Trgovina z otroki v Indiji cveti

Do zdaj indijska vlada ni namenila veliko pozornosti ugrabitvam otrok, vendar se časi spreminjajo. V Indiji vsakih šest minut izgine en otrok. Podobna usoda je doletela tudi dečka Irfana ter njegovega prijatelja. Ko je imel devet let, je s prijateljem odhajal proti domu, ko sta ju zgrabila dva moška na motorju. "Pretekli dve leti sta bili zame naravnost peklenski, saj sem si prizadeval najti svojega sina," je povedal Irfanov oče Iqbal Ali. "Včasih sem bil lastnik pekarne, vendar sem jo moral zapreti, saj sem večino časa porabil za iskanje svojega sina," je še povedal za Washington Post. Organizacija za pravice otrok Bachpan Bachao Andolan pa medtem navaja še, da je vsako leto 90 tisoč otrok pogrešanih. Deset odstotkov pogrešanih otrok, ki običajno prihajajo iz revnih družin, pa po podatkih organizacije končajo v rokah preprodajalcev, ki jih prodajo za denar. Indijce pretresla najdba trupel mladih žensk Še pred kratkim nihče ni spremljal naraščajočega trenda izginjajočih otrok, to težavo pa so ignorirale tudi indijske oblasti. Končno se je trdo delo aktivistov in zagovornikov pravic otrok obrestovalo. Javnost je dodatno pretreslo tudi odkritje v predmestju New Delhija pred šestimi leti, ko so v bližini doma nekega indijskega poslovneža našli 17 trupel deklet in mladih žensk. K osvetlitvi primera so pripomogle tudi številne televizijske hiše, ki so podrobno spremljale primer, hkrati pa opozorjale, da je še veliko drugih otrok, ki izginejo na takšen način. Pozornost medijev je spodbudila ustanovitev gibanja za izginotje otrok, kot se je to zgodilo ob izginotju Etana Patza leta 1979 v New Yorku, zaradi katerega se je oblikovalo močno ameriško gibanje za izginotje otrok. Pred kratkim pa so gledalce televizijskih poročil šokirali še posnetki nadzornih kamer, ki so zabeležile ugrabitve dojenčkov z železniških postaj ali preddverij bolnišnic, medtem ko so njihovi starši zraven njih spali. "Pred nekaj desetletji nihče ni razumel, da so ugrabitve otrok in trgovina z otroki težava. Nekateri prisilnega dela otrok niso imeli za zločin," je povedal Bhuvan Ribhu, aktivist za pravice otrok. "Časi se počasi spreminjajo, največjo oviro pa predstavljajo pomanjkanje politične in administrativne volje, ki bi uveljavila zakone," je še prepričan Ribhu. Večina otrok prisiljena v delo na kmetiji Najpogosteje pa so ugrabljeni otroci prisiljeno v delo na polju, oblasti pa šele zdaj odkrivajo lovke trgovine z otroki, ki si je zagotovila obstoj znotraj uveljavljenih institucionalnih okvirjev, zaradi česar jo bo tudi težko popolnoma izkoreniniti. Kljub slabim obetom pa je zgodba malega Irfana zgodba s srečnim koncem. Irfan je po dveh letih ušel s kmetije, kamor so ga njegovi ugrabitelji prodali, in našel pot domov, kjer so ga pričakali njegovi starši. "Moral sem skrbeti za živino, jedel pa sem samo enkrat na dan in še to ostanke," je razkril svojo žalostno zgodbo. Ko mu je končno uspelo zbežati, je najprej nekaj mesecev živel pri neki drugi družini, nato pa se je, ko je v eni od televizijskih oddaj o pogrešanih otrocih zagledal svoje starše in svoj obraz, vrnil k družini.