Čeprav papež prihaja v kraj, kjer je samo še nekaj odstotkov slovenskega prebivalstva, pa vendarle lahko rečemo, da bo obiskal, če že ne Zedinjeno Slovenijo, pa vsaj zamejsko Primorsko.
V primorskem zamejstvu, kjer živi približno sto tisoč Slovencev, po novici, da jih bo obiskal papež Frančišek, ni bilo pretiranega navdušenja. Papeževi obiski v Italiji seveda ne veljajo za nekaj zelo posebnega, saj kot rimski škof razmeroma pogosto potuje po različnih italijanskih krajih.
Samo še nekaj odstotkov Slovencev
V Redipulji oziroma Foljanu, ki leži na skrajnem jugozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja in je bilo do leta 1918 del Avstro-Ogrske, danes živi okoli sto Slovencev in 2700 Italijanov in Furlanov. V prvi svetovni vojni je bil kraj popolnoma uničen, po njej pa so v fašističnem monumentalnem slogu na pobočju v smeri Slovenije zgradili velikansko pokopališče italijanskih vojakov.
Sredipolje, Redipulja ali Redipuglia
Italijani so kraju nadeli ime Redipuglia, ob čemer bi lahko pomislili, da gre za kakšnega kralja iz Apulije (Re di Puglia). A ge za slovenski toponim. V Sloveniji tako mnogi uporabljajo ime Sredipolje. A izvirna različica imena ni kraj, ki je dobil ime zato, ker je ležal sredi nekega polja. Znani jezikoslovec in letošnji Prešernov nagrajenec Pavle Merku trdi, da je ime Sredipolje "primer mistifikacije iz nacionalističnih razlogov". V zgodovinskih virih pa najdemo ime Radopolia in Rodopoglum, kar pomeni "sušno, nerodovitno polje". Enako trdi tudi ljubljanski jezikoslovec Marko Snoj v etimološkem slovarju.
Danes je Redipulja največje vojaško pokopališče 1. svetovne vojne, pa tudi največji italijanski vojaški spomenik. Na slovesnost ob odprtju (1938) je prišel celo italijanski diktator Benito Mussolini.
Papežev ded in Soška fronta
Papež bo to veličastno kamnito grobnico sto tisoč umrlih italijanskih vojakov obiskal 13. septembra v letu, ko mineva sto let od izbruha prve svetovne vojne. Soška fronta, ki se je začela leto pozneje, ko je Italija prestopila na stran Antante, je terjala milijon izgub, umrlo pa je več kot 300 tisoč vojakov.
Papež je s Soško fronto povezan prek svojega starega očeta Giovannija Bergoglia, rojenega leta 1884, ki se je boril na italijanski strani. O zadnjem letu vojne, po preboju pri Kobaridu, ko so avstro-ogrske sile italijanske napadalce pregnale vse do reke Piave, je dedek Bergoglio svojemu vnuku pripovedoval "veliko žalostnih zgodb".
Papežev obisk v Sloveniji
Papež Frančišek Slovenije še nima na spisku držav, ki jih bo obiskal. Da se bo kaj takega zgodilo, je težko pričakovati tudi zaradi finančnega škandala mariborske nadškofije in že leto dni izpraznjenih škofovskih mest v Ljubljani in Mariboru. Če bo papež Bergoglio Slovenijo res obiskal, pa to ne bo prvič, tudi če pri tem ne upoštevamo zamejstva. Bergoglio je bil v Postojnski jami in v ljubljanski operi že leta 1970. Leto pozneje pa je obiskal Bled in Brezje skupaj s starši svojega prijatelja, argentinskega Slovenca Andreja Golarja.
Rodila pa se je tudi zanimiva pobuda, s katero želijo papeža povabiti na Višarje v romarsko cerkev na edini tromeji med Slovani, Romani in Germani. V Trbižu so kar na občini več mesecev zbirali dopisnice posameznikov v različnih jezikih, ki so papeža povabili na Višarje, in po novici, da prihaja na Goriško, so začeli lobirati, da bi prišel še na Višarje. To pa je verjetno dobra ideja tudi za Sveto Goro, ki je tudi mednarodna romarska točka Slovencev, Italijanov in Furlanov.
Papež Janez Pavel II.
Podobno čakanje na papežev obisk je bilo v Sloveniji že v času komunizma, ko so komunistične oblasti pojasnjevale, da "čas še ni zrel za obisk papeža". Slovenci so zato kljub relativno zaprtim mejam šli na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. na avstrijsko Koroško in italijansko Primorsko. Posebej so v spominu ostala srečanja s papežem v Ogleju, Gorici in v Trstu (1992), kjer je bila omenjena tudi slovenska manjšina. Da je spomin živ vse do danes, dokazuje tudi prihod relikvij nedavno kanoniziranega papeža Janeza Pavla II. v tržaško stolnico, ki jih bo trajno hranila.
Papež telefoniral iz Trsta
Zanimiva pa je anekdota, ki se je pripetila italijanskemu evropskemu poslancu. Krščansko-demokratski poslanec Magdi Cristiano Allam je prejel telefonski klic papeža Frančiška, ki ga je povabil v Vatikan in prosil, da bi se vključil v papeževo komisijo za proučevanje nasilja nad kristjani. Allam je oboje sprejel, saj ni ugotovil, da mu je v resnici v živo telefoniral igralec in imitator Andro Merku iz satirične oddaje Radia 24. Merku, sin tržaškega jezikoslovca Pavleta Merkuja, je s tem na italijanskem političnem prizorišču dvignil precej prahu.