ki so tja prišli, da bi prepevali le eno pesem, Ružo Hrvatsko zagrebške skupine Prljavo kazalište, ker so zmotno mislili, da je to pesem o voditeljici hrvaške pomladi v zgodnjih 70. letih Savki Dabčević-Kučar.
Thompsonov koncert je seveda predvsem del hrvaške notranjepolitične zgodbe ter njene politične delitve na desnico in levico. Na hrvaški desnici so tako nekateri prepričani, da kdor ne posluša Thompsona, ni Hrvat (lahko rečemo, da velja ravno obratno, da se je v Thompsonove pesmi težko vživeti in jih prepevati, če nisi Hrvat, op. p.). Še več, Thompsonov oboževalec, nekdanji hrvaški nogometaš Igor Štimac, je prepričan, da so tisti Hrvati, ki napadajo Thompsona, jugonostalgiki in zagovorniki srbizma.
Thompsonova prelomnica in novi nacionalizem za kulturne boje
Velik Thompsonov občudovalec, hrvaški obrambni minister Igor Anušić (med letoma 1993 in 2009 član HSP), je celo dejal, da je bil Thompsonov zagrebški koncert več kot le koncert. "In v tem trenutku se bodo nekatere stvari začele nepovratno spreminjati v politiki in družbi nasploh, v celotni Republiki Hrvaški, v hrvaški zavesti in hrvaškem narodu," je še dejal Anušić, ki je ponosno potrdil, da je na koncertu vzklikal Za dom spremni in da se mu to ne zdi sporno.
Hrvaški kulturni boj: Igor Štimac o Thompsonu:
Hrvaško in nacionalistično zgodbo o Thompsonu lahko najbolje opišemo z besedami izraelskega filozofa Asafa Šarona v avstrijskem Der Standardu (v članku Die neuen Bürgerkriege oziroma Nove državljanske vojne), da je nacionalizem v vzponu. A za razliko od preteklosti zdaj novi nacionalizem, kot mu pravi Šaron, služi predvsem kot orožje v znotrajdružbenih kulturnih vojnah. Tako lahko tudi Thompsona in nacionalizem, ki ga pevec spodbuja, vidimo kot del znotrajhrvaške kulturne vojne med desnico in levico.
Potencialni sod smodnika: BiH in Kosovo
Vsekakor pa Balkan, tako kot v preteklosti, ostaja sod smodnika. V BiH, ki je v letih 1991–1995 doživljala krvavo državljansko vojno, Milorad Dodik želi Republiko Srbsko odcepiti od BiH. Nezadovoljni s svojim položajem v BiH so tudi številni tamkajšnji Hrvati (veliko bosanskih oziroma hercegovskih Hrvatov se je 5. julija tudi udeležilo Thompsonovega koncerta).
Tudi Kosovo je še vedno krizno žarišče: Beograd ne priznava kosovske državnosti in ima Kosovo še vedno za sestavni del Srbije. Glasni pri svojem nezadovoljstvo z oblastmi v Prištini so tudi kosovski Srbi. Napetosti so vsake toliko časa tudi v Črni gori, ki je razdeljena na tiste Črnogorce, ki so prepričani, da Črnogorci niso del Srbov, in Črnogorce, ki se imajo za del srbskega naroda. Poenostavljeno: prvi so močnejši na jugu, drugi na severu države.
Po drugi strani pa so vse balkanske države v demografskem upadu in izgubljajo prebivalce – ljudje, zlasti mladi, s trebuhom za kruhom odhajajo na sever in zahod stare celine.
