Sobota, 16. 3. 2024, 7.31
7 mesecev, 3 tedne
Putinovi zeleni možje in usodna poteza Rusije, po kateri je bilo vse drugače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,08
Krimski most, eden od simbolov ruske priključitve polotoka Krim. Rusija ga je začela graditi takoj po zasedbi ukrajinske regije, postal pa je pomembna cestna in železniška povezava Krima z ozemljem Rusije, natančneje z regijo Krasnodar.
Danes mineva deset let od referenduma, na katerem je večina prebivalcev ukrajinskega polotoka Krim podprla priključitev k Rusiji. Dva dni pozneje je ruski predsednik Vladimir Putin podpisal zakon o priključitvi Krima Rusiji. Nezakonita aneksija je zaostrila odnose med Moskvo in Zahodom ter Rusiji tlakovala pot za izvedbo invazije na Ukrajino.
Ukrajinski polotok v Črnem morju je bil jabolko spora med Ukrajino in Rusijo, ko sta bili še del Sovjetske zveze. Po drugi svetovni vojni je okoli 26 tisoč kvadratnih kilometrov veliko območje sprva pripadalo Rusiji, leta 1954 pa ga je sovjetski voditelj Nikita Hruščov priključil rojstni republiki Ukrajini.
Ukrajinske oblasti so od začetka invazije večkrat izjavile, da je njihov cilj ne le osvoboditev omenjenih štirih regij, temveč tudi ponovna vzpostavitev nadzora nad Krimom. Polotok in tamkajšnja ruska črnomorska flota pa sta bila od začetka invazije pogosta tarča ukrajinskih napadov z droni in raketami.
Prizadevanja Rusije za priključitev Krima je spodbudila kriza v Ukrajini. V Kijevu so namreč konec leta 2013 in v začetku leta 2014 zaradi odločitve takratnega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, da ustavi priprave na podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, izbruhnili množični in krvavi protesti, ki so po osrednjem trgu v Kijevu dobili ime majdanski protesti.
Mali zeleni možje
Množične demonstracije so 22. februarja 2014 z oblasti odnesle Janukoviča, ki je nato pobegnil v Rusijo, le pet dni pozneje pa so se na Krimu pojavili neidentificirani oboroženi zamaskiranci. Spominjali so na ruske vojake, vendar niso nosili ruskih vojaških znakov oziroma simbolov. Opisovali pa so jih preprosto kot male zelene može.
Rusija je sprva zanikala, da so v Ukrajini prisotni pripadniki njenih oboroženih sil, nazadnje pa je to vendarle priznal ruski predsednik Vladimir Putin.
Ti so sicer zatrjevali, da so predstavniki lokalnih prebivalcev, ki se ne strinjajo z državnim udarom v Kijevu. Zato so na Krimu izvedli lastnega in zasedli poslopja regionalnega parlamenta in vlade.
Zatem so 16. marca 2014 izvedli referendum, ki ga razen Rusije ni priznal nihče. Po uradnih podatkih je več kot 97 odstotkov prebivalcev polotoka podprlo priključitev Rusiji. Mnogi so sicer opozarjali, da so bili rezultati prirejeni, volitve pa so bojkotirali številni krimski Tatari.
Rusija je vseskozi zatrjevala, da gre za samostojno odločitev tamkajšnjih prebivalcev. Dva dni po referendumu pa je ruski predsednik Vladimir Putin podpisal formalno priključitev polotoka k Rusiji.
Priljubljenost Putinu, ki je pred tem nekoliko upadala, je v mesecih po priključitvi Krima po navedbah neodvisnega ruskega inštituta Levada narasla s 65 na 86 odstotkov.
V odzivu na priključitev polotoka so EU in ZDA uvedle sankcije proti Rusiji, kar ni ustavilo prizadevanj Moskve za nadaljnjo destabilizacijo Ukrajine. V ukrajinskih regijah Doneck in Lugansk so namreč proruski borci ob podpori Moskve izvedli vstajo ter maja 2014 po referendumih razglasili neodvisnost.
Kijev se tu v primerjavi s Krimom ni predal brez boja. Dolgoletni srditi spopadi v regijah Doneck in Lugansk so se namreč okrepili z rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022. Omenjeni regiji je nato Moskva, skupaj z regijama Herson in Zaporožje, septembra 2022 enostransko priključila, čeprav jih ne nadzira v celoti.
Ukrajinske oblasti so od začetka invazije večkrat izjavile, da njihov cilj ni le osvoboditev omenjenih štirih regij, temveč tudi ponovna vzpostavitev nadzora nad Krimom. Polotok in tamkajšnja ruska črnomorska flota pa sta bila od začetka invazije pogosta tarča ukrajinskih napadov z droni in raketami.
