SiolNET. Novice Svet
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Novozelandski milijonar, ki s Slovenci želi narediti milijardno podjetje

1

termometer

Kaj delajo novozelandski milijoni v Sloveniji, kako jih prepričati, da ste vi naslednji Google in zakaj tuji bogataši v Sloveniji ne morejo zapravljati denarja.

Novozelandec Nicholas Bartlett je serijski podjetnik in investitor. Iz rodne dežele kivijev je tridesetletnika pot lani v Slovenijo prinesla zaradi žene Tamare, ki je sicer po rodu Slovenka, vendar je večino življenja preživela na južni polobli.

Sicer sta se na sončni strani Alp želela zadržati le kratek čas, vendar ju je prihajajoči naraščaj prepričal, da obisk v Sloveniji podaljšata. Bartlett danes čas preživlja med Ljubljano, Londonom in Aucklandom, kjer je ali investitor v podjetja ali pa direktor. Ravno marca bo odprl novo podjetje tudi v Sloveniji, ki ga bo poimenoval The Kiwi Factory. Ves čas pa išče tudi zanimiva zagonska podjetja, ki potrebujejo njegovo znanje, izkušnje in seveda denar.

Diplomirani računovodja se je v podjetništvo spustil med študijem. Dodaten denar je služil kot prodajalec v podjetju, ki se je ukvarjalo s prodajo različne tehnične opreme. Ker je bil zelo uspešen prodajalec, mu je lastnik podjetja predlagal, da bi skupaj odprla novo podjetje in se osredotočila na posamezen segment.

Tako je leta 2007 pri 22 letih postal petinski solastnik podjetja Tasmans screens in prevzel prodajo. Kot pravi sam, se je iz te izkušnje, ki je trajala dve leti, naučil vse. Vse o tem, kako se posel ne vodi. "Skoraj vse, kar smo naredili v tem podjetju, smo naredili napačno. Od vodenja računov, skladiščenja, mednarodne trgovine do same logistike," v smehu doda Bartlett.

Od študenta do milijonarja Kaj ste želeli postati, ko se bili stari šest let? Želel sem imeti svoj posel. (smeh) V bistvu takrat nisem vedel, da želim biti podjetnik, želel sem delati zase in razvijati svoje ideje. Odkar pomnim, mi je bilo jasno, da bom imel največ možnosti v življenju, če bom sam poskrbel zase.

Ste imeli vzor v starših? Oba starša sicer nista, recimo temu tako, klasična podjetnika. Oče je odvetnik, vendar ima svojo odvetniško pisarno. Torej je na trgu.

Sredi študija ste se odločili, da boste odprli svoje podjetje. Kaj so rekli vaši starši? So vas podpirali ali so rekli, da ste nori in da raje dokončajte študij in si najdite "resno službo"? Verjetno bi bila presenečena, če bi dejal, da želim delati v veliki korporaciji. (smeh) Podpirala sta me od samega začetka.

Pri Tasmans Screens ste ostali dve leti. Omenili ste, da vse, kar ste se iz te izkušnje naučili, je bilo, kako ne voditi podjetja. Kje se je na koncu zataknilo, da ste izstopili in odprli novo podjetje? Predvsem je bila problematična starostna razlika. Preostali partnerji so bili stari nad 60 let, kar načeloma ni nekaj, kar bi me motilo. Vendar so se kmalu pojavile različne vizije in pogledi na razvoj podjetja.

Začetek konca sodelovanja pa je bil moj predlog, da začnemo prodajati svetila za projektorje. Vse skupaj bi podjetje stalo le 10 tisoč evrov, vendar je bilo to za preostale partnerje preveč.

Posledično sem zapustil podjetje in nisem vedel, kaj bi pravzaprav sam s sabo. Bil sem pred koncem študija in iskal sem nove priložnosti. Ideja s svetili za projektorje se mi je še vedno zdela dobra, zato sem zbral ves denar, ki sem ga imel, in v začetku 2009 odprl podjetje Projectorbulbs.co.nz.

Kaj bi izpostavili kot glavne nauke, ki ste se jih naučili iz zgodbe s Tasmans Screens? Prvič: posla se je treba lotiti z ljudmi, ki so približno na podobni stopnji v življenju in imajo podobne cilje. Leta sicer niso pomembna. Prinaša pa velika starostna razlika večjo verjetnost za nastanek konfliktov.

Drugič: vsi partnerji v podjetju morajo imeti osnovno razumevanje delovanja podjetja. Torej, kaj pomeni biti lastnik in kaj pomeni biti direktor. Kakšno odgovornost in kakšne naloge prinašajo posamezne vloge. Veliko ljudi iz mojih izkušenj nima teh znanj. In so potem bolj primerni za zaposlenega in ne za partnerja. Na kratko: morajo biti profesionalci.

Veliko malih podjetij je po mojem mnenju neuspešnih, ker lastniki ne razumejo niti osnov delovanja podjetja.

Koliko denarja ste vložili v novo podjetje in kako ste ga zbrali? Okrog 13 tisoč evrov sem vložil, denar pa sem imel od izstopa iz prejšnjega podjetja. Večino denarja sem sicer zapravil za vzpostavitev spletne prodajalne.

Trg sem sicer poznal, nisem pa vedel ničesar o spletni prodaji. Ob tem pa bi poudaril, ker je danes taka manija okoli "startup podjetij", da sam nisem razmišljal o "startupu", temveč o poslu, ki mi bo prinesel denar. Je pa res, da sem že od začetka bolj razmišljal o tem, kako bom prodal podjetje in ne same produkte.

In kako ste se lotili grajenja posla, če je bil cilj predvsem prodaja podjetja? Glavna predpostavka, ko sem gradil podjetje, je bila, da sem sam popolnoma zamenljiv. In da bo posledično podjetje preprosteje prodati. Torej, da lahko kdorkoli pride za mano v podjetje in ga brez večjih prilagoditev vodi. Bilo pa je tudi zelo pomembno, da se podjetje lahko vodi iz katerekoli države na svetu in posledično večji bazen potencialnih kupcev.

Pa vendar ste morali zgraditi tudi samo podjetje, preden ste ga lahko prodali … Ker sem poznal trg, kalkulacij, načrtov pravzaprav nisem delal. Na začetku sva bila samo jaz in "tajnica". Oziroma deklica za vse. Že prvi mesec sva prodala za 23 tisoč evrov produktov.

Kako ste se lotili prodaje podjetja? Prek posrednikov. Ker sem računovodja, sem sam naredil oceno vrednosti podjetja. Čeprav je bilo podjetje staro šele 18 mesecev, sem želel več kot 300 tisoč evrov. Seveda te ponudbe ni nihče želel sprejeti, zato sem najel drugega posrednika.

Junija 2010 je bilo že pet kupcev, ki so tekmovali za prevzem. Na koncu sem ga prodal za 317 tisoč evrov. Julija sem podjetje prodal in naslednji mesec sva se z bodočo ženo preselila v Avstralijo, kjer sem odprl novo podjetje Projectorlampexperts.com.au.

Vendar tokrat ni šlo tako zlahka? Res je. Na avstralskem trgu je bilo veliko več konkurence. Tokrat sem potreboval dve leti in pol, da mi je podjetje uspelo zgraditi in na koncu tudi prodati. Zanimivo pa je, da sem dobil približno toliko denarja kot za novozelandsko.

Ste pa leta 2009 istočasno ustanovili drugo podjetje GeoOP, ki danes kotira na glavni novozelandski borzi. Res je. GeoOP, kjer sem bil med soustanovitelji, ki je denar iskalo v optimizaciji mobilne delovne sile. Sicer podjetju ni šlo takoj zelo dobro, v bistvu sem ga financiral s prodajo prejšnjih podjetij vse do leta 2012. Takrat nam je uspelo skleniti nekaj večjih poslov, od prijateljev, družine in norcev pa nam je uspelo izvleči nekaj denarja za financiranje rasti.

Leta 2010 sva se z ženo preselila v Melbourne in tam tudi odprla pisarno. Takrat je podjetje začelo rasti pospešeno in pridobili smo stranke iz več kot 15 drugih držav. Naslednje leto nam je uspelo pridobiti eno izmed vodilnih in najbolj vročih SAAS ekspertov v Novi Zelandiji in z njo na čelu je mlado podjetje dobilo tisto, kar je še manjkalo – verodostojnost.

Sledil je napad na vlagatelje in zbrali smo osem milijonov evrov. Takoj po uspešni dokapitalizaciji je podjetje odšlo na borzo, sam pa sem izstopil iz zgodbe.

Zakaj? Prvič v življenju se mi je zgodilo, da nisem več užival v delu. Zato sva lani začela s Tamaro potovati po svetu s ciljem, da se preseliva v San Francisco.

Preden preideva na Slovenijo, vas moram vprašati, koliko denarja imate? Med enim in 10 milijoni evrov. Sem milijonar, vendar nisem nesramno bogat.

O slovenskih podjetnikih in investiranju v startupe

Zakaj ste ostali v Sloveniji? Zaradi prihajajočega naraščaja. Vendar sva o tem, da bi ostala vsaj leto dni v Sloveniji, razmišljala, še preden sva dobila najboljšo novico v najinem življenju. Slovenska scena tehnoloških in zagonskih podjetij je relativno dobro razvita, tako da vidim veliko priložnosti v tej državi. Slovenija je v primerjavi s svetom eno veliko mesto, kar v praksi pomeni, da hitro spoznaš vse ljudi.

Poleg tega imate Slovenci dobre povezave s sosednjimi državami, tako da si hitro odpiram vrata tudi tam. Sicer Sloveniji, kar je glede na velikost države seveda razumljivo, primanjkuje strokovnjakov na specifičnih področjih. Vendar je dovolj odličnih ljudi z znanji iz izkušnjami, ki jih hitro najdeš, da se da v Sloveniji kaj pametnega tudi narediti.

Na kratko, najboljša stvar Slovenije je veliko število pametnih ljudi in lahek dostop do njih. Poleg tega Slovenci niste snobi, radi se družite, večina govori dobro angleško in ste pripravljeni pomagati. Ob tem pa ima Slovenija odlično lokacijo. Pogrešam le tedenske lete v London, zato moram včasih iti prek drugih držav. Ki pa so tudi zelo blizu. (smeh)

Zdaj ste tudi poslovni angel. Ste že investirali v kak slovenski startup? Na žalost ne. Sem se pa pogovarjal z mnogimi.

In kje se je zataknilo? Eno izmed podjetij je bilo v prezgodnji fazi za semensko investicijo. Drugi startup, s katerim sem se pogovarjal, je precenil dostop do denarja na trgu in ekipa je menila, da imajo druge možnosti. Menili so tudi, da se bom preveč vmešaval v podjetje in soustanovitelji tega niso želeli.

Kakšen investitor ste torej? Strogi nadzornik ali hipi starš? Večina mojih investicij je v Aziji in Avstraliji, tako da nimam dnevnega stika s podjetji. Vendar zaupam ekipam, zato mirno spim. Če pa govorimo o semenskih investicijah, pa je odvisno od izkušenj ustanoviteljev. V Sloveniji je večina startup podjetnikov brez takih izkušenj, zato bi bil zagotovo bolj vključen. Poleg tega si rad "umažem roke". (smeh)

Kako torej vidite Slovence kot podjetnike? Slovenci ste zelo dobri pri razvoju produktov in storitev. Ste pa zelo šibki pri prodaji in poslovanju.

Kaj bi svetovali slovenskim podjetnikom? Prvič, poizkušajte se izolirati od negativne miselnosti da ni mogoče zbrati denarja znotraj države. Tako mišljenje nima realne osnove. V Sloveniji je denar, je znanje, so uspešni podjetniki.

Drugič, investitorji smo tu, da pomagamo pri rasti vaših odgovorov, ne pa da rešujemo vaše probleme. V Sloveniji velikokrat slišim "Dajte nam xxx evrov in bomo ugotovili to in to in to …".

Za reševanje problemov se morate obrniti na druge vire financiranja, torej lastne, od prijateljev, družinskih članov in "norcev".

Veliko startupov hoče prehitro dobiti preveč denarja. Namesto da po zbrani semenski dokapitalizaciji iščete pol milijona ali milijon evrov, poiščite le 100 ali 200 tisočakov. Zberite le toliko, kolikor potrebujete za naslednje korake podjetja. Ko dosežete te mejnike, podjetje dobi več kredibilnosti in je lažje spet najti naslednjo rundo investicije.

Tretjič, svoj posel gradite tako, da lahko vse izmerite. Poleg tega posel gradite dolgoročno in celoten sistem zbiranja podatkov organizirajte tako, da boste tudi čez pet let imeli vse številke na roki. In če imate številke, jih morate znati uporabljati. In jih uporabljati čim pogosteje.

Iščete podjetja za semenske investicije ali za rast? Kot vlagatelja me sicer zanimajo predvsem podjetja, ki potrebujejo sredstva za rast. V Sloveniji pa iščem predvsem podjetja, ki potrebujejo semensko investicijo.

Imam idejo, ki bo naslednji google, vendar potrebujem denar. Kako pridem do vas? Ne pridete. Ideje me ne zanimajo. Do mene pridete le, če imate prototip produkta oziroma MVP, plačljive stranke … vsaj neko validacijo. Pa ne samo vaše ideje, temveč tudi vas samih. Morate biti človek akcije in ne govornik. Treba se je zavedati, da so ideje, moje mnenje o njih brez vrednosti. Edino, kar ima vrednost, je potrditev trga, ključni kazalniki, ki kažejo, da je verjetnost za uspeh velika.

Zagonska podjetja iz katerih sektorjev vas najbolj privlačijo? Predvsem programske rešitve za mala in srednje velika podjetja. Zanimajo me tudi strojne rešitve, vendar se na ta trg šele zdaj podajam. Tako da se s takimi rešitvami oglasite šele naslednjo leto pri meni. (smeh)

O Sloveniji in poslovanju na južni strani Alp Odpirate tudi podjetje v Sloveniji. Pa ga boste tukaj tudi registrirali ali samo vodili razvoj? Podjetje bom registriral v tujini.

Zakaj? Ker druge evropske države ponujajo veliko boljše poslovno okolje. Predvsem na področju delovnopravne zakonodaje in kapitala. V Sloveniji je zelo težko ekipo nagraditi z deleži v podjetju. Poleg tega ima Slovenija nekaj zelo zanimivih posebnosti pri poslovanju.

Na primer? Ljudje kar nočejo vzeti denarja, ko nekaj naredijo. Jaz temu rečem gospodarstvo uslug. Opazil sem, da se slovenskim kupcem in strankam ne prodaja, temveč morajo kupci sami naročiti. Sam sem hotel kupiti avto in sem moral pravzaprav prositi, da so mi ga na koncu pri uvozniku res prodali. Vse skupaj je trajalo absolutno predolgo, pri skoraj vsaki stvari se je zavleklo. Prav tako je bil uvoznik zelo neodziven.

V Sloveniji moraš prodajalce preganjati, da kaj naredijo, tudi če jim denar moliš pred nosom. In to sem videl že skoraj v vseh sektorjih. V svetu velja: biznis je biznis in osebni odnosi so osebni odnosi. V Sloveniji pa je oboje tako neverjetno prepleteno, da poslovnih odnosov skorajda ni. Menim, da to ni dobro za nikogar.

Boste nekega dne milijarder? Če bi me vprašali pred leti, bi rekel da. Danes menim, da me več denarja ne bo bolj osrečilo. Ustvarjanje uspešnih podjetij je moja strast. Pomembno se je zabavati na poti in ne dirkati na cilj.

Ali boste ustvarili podjetje, vredno milijardo evrov, iz Slovenije? Ne. Ga bom pa najverjetneje ustvaril s Slovenci.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin