Sodišče, ki je še dodatno razdelilo Balkan

Združeni narodi so sodišče ustanovili 25. maja 1993 kot odziv na množična grozodejstva, ki so se med vojno odvijala na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Poročanja o tisočih ubitih, ranjenih, mučenih in spolno zlorabljenih civilistih so Varnostni svet ZN-ja prisilila, da ukrepa. Haaško sodišče je bilo tako prvo sodišče za vojne zločine, ki so ga ustanovili Združeni narodi, in prvo mednarodno sodišče po Nürnbergu in Tokiu.

V Haagu je bilo napisanih 161 obtožnic za ljudi s področja nekdanje Jugoslavije, tudi za predsednike, premierje, generale, notranje ministre in druge vidne predstavnike politike, policije in vojske. 94 je bilo Srbov. Sodišče ima mandat za razsojanje o zločinih zagrešenih med letoma 1991 in 2001, na njem pa je bilo obsojenih več kot 60 posameznikov, medtem ko jih 29 v različnih fazah postopka še čaka na odločitev sodišča.

Prek procesov je sodišče gotovilo tudi številna dejstva o poteku vojne, med drugim je nedvoumno dokazalo, da se je v Srebrenici pri pokolu 8000 Bošnjakov leta 1995 zgodil genocid, ter da je vojska bosanskih Srbov posilstvo uporabljala kot instrument nasilja. Sodišče je vplivalo tudi na reformo pravosodja v državah na območju nekdanje Jugoslavije in jim pomaga pri sojenjih za vojne zločine, vplivalo pa je tudi na oblikovanje drugih mednarodnih sodišč, kot sta sodišči za Ruando in Sierro Leone, pa tudi Mednarodno kazensko sodišče (ICC).

Sodišču velike zasluge pripisuje tudi mednarodni svetovalec za Zahodni Balkan Borut Šuklje. Kot je povedal za STA, 20 let delovanja sodišča predstavlja "pričanje o grozi in storjenih grozodejstvih na območju držav bivše Jugoslavije", pa "tudi dokaz, da so storjeni zločini kaznovani". "To je največ, kar je lahko sodišče storilo. Kaznovalo zločince," meni Šuklje.

Kot eno glavnih prelomnic je označil leto 2000, ko je z imenovanjem Carle Del Ponte za glavno haaško tožilko "spoštovanje in uresničevanje zahtev haaškega tožilstva postala ena od ključnih točk merljivosti demokratičnosti oblasti v posameznih državah, nastalih na ozemlju bivše Jugoslavije. Spoštovanje zahtev haaškega tožilstva je postalo pogoj za vstop v proces članstva v EU," je dejal.

20 let, 161 obtožnic Prvi, proti kateremu je haaško sodišče vložilo obtožnico, je bil leta 1994 vodja bosansko-srbskega koncentracijskega taborišča Sušica Dragan Nikolić. Naslednje leto so prek dveh obtožnic naročili pregon 21 bosanskih Srbov, osumljenih grozodejstev proti hrvaškim civilnim zapornikom, a jim nobenega od iskanih tistega leta ni uspelo aretirati.

Prvi, ki se je znašel na zaslišanju, je bil Duško Tadić, bosanski Srb iz Kozaraca, ki ga je aretirala nemška policija leta 1994, sodišče pa ga je leta 2000 obsodilo na 20 let zapora zaradi preganjanja, umora, posilstva in mučenja v taborišču Omarska in drugod.

Med letoma 1995 in 1996 je bilo vloženih še 10 obtožnic proti 33 posameznikom, le šest pa jih je sodišču uspelo pripeljati v haaški pripor. Delo so sodišču oteževale tudi na novo nastale države na področju nekdanje Jugoslavije, še posebej Srbija in srbska entiteta Bosne in Hercegovine, ki so sodelovanje vztrajno zavračale.

Milošević sodbe ni dočakal Eno izmed najbolj odmevnih sojenj na haaškem sodišču je bilo zagotovo tisto proti Slobodanu Miloševiću, ki ga je obtožnica med drugim bremenila genocida v Bosni, deportacije 800.000 Albancev iz Kosova, umorov na stotine kosovskih Albancev ter na stotine Nesrbov na Hrvaškem in v Bosni, preganjanja na podlagi politične, rasne in verske opredeljenosti, mučenja ter tudi uničevanja zgodovinskih spomenikov. V Požarevcu rojenega srbskega predsednika so aretirali leta 2001, dve leti po spisani obtožnici, sojenje pa se je začelo februarja 2002, na katerem se je Milošević, ki je vztrajal, da sodišča ne priznava, branil sam. Sodišče je samo za predstavitev primera porabilo dve leti, Milošević pa je pred izrekom sodbe v haaškem priporu umrl zaradi zastoja srca. Številni so prepričani, da je smrt povzročilo namerno jemanje napačnih zdravil.

Po smrti Miloševića, ki se je tako izognil obsodbi, so številne organizacije in mediji opozarjali, da so največji zločinci še vedno na prostosti, sodišče pa je bilo na vedno slabšem glasu zaradi govoric, da vedo, kje sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić, a da sodišče ni pripravljeno ukrepati oziroma ga pri tem omejujejo ZDA. Karadžićevo izmikanje aretaciji je postalo skoraj legendarno, še posebej med bosanskimi Srbi, ki so ga podpirali tudi prek javnih shodov.

Karadžić in Mladić/Dabić in Komadić Karadžić se je pred oblastmi skrival pod lažnimi identitetami. Na Dunaju naj bi se izognil aretaciji, ko je živel pod imenom Petar Glumac in prodajal naravna zdravila, ko pa je bil aretiran julija 2008, se je predstavljal za dr. Dragana Davida Dabića, alternativnega zdravilca, ki je predaval pred stotinami ljudmi, imel svojo spletno stran in ponujal pomoč pri spolnih težavah in motnjah.

Ob začetku zaslišanja je dejal, da brez dogovora z Richardom Holbrookom v okviru Daytonskega sporazuma, ki naj bi bil sklenjen julija 1996, njegovo dolgotrajno skrivanje ne bi bilo mogoče, podobno pa je dejal tudi za Madeleine Albright. Karadžić je sodelovanje s sodiščem vztrajno bojkotiral, ko pa se ni želel udeleževati zaslišanj, so mu proti njegovi volji dodelili odvetnika. Ratka Mladića so aretirali maja 2011 v Lazarevu, v hiši njegovega bratranca Branislava. Mladić je do aretacije uporabljal ime Milorad Komadić, a za razliko od Karadžića ni spremenil svojega videza s pomočjo brade ali daljših las. Sojenje se je po številnih poskusih, da ga zaradi slabega zdravstvenega stanja ne bi izročili Haagu, začelo maja lani.

Sodba Šešlju oktobra letos Februarja 2003 se je oblastem predal Vojislav Šešelj, ki se je v zgodovino sodišča zapisal predvsem z branjem vulgarnega pisma, v katerem je Carlo Del Ponte označil za prostitutko, sodnikom pa dejal, da je njihova edina pravica ta, da mu nudijo oralne spolne usluge. Ko mu niso dovolili, da si sam izbere odvetnika, je 28 dni gladovno stavkal, v Beogradu pa se je takrat na zborovanju v podporo zbralo 40.000 ljudi. Tožilstvo je zanj zahtevalo 28-letno zaporno kazen zaradi rekrutiranja paravojaških sil – četnikov, ki so pod njegovim vodstvom zagrešili številna grozodejstva na Balkanu. Zaradi številnih prekinitev je Šešljev proces najdaljši v zgodovini sodišča, a naj bi se končal oktobra letos.

Operacija Nevihta Zaradi operacije Nevihta se je marca 2008 začelo sojenje Anteju Gotovini, Ivanu Čermaku in Mladenu Markaču. Aprila 2011 je bil Gotovina spoznan za krivega in obsojen na 24 let zapora zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, kot so uboj, deportacija, preganjanje in druga nehumana dejanja. Njegovi zagovorniki so se na sodbo pritožili in zanikali obtožbe o množičnem izgonu Srbov s Hrvaške, kot tudi tiste o nezakonitem napadanju civilnih območij. Sodbo je na ulicah Zagreba v živo spremljalo na tisoče ljudi, takratna premierka Jadranka Kosor pa je obtožbo zavrnila, saj je operacija Nevihta ključni del hrvaškega boja za neodvisnost.

Novembra 2012 ga je po pritožbi sodišče spoznalo za nedolžnega, oproščen pa je bil tudi Mladen Markač. Čermak je bil oproščen aprila 2011. Navdušenju na Hrvaškem, kjer je Gotovino in Markača pričakalo več kot 100.000 ljudi, je sledil zgrožen odziv Beograda, ki je protestno prekinil sodelovanje s Haagom. Gotovina je pozneje v intervjuju za beograjski časopis Kurir dejal, da bi se morali izgnani Srbi vrniti na Hrvaško, kar so v Beogradu označili za norčevanje.

Haaško sodišče deležno tudi številnih kritik Dvajset let pozneje, ko sodišče počasi končuje svoje delo, saj se mandat izteče leta 2016, so mnenja o njegovi uspešnosti deljena. Florence Hartmann, francoska novinarka, ki je bila nekaj časa predstavnica za medije mednarodnega kazenskega sodišča in njihova svetovalka za Balkan, si je od Haaga prislužila tožbo, ker naj bi v svoji knjigi Mir in kazen razkrila pravno argumentacijo v Miloševićevem procesu, kjer je sodišče po njenih besedah omejilo uporabo dokazov o Srebrenici, da bi preprečilo obsodbo Srbije zaradi genocida.

Sama meni, da procese ovira nesodelovanje ameriških oblasti, ki ima s tega območja zbrane številne prisluhe, ki niso dostopni, ter tudi nepoznavanje kulture in jezika zaposlenih na sodišču. V intervjuju za Planet Siol.net je tako dejala, da sodniki "niso znali upoštevati propagande, brati med vrsticami in razumeti, kaj nekatere formulacije pomenijo. Niso znali interpretirati določenih incidentov, ki so se jim zdeli nepovezani, čeprav je šlo za jasne manipulacije. Sklicevali so se na to, da nimajo ukaza, ki bi naročal poboje, in samo ljudje iz nekdanje Jugoslavije bi jim tukaj lahko pomagali."

Srbi prepričani, da je sodišču spodletelo Na pogovoru o vlogi haaškega sodišča, ki je aprila letos pod vodstvom predsednika generalne skupščine ZN Vuka Jeremića potekal na sedežu ZN-ja v New Yorku, so udeleženci menili, da sodišče ni upravičilo svojega obstoja ter da mu ni uspelo prispevati k spravi v regiji. Izpostavili so nenavadno visok odstotek obdolženih med tistimi, ki so se izrekli za nedolžne, ter sojenje v primeru Vojislava Šešlja, ki traja že deset let.

Nekdanji poveljnik UNPROFOR-ja v Srbiji Lewis MacKenzie je dejal, da je nepravično, da se celotna krivda za zločine, storjene med vojnami na Balkanu, prelaga na Srbe, medtem ko je Savo Štrbac iz beograjske nevladne organizacije Veritas dejal, da za zločine nad Srbi na Hrvaškem in Kosovu ni odgovarjal še nihče, saj so kljub temu, da so bili med operacijo Nevihta storjeni zločini, vse odgovorne oprostili.

Pogovor so bojkotirale številne države, predsednik haaškega sodišča pa je udeležbo odpovedal.