Petek, 24. 5. 2013, 11.55
7 let, 1 mesec
Sodišče, ki je še dodatno razdelilo Balkan
Združeni narodi so sodišče ustanovili 25. maja 1993 kot odziv na množična grozodejstva, ki so se med vojno odvijala na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Poročanja o tisočih ubitih, ranjenih, mučenih in spolno zlorabljenih civilistih so Varnostni svet ZN-ja prisilila, da ukrepa. Haaško sodišče je bilo tako prvo sodišče za vojne zločine, ki so ga ustanovili Združeni narodi, in prvo mednarodno sodišče po Nürnbergu in Tokiu.
V Haagu je bilo napisanih 161 obtožnic za ljudi s področja nekdanje Jugoslavije, tudi za predsednike, premierje, generale, notranje ministre in druge vidne predstavnike politike, policije in vojske. 94 je bilo Srbov. Sodišče ima mandat za razsojanje o zločinih zagrešenih med letoma 1991 in 2001, na njem pa je bilo obsojenih več kot 60 posameznikov, medtem ko jih 29 v različnih fazah postopka še čaka na odločitev sodišča.
Prek procesov je sodišče gotovilo tudi številna dejstva o poteku vojne, med drugim je nedvoumno dokazalo, da se je v Srebrenici pri pokolu 8000 Bošnjakov leta 1995 zgodil genocid, ter da je vojska bosanskih Srbov posilstvo uporabljala kot instrument nasilja. Sodišče je vplivalo tudi na reformo pravosodja v državah na območju nekdanje Jugoslavije in jim pomaga pri sojenjih za vojne zločine, vplivalo pa je tudi na oblikovanje drugih mednarodnih sodišč, kot sta sodišči za Ruando in Sierro Leone, pa tudi Mednarodno kazensko sodišče (ICC).
Sodišču velike zasluge pripisuje tudi mednarodni svetovalec za Zahodni Balkan Borut Šuklje. Kot je povedal za STA, 20 let delovanja sodišča predstavlja "pričanje o grozi in storjenih grozodejstvih na območju držav bivše Jugoslavije", pa "tudi dokaz, da so storjeni zločini kaznovani". "To je največ, kar je lahko sodišče storilo. Kaznovalo zločince," meni Šuklje.
Kot eno glavnih prelomnic je označil leto 2000, ko je z imenovanjem Carle Del Ponte za glavno haaško tožilko "spoštovanje in uresničevanje zahtev haaškega tožilstva postala ena od ključnih točk merljivosti demokratičnosti oblasti v posameznih državah, nastalih na ozemlju bivše Jugoslavije. Spoštovanje zahtev haaškega tožilstva je postalo pogoj za vstop v proces članstva v EU," je dejal.
Prvi, ki se je znašel na zaslišanju, je bil Duško Tadić, bosanski Srb iz Kozaraca, ki ga je aretirala nemška policija leta 1994, sodišče pa ga je leta 2000 obsodilo na 20 let zapora zaradi preganjanja, umora, posilstva in mučenja v taborišču Omarska in drugod.
Med letoma 1995 in 1996 je bilo vloženih še 10 obtožnic proti 33 posameznikom, le šest pa jih je sodišču uspelo pripeljati v haaški pripor. Delo so sodišču oteževale tudi na novo nastale države na področju nekdanje Jugoslavije, še posebej Srbija in srbska entiteta Bosne in Hercegovine, ki so sodelovanje vztrajno zavračale.
Po smrti Miloševića, ki se je tako izognil obsodbi, so številne organizacije in mediji opozarjali, da so največji zločinci še vedno na prostosti, sodišče pa je bilo na vedno slabšem glasu zaradi govoric, da vedo, kje sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić, a da sodišče ni pripravljeno ukrepati oziroma ga pri tem omejujejo ZDA. Karadžićevo izmikanje aretaciji je postalo skoraj legendarno, še posebej med bosanskimi Srbi, ki so ga podpirali tudi prek javnih shodov.
Ob začetku zaslišanja je dejal, da brez dogovora z Richardom Holbrookom v okviru Daytonskega sporazuma, ki naj bi bil sklenjen julija 1996, njegovo dolgotrajno skrivanje ne bi bilo mogoče, podobno pa je dejal tudi za Madeleine Albright. Karadžić je sodelovanje s sodiščem vztrajno bojkotiral, ko pa se ni želel udeleževati zaslišanj, so mu proti njegovi volji dodelili odvetnika. Ratka Mladića so aretirali maja 2011 v Lazarevu, v hiši njegovega bratranca Branislava. Mladić je do aretacije uporabljal ime Milorad Komadić, a za razliko od Karadžića ni spremenil svojega videza s pomočjo brade ali daljših las. Sojenje se je po številnih poskusih, da ga zaradi slabega zdravstvenega stanja ne bi izročili Haagu, začelo maja lani.
Novembra 2012 ga je po pritožbi sodišče spoznalo za nedolžnega, oproščen pa je bil tudi Mladen Markač. Čermak je bil oproščen aprila 2011. Navdušenju na Hrvaškem, kjer je Gotovino in Markača pričakalo več kot 100.000 ljudi, je sledil zgrožen odziv Beograda, ki je protestno prekinil sodelovanje s Haagom. Gotovina je pozneje v intervjuju za beograjski časopis Kurir dejal, da bi se morali izgnani Srbi vrniti na Hrvaško, kar so v Beogradu označili za norčevanje.
Sama meni, da procese ovira nesodelovanje ameriških oblasti, ki ima s tega območja zbrane številne prisluhe, ki niso dostopni, ter tudi nepoznavanje kulture in jezika zaposlenih na sodišču. V intervjuju za Planet Siol.net je tako dejala, da sodniki "niso znali upoštevati propagande, brati med vrsticami in razumeti, kaj nekatere formulacije pomenijo. Niso znali interpretirati določenih incidentov, ki so se jim zdeli nepovezani, čeprav je šlo za jasne manipulacije. Sklicevali so se na to, da nimajo ukaza, ki bi naročal poboje, in samo ljudje iz nekdanje Jugoslavije bi jim tukaj lahko pomagali."
Nekdanji poveljnik UNPROFOR-ja v Srbiji Lewis MacKenzie je dejal, da je nepravično, da se celotna krivda za zločine, storjene med vojnami na Balkanu, prelaga na Srbe, medtem ko je Savo Štrbac iz beograjske nevladne organizacije Veritas dejal, da za zločine nad Srbi na Hrvaškem in Kosovu ni odgovarjal še nihče, saj so kljub temu, da so bili med operacijo Nevihta storjeni zločini, vse odgovorne oprostili.
Pogovor so bojkotirale številne države, predsednik haaškega sodišča pa je udeležbo odpovedal.