To so rože, zaradi katerih so ljudje ponoreli

Nekajmesečna tulipanomanija, ki se je končala v začetku februarja pred 378 leti, velja za prvi dokumentirani špekulativni balon oziroma mehurček v zgodovini. Ta zgodba je vsake toliko časa postala znova aktualna, saj se je do zdaj v zgodovini zvrstil že cel niz raznih mehurčkov (od delniških do nepremičninsko-gradbenih).

Blodnje in množične norosti Ne nazadnje je tudi svetovna finančna kriza iz leta 2008 posledica poka ameriškega nepremičninskega mehurčka. Nekateri svarijo, da bo tudi politika Evropske centralne banke z odkupovanjem državnih obveznic, torej politika poceni denarja, znova povzročila napihovanje špekulativnih mehurčkov.

Dogodke na Nizozemskem iz let 1636 in 1637 je leta 1841 prvi podrobneje opisal škotski novinar Charles Mackay v svoji knjigi Nenavadne priljubljene blodnje in množične norosti (Extraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds).

Tulipanomanija in psihologija množic V knjigi, v kateri je obravnaval psihologijo množic, je poleg pojavov, kot so alkimija, križarske vojne, lov na čarovnice, prerokbe, napovedovanje prihodnosti, hiše strahov, ljudsko občudovanje tatov in čaščenje relikvij, opisal tudi ekonomske oziroma špekulativne mehurčke, med njimi tulipanomanijo.

Tulipani niso evropska avtohtona rastlina, izvirajo iz zahodne Azije in severne Afrike. Tulipanova semena in čebulice je namreč v Evropo (točneje na Dunaj) leta 1554 prinesel Flamec Ogier de Busbecq, ki je bil diplomat nemškega cesarja Ferdinanda I. v Otomanskem cesarstvu (Ferdinandov diplomat je bil tudi baron Žiga Herberstein iz Vipave, ki je Evropi razkril ruske skrivnosti).

Nizozemska postane dežela tulipanov Na stari celini se je gojenje tulipanov od konca 16. stoletja naprej razmahnilo zlasti na Nizozemskem. Ta je tulipanove čebulice tudi množično izvažala. Leta 1636 so tako tulipanove čebulice predstavljale četrti najpomembnejši nizozemski izvozni izdelek oziroma pridelek – pred njimi so bili samo gin, slaniki in sir.

Tulipani so kmalu postali statusni simbol. Nizozemski trgovski sloj je namreč v tistem obdobju zelo obogatel in vidni znak tega bogastva so bila tudi posestva z vrtovi, v katerih so cvetele te rože.

Špekulativni nakupi tulipanov Bolj ko so tulipani postajali priljubljeni, bolj je seveda naraščala njihova cena – zlasti za najdragocenejše sorte tulipanov so bile cene izjemno visoke. Razvil se je trg tulipanov in tudi špekulativni nakup tulipanovih čebulic. Na tem trgu so – v slogu današnjih terminskih pogodb – tudi vnaprej prodajali čebulice tulipanov, četudi jih prodajalci še dejansko niso imeli.

Leta 1635 so tako na Nizozemskem prodali 40 čebulic dragocenih tulipanov po 100 tisoč guldnov. Primerjava: tona masla je takrat stala 100 guldnov, izučen delavec je zaslužil okoli 150 guldnov na leto in "osem debelih svinj" je stalo 240 guldnov.

40 tulipanovih čebulic za več kot milijon evrov V današnjem denarju bi teh 40 tulipanovih čebulic stalo več kot milijon evrov. Čebulica izjemno dragocenega tulipana z imenom Viceroy pa je stala celo od tri tisoč do 4.150 guldnov (skoraj današnjih 50 tisoč evrov, če računamo, da je kupna moč enega guldna iz leta 1635 približno enaka kupni moči zdajšnjih 12 evrov). To je bilo desetkrat več, kot je znašal celoletni zaslužek obrtnika – 300 guldnov.

S tulipani so trgovali vsi sloji nizozemske družbe: plemiči, meščani, trgovci, služkinje, mornarji ... Kot piše Mackay, so ljudje prodajali svoje premoženje in posestva, da bi kupili tulipane, ker so pričakovali, da bo njihova cena v prihodnosti še bolj zrasla.

Kako je sla po bogastvu poganjala tulipanomanijo Nekateri prodajalci so res čez noč obogateli, kar je še bolj privabilo špekulante. Mackay je zapisal, kaj je poganjalo tulipanomanijo: "Mislili so, da bo strast za tulipani trajala večno. Da bo bogastvo z vsega sveta prišlo na Nizozemsko in za tulipane plačalo kakršnokoli ceno. Da se bo vse bogastvo Evrope preselilo na obale Zuiderzeeja in pregnalo vso revščino z Nizozemske."

Iz časa tulipanomanije je znana zgodba o mornarju, ki je pojedel tulipanovo čebulico, ker je mislil, da je to navadna čebula. Lastnik čebulice je pobesnel in vpil nad mornarjem, da je čebulica vredna več kot vsa celoletna plača za posadko njegove ladje. Nesrečnega mornarja so na koncu celo zaprli.

Februarski pok mehurčka Nagli dvig cen tulipanov se je začel novembra 1636. Povprečna cena čebulice tulipana se je z okoli deset guldnov v nekaj mesecih dvignila na okoli 200 guldnov (glej zgornji graf). Redke in izjemno dragocene vrste so dosegle vrtoglavo visoke cene. Čebulica tulipana vrste Semper Augustus, ki je v običajnih časih stala okoli tisoč guldnov, se je tako podražila na kar 5.500 guldnov (v zdajšnjih številkah okoli 66 tisoč evrov).

Toda po naglem dvigu je sledil še bolj strmoglavi padec cen tulipanov. Februarja 1637 trgovci za tulipane niso več mogli najti kupcev, ki bi plačali še višjo ceno. Prej omenjeni Semper Augustus naj bi prodajali za kar deset tisoč guldnov. Pok mehurčka se je zgodil v mestu Haarlem, domnevno zaradi tega, ker se na dražbi tulipanov niso pojavili kupci, saj je ravno takrat v mestu razsajala bubonska kuga. Povpraševanja ni bilo več, zaradi česar je padla cena in mehurček je počil.

Zmeda na Nizozemskem Nastala je zmeda. Številni prodajalci so imeli tako zdaj v rokah sklenjene pogodbe za prodajo tulipanov, kjer so bile zapisane cene tulipanov desetkrat večje od najnovejših cen na trgu. Številni kupci so imeli v rokah tulipane, vredne le delček denarja, ki so ga odšteli zanje. Maja 1637 je bila namreč čebulica tulipana v povprečju spet vredna okoli deset guldnov, tako kot pred začetkom tulipanomanije.

Špekulanti s tulipani so se obrnili na pomoč k nizozemski vladi, ki je odločila, da lahko vsak, ki je kupil tulipane vnaprej, odstopi od pogodbe in pri tem plača le deset odstotkov vrednosti, ki je bila zapisana v pogodbi. Nizozemski parlament se je tudi odločil, da pogodbe, sklenjene po 30. novembru 1636, niso terminske pogodbe (kjer mora kupec izpolniti svojo obveznost nakupa), ampak opcije (kupec ima pravico, ne pa tudi obveznost izpolnitve nakupa).

Posledica tulipanomanije Številni prodajalci, ki so že sklenili pogodbe o prodaji, so imeli v rokah tulipanove čebulice, ki jih ni hotel nihče več plačati po pogodbeni ceni. Kupci so namreč množično odstopali od pogodb in jih niso hoteli izpolniti. Nobeno sodišče ni odločilo v korist prodajalcev, saj je bil za sodišča dolg kupcev tulipanov enak dolgu pri hazardiranju, zato ga niso izterjala s prisilo.

Padec cen je bil velik šok za deželo polderjev in mlinov na veter. Neslavni konec tulipanomanije je pokopal številne nizozemske poslovneže in trgovce ter zatresel nizozemsko gospodarstvo. Podobne tulipanomanije oziroma tulipanske norosti, kot so jim pravili Nizozemci, so se sicer dogajale tudi v drugih evropskih deželah, a so bile manjšega obsega.