Nedelja, 4. 6. 2017, 4.15
6 let, 7 mesecev
To je mož, ki je kapitalizem rešil pred propadom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,23
1
Posmehoval se je marksizmu in ekonomskemu liberalizmu ter zagovarjal zapravljanje denarja. To je bil Anglež John M. Keynes, najpomembnejši ekonomist 20. stoletja.
Keynes, ki se je rodil 5. junija 1883, velja za očeta sodobne makroekonomije in velikega zagovornika vmešavanja države v gospodarstvo s pomočjo fiskalne (proračunske) in monetarne (denarne) politike.
- Velika laž, ki so jo podtaknili slavnemu Churchillu
- To sta najbolj znani lažni novici
- Kako so Trumpovega predhodnika umorili na poti v Belo hišo
Svarila zaradi versajske mirovne pogodbe
Keynes je postal ekonomska zvezda kmalu po prvi svetovni vojni, ko je leta 1919 izdal knjigo Ekonomske posledice mirovne pogodbe (izv. The economic consequences of the peace), v kateri je grajal versajsko mirovno pogodbo.
Mladi Keynes je opozarjal, da bo mirovna pogodba, ki so jo pod pritiskom Francije v Versaillesu sklenile zmagovite antantne sile in poražena Nemčija, to zaradi visokih reparacij pahnila v gospodarsko krizo, kar bo povzročilo negotovost v Nemčiji in državah vzhodno od nje.
Keynesova opozorila ob versajski mirovni pogodbi so se kmalu izkazala za upravičena, in sicer leta 1923, ko je v Nemčiji izbruhnila hiperinflacija, še bolj pa leta 1933, ko je na oblast – tudi zaradi besa Nemcev nad versajskim mirom – prišel nacist Adolf Hitler.
Keynes proti zagovornikom prostega trga
Poleg kritike versajske mirovne pogodbe je Keynes postal znan tudi zaradi kritike neoklasične ekonomije in zagovornikov tako imenovane nevidne roke trga.
Leta 1923 je izdal knjigo Traktat o monetarni reformi (izv. The Tract on Monetary Reform), v kateri je nasprotoval mnenju takrat prevladujoče britanske ekonomske teorije, da je gospodarstvo sistem, ki sam po sebi in brez posega vlade teži k uravnoteženju, in da moramo le počakati, da se stvari same uredijo.
"Dolgoročno smo vsi mrtvi"
"Dolgi rok je zavajajoč vodnik za tekoče zadeve. Dolgoročno smo vsi mrtvi," je bil Keynesov znan odgovor na teze o čakanju na samouravnoteženje trga.
Karl Marx
Čeprav številni Keynesa uvrščajo na levico in ga skoraj enačijo s Karlom Marxom, se je politični liberalec Keynes v resnici posmehoval Marxovim ekonomskim teorijam in jim oporekal kakršnokoli znanstveno težo. Keynes je svojega teoretskega predhodnika videl zlasti v Thomasu Robertu Malthusu, anglikanskem duhovniku in ekonomskem teoretiku s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki je prav tako zagovarjal mnenja, da je povečevanje porabe ključ za končanje krize. In kot zanimivost: Malthus je šel Marxu zelo na živce.
Keynes nasprotoval zlatemu standardu
V omenjeni knjigi je tudi nasprotoval ponovni uvedbi zlatega standarda. Leta 1925 ga je Winston Churchill kot takratni finančni minister vseeno ponovno uvedel in s tem britansko industrijo pahnil v krizo. Keynes je uvedbo zlatega standarda toliko časa grajal, da se je leta 1931 Velika Britanija dokončno poslovila od zlatega standarda.
V Traktatu o monetarni reformi je grajal tudi deflacijsko politiko. Sam je za Veliko Britanijo predlagal inflacijsko politiko in razvrednotenje denarja, da bi spodbudil britanski izvoz in zmanjšal nezaposlenost v državi.
Poleg Angleža Keynesa je Britanija dala še enega slovitega ekonomista, Škota Adama Smitha, avtorja slovite knjige Bogastvo narodov iz leta 1776. V njej je škotski mislec poudarjal, da sta pot k bogastvu (mednarodna) delitev dela in svobodna trgovina. Smith je nasprotoval merkantilizmu, ki je zagovarjal omejevanje uvoza ter kopičenje zlata in srebra.
Velika gospodarska kriza
Toda šele svetovna gospodarska kriza, ki je v ZDA izbruhnila leta 1929 in se nato razširila po svetu, je dala večjo veljavo Keynesovim zamislim in teorijam.
Kriza je povzročila množično nezaposlenost, obup in bes obubožanih ljudi pa so izkoriščali tako levi kot desni radikalci. Na eni strani se je krepil komunizem, na drugi fašizem, oboji pa so zagovarjali politično diktaturo in nadzor države nad gospodarstvom.
Keynesova "zapravljiva" srednja pot, ki naj bi preprečila vzpon diktatur
Keynes je kot zagovornik demokracije in liberalne družbe poskušal najti neko srednjo pot, ki bi preprečila zdrs v politično diktaturo ter brezposelne in nezadovoljne množice odtegnila od sledenja političnim radikalcem.
Keynes je veljal za nasprotnikov rentnikov, torej ljudi, ki lahko brezdelno živijo na račun prihodkov iz obresti in je pozdravljal tako imenovano evtanazijo rentnikov. A je bil tudi sam svojevrsten finančni rentnik. Pri 36 letih se je namreč podal v tvegan špekulativen posel in skoraj iz nič v dvanajstih letih zaslužil pol milijona takratnih britanskih funtov (približno 31 milijonov današnjih funtov).
Leta 1933 je Keynes izdal knjigo Sredstva za dosego blaginje (The means to prosperity), v kateri je predlagal državam, naj v skladu s tako imenovano proticiklično fiskalno politiko z javnimi sredstvi, to je s proračunskim denarjem, zmanjšuje brezposelnost.
Zaradi te zamisli je leta 1999 ameriška revija Time, ko je Keynesa vključila na svoj seznam stotih najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti 20. stoletja, zapisala: "Njegova radikalna ideja, da morajo vlade zapravljati denar, ki ga nimajo, je mogoče rešila kapitalizem."
Keynesovo glavno delo: Splošna teorija
Leta 1936 je Keynes objavil svoje najpomembnejše in najvplivnejše delo Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (izv. The General Theory of Employment, Interest and Money), ki velja za temelj sodobne makroekonomije.
V knjigi je med drugim trdil, da lahko samo spodbujanje povpraševanja (tudi s pomočjo države) pripelje do polne zaposlenosti. A glavna ideja v knjigi je, da le nizke obresti (to je poceni denar) in izobilje kapitala vodijo v družbeno blaginje, medtem ko drag denar in redkost kapitala v resnici dušita gospodarski razcvet. Drugače povedano: pot k bogastvu vodi prek obilja denarja na trgu in zapravljanja.
Keynes je sodeloval na pogajanjih v Bretton Woodsu leta 1944, ki so položile temelje mednarodne finančne ureditve po drugi svetovni vojni: ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ter Sporazum o carini in trgovini (GATT), predhodnik Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Keynes je bil na pogajanjih srednje uspešen: namesto njegovega predloga o svetovni valuti bancor, je postala rezervna svetovna valuta ameriški dolar. Tudi ustanovitev IMF je bil ameriški predlog, v katero pa so Američani vključili Keynesove zamisli.
Keynes idejni tvorec Svetovne banke, MDS in GATT
Keynes je tudi eden od tvorcev mednarodne finančne ureditve po drugi svetovni vojni: ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada (MDS) ter Sporazuma o carini in trgovini (GATT), predhodnika Svetovne trgovinske organizacije (WTO).
Keynes je umrl aprila 1946, tik pred smrtjo pa naj bi pričevanju ekonomista Henryja Claya celo podvomil o svoji teoriji. Kljub njegovi smrti so njegove ideje postale prevladujoče v ekonomski znanosti na Zahodu. Na komunističnem vzhodu pa so seveda prisegali na marksizem.
Hayek proti Keynesu
Velik nasprotnik Keynesovih idej je bil avstrijski ekonomski teoretik Friedrich August von Hayek. Ta je leta 1944 izdal knjigo Pot v hlapčevstvo (izv. Road to serfdom). Bila je uspešnica in številni politiki, na primer Winston Churchill, so z njo svarili pred preveliko vlogo države v gospodarstvu in pred podržavljanjem podjetij.
Pot v blaginjo in razcvet po drugi svetovni vojni
A ker je bil povojni čas za demokratični Zahod ne pot v hlapčevstvo, ampak pot v blaginjo in gospodarski vzpon, ki je trajal vse do naftne krize leta 1973, je bil Hayek kmalu za nekaj časa pozabljen.
Leta 1973 so arabske naftne države proti zahodnim državam, ki so podpirale Izrael, uvedle naftni embargo. Nafte je začelo primanjkovati (na Nizozemskem so tako tisti najbolj iznajdljivi, kot pokaže fotografija, celo spet začeli uporabljati konje). Ko je bilo embarga konec, je bilo nafte spet dovolj, a se je njena cena skokovito zvišala, kar je prizadelo zahodno gospodarstvo in blaginjo.
Keynesova dediščina
Šele po naftni krizi leta 1973, ki ji je sledila gospodarska kriza, je postal Hayek s svojo prostotržno ideologijo bolj priljubljen. A kljub temu ne moremo reči, da je to hkrati zaton Keynesove dediščine. Poglejmo, kaj vse je dediščina tega vplivnega ekonomista.
- Institucije, na katere ustanovitev je Keynes vplival (Svetovna banka, MDS, Svetovna trgovinska organizacija), še vedno obstajajo in vplivajo na svetovno gospodarstvo in življenje ljudi.
- Od leta 1971, ko je ameriški predsednik Richard Nixon z besedami "zdaj sem keynesianec v ekonomiji" odpravil zlati standard v ZDA, niso ponovno uvedli zlatega standarda, ki mu je Keynes tako zelo nasprotoval.
- Spodbujanje gospodarstva z nizkimi obrestnimi merami (poceni denar) in boj proti deflaciji je še vedno mehanizem, ki ga uporabljalo centralne banke po svetu, tudi Evropska centralna banka (ECB).
- "Zapravljanje" državnega oziroma javnega denarja za spodbujanje gospodarstva je še vedno priljubljen mehanizem – ne nazadnje novi ameriški predsednik Donald Trump obljublja bilijon dolarjev proračunskega denarja za obnovo ameriške infrastrukture.
1