Skrivnost smrti Slobodana Miloševića

Vsak narod ima svojo veliko skrivnost, okoli katere se pletejo teorije zarote. Američani imajo atentat na Kennedyja, Srbi pa smrt Slobodana Miloševića. Čeprav je ves svet videl, da je umrl v haaškem zaporu, se v Srbiji pojavljajo teorije zarote, ki trdijo drugače.

Te se lahko kosajo le še s teorijami zarot o smrti Draže Mihajlovića: ker v Beogradu, kjer je bil ustreljen, nikoli niso našli njegovega groba, beograjski novinar Dejan Lučić trdi, da ga sploh niso ustrelili ter da je četniški vodja preživel drugo svetovno vojno, pobegnil v Rusijo in tam umrl naravne smrti.

Podobno naj bi bilo z Miloševićem. Če verjamemo teorijam zarot, je tudi on umrl le navidezno, prebegnil v Rusijo in tam zdaj živi z ženo. Verjetno v kleti njene ruske vile.

Skrivnostni patologi Tako kot v primeru smrti Osame bin Ladna je izvor teorij zarote o smrti Slobodana Miloševiča dejstvo, da nihče ni videl njegovega trupla, razen patologa, seveda. Pravzaprav štirih patologov: Nizozemca, Rusa in dveh Srbov iz Vojnomedicinske akademije v Beogradu. Po objavi njegove smrti 11. marca 2006 v haaškem zaporu ni bilo takoj jasno, zakaj je umrl. Zato so odredili obdukcijo.

Nato so njegovo truplo hitro pripravili za transport in pogreb na dvorišču družinske hiše v Požarevcu. Člani družine na nobeno od obletnic smrti niso prišli na grob, kar je teoretikom zarote dovolj velik dokaz za to, da v grobu sploh ni Milošević.

Pozabljajo pa na dejstvo, da bi ženo in sina takoj ob prihodu v Srbijo aretirali zaradi obtožb o tihotapljenju cigaret, ki še čakajo epilog na srbskem sodišču. Tako so člani družine Slobodana Miloševića pravzaprav v prostovoljnem izgnanstvu.

Ob pravilnem zdravljenju bi lahko živel dlje Uradno obdukcijsko poročilo nikoli ni bilo objavljeno. Časopis Kurir poroča, da nikjer v Srbiji ni mogoče najti patologov Vojnomedicinske akademije polkovnika Srbislava Ilića in patologa Ivice Milosavljevića, ki naj bi bila prisotna pri obdukciji trupla.

Le nekaj dni pred Miloševićevo smrtjo so ga v zaporu obiskali trije zdravniki: kardiolog iz Francije, specialist iz Rusije in otorinolaringolog iz Beograda, ki je bil med sojenjem priča obrambe. Predlagali so, da zapornika na zdravljenje odpeljejo v Rusijo, na specialistični inštitut Bakuljev.

Sodišče ni odobrilo zdravljenja in nekaj dni pozneje je Milošević umrl. Nekaj dni po njegovi smrti je Borislav Milošević odšel v Moskvo na inštitut Bakuljev, a nihče ne ve, zakaj. Res pa je, da je direktor inštituta nekaj dni po Miloševićevi smrti dejal, da bi ob pravilnem zdravljenju lahko še živel.

Omamljen z zdravili Milošević je nenehno trdil, da mu dajejo napačna zdravila. O tem je nekaj dni pred smrtjo tudi pisal v pismu ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu.

Zato se je ob njegovi smrti takoj pojavil sum, da so ga v resnici ubili z napačnimi zdravili. Ker patolog v zaporu ni mogel takoj navesti vzroka smrti, lahko je dejal le, da je bil Milošević mrtev že nekaj ur, so se te špekulacije le še bolj razbohotile.

Dva tedna pred smrtjo Miloševića je nizozemski zdravnik v njegovi krvi odkril sledi zdravila rifampicin, ki znižuje učinkovanje zdravil za zniževanje krvnega pritiska, ki jih je jemal Milošević. Odkrili so tudi sledi zdravila droperidol, ki je antipsihotik, a v velikih količinah lahko povzroči popolno paralizo telesa in stanje globokega spanja.

Kljub teorijam zarote zahteve po izkopu trupla ni bilo Zgodba teorije zarote je taka: Milošević je vzel veliko dozo tega zdravila, njegovo paralizirano telo je bilo kot mrtvo, odpeljali so ga v Moskvo, kjer je oživel in živi dalje s svojo družino, v Beograd pa so poslali krsto z neznanim truplom.

Uradno poročilo haaškega tribunala o Miloševićevi smrti je, da je umrl naravne smrti in da na njegovem truplu niso našli nobenih sledi zastrupitve. V celici na dan smrti tudi niso našli zdravil, ki jih je očitno jemal nekaj mesecev pred tem.

Zanimivo je, da kljub tem zvitim teorijam o Miloševićevi smrti nihče nikoli ni zahteval izkopa njegovega trupla, da bi ugotovili, ali je v grobu res on ali kdo drug. Res pa je, da je na njegovem grobu ob obletnici smrti vsako leto manj ljudi.