V Katarju brez povabila nimaš kaj iskati

Katar, ena izmed najbogatejših držav, slovi po tem, da se kot mlada država v svetu želi uveljaviti predvsem skozi šport. Kandidira za organizacijo vseh mogočih prvenstev, že zdaj pa gostijo 40 največjih tekmovanj letno. Ker je domačinov za ta "šport" daleč premalo – populacija je nekaj čez 300 tisoč –, so primorani k novačenju tujcev, tako športnikov kot trenerjev.

Leto dni snubitev Med temi je kar nekaj Slovencev, med njimi Tine Sattler, nekdanji pomočnik trenerja slovenske odbojkarske reprezentance in profesor s fakultete za šport. Tja je, tako kot vsi drugi, prišel na povabilo.

"Leta 2011 me je poklical nekdanji selektor egiptovske reprezentance, ki je Katarju pomagal pogledati čez meje, in me prosil za pomoč pri organizaciji, da bi Katarci v Slovenijo prišli na priprave. Povabili smo jih na turnir, oni pa so nam vrnili s povabilom na močan turnir, kjer smo se pomerili z azijskimi in afriškimi prvaki ter Katarci in osvojili turnir," svoje prve stike orisuje Tine.

Po tem prvem sodelovanju so stekli resnejši pogovori s snubitvijo, da pride za selektorja katarske odbojkarske reprezentance. Po enem letu je povabilo sprejel.

V Katarju se svet počasneje vrti Zdaj Tine že tri leta opravlja delo selektorja mlajših reprezentanc, od kadetske do mladinske, z njimi hodi na velike turnirje – od arabskega, azijskega prvenstva, islamskih iger do zalivskega turnirja.

Izkušnjo opisuje kot neprecenljivo, želel si je spremembe in jo tudi dobil. Največja razlika je v tem, da ima zdaj bistveno več časa, da se svojemu delu lahko bolj posveti ter da ima več pomočnikov.

V Sloveniji je namreč opravljal dve funkciji, kar je zahtevalo človeka in pol, 24 ur na dan. Ritem dela je bil ubijalski, prostega časa skoraj ni bilo. Zdaj je to povsem drugače. Že tako življenje tam poteka bistveno počasneje, ničesar ni treba narediti z danes na jutri. Zaradi pomočnikov se delu zdaj lahko bistveno bolj posveti, tudi zato, ker opravlja le eno službo.

"Sem bistveno bolj spočit in si lahko privoščim tudi kakšno prostočasno dejavnost."

In kaj v Dohi, mestu sredi puščave, delajo v prostem času? Doha, glavno in tudi edino mesto Katarja, je po Tinetovem opisu kot Las Vegas sredi puščave. "Ima povsem mestni utrip, tu se dela. Zunaj mesta je sama puščava." Ob koncih tedna in sicer prostem času Tine in njegovi prijatelji poskušajo izkoristiti to, kar puščava ponuja.

Vožnja s štirikolesniki ali džipi po puščavskih sipinah, piknik, kopanje in sončenje na obali, kitesurfing ali celo ribarjenje. Ko se povežeš z domačini, hitro najdeš veliko zanimivih stvari, ki jih v Sloveniji oziroma Evropi ni, pravi.

Vseeno Tine po treh letih bivanja v Dohi pravi, da prav ničesar ne gre zamenjati za zelenje, gozdove in gore v Sloveniji. "Kljub temu, da vse to doživljaš z neko radovednostjo, se ti na koncu vseeno prebudi to, koliko ti pomeni domača narava."

Kako športnik vidi muslimansko molitev O domačinih, njihovi kulturi in religiji Tine govori zelo spoštljivo. "Domačini so zelo zaščiteni, imajo poseben status, preskrbljeni so od rojstva naprej, službo imajo zagotovljeno, najboljši položaji so rezervirani za njih. To je država za njih, vsi, ki smo tu, delamo za njih. Temu se je treba prilagoditi."

Sicer so domačini načeloma zelo prijazni, predvsem se jim vidi, da nimajo posebnega stresa in živijo bolj ali manj umirjeno.

Z veliko radovednostjo je spoznaval tudi novo kulturo in religijo. Kot pravi, vidi v tem velike prednosti za ta prostor. "Če samo omenim to, da petkrat na dan molijo, tudi pomeni, da si petkrat na dan umijejo roke, noge in obraz, tako da gre za zelo čist narod. Pri molitvi naredijo tudi nekakšen strečing, raztegnejo telo."

Država, primerna za družino, ne pa staranje V Katarju Tine sicer živi sam, pravi pa, da bi tu živel tudi z družino. Okolje je namreč zelo prilagojeno družinam, sploh tistim s še ne šoloobveznimi otroki – parki, zdravniki, restavracije za družine, poleg tega pa veliko več prostega časa, kot ga ima povprečni Evropejec. Težje je potem, ko morajo otroci v šolo, saj so stroški šolanja zelo visoki, sploh za kakovostno izobrazbo.

A postarati se v tej državi ne namerava. "Glede na to, iz katerega okolja prihajam, bi težko rekel, da je to kraj, kjer bi rad doživel starost," odgovarja Tine in dodaja, da ostaja, dokler mu bo ponujena dobra možnost za delo. Sicer ga na domovino veže tudi dogovor s fakulteto, kjer so mu sicer odobrili možnost za odhod v tujino, a le za določen čas.

A kakorkoli obrne, je izjemno vesel in hvaležen za to enkratno mednarodno priložnost. "Menim, da gre premalo Slovencev ven in izkoristi te prepotrebne mednarodne izkušnje ter pogleda različnost med narodi. Mislim, da potem tudi doma lažje deluješ, se umiriš in ne vidiš v vsaki stvari težave."