Petek, 20. 6. 2014, 21.54
4 leta, 4 mesece
Nova generacija evropskih monarhov
V sredo ob polnoči je 76-letni Juan Carlos s podpisom dokumenta uradno abdiciral. Španski kralj je postal njegov najstarejši sin Felipe. V četrtek dopoldan so uradno predajo oblasti izvedli še v španskem parlamentu. Prav nič razkošnega ni bilo. Nobenih pompoznih rdečih ogrinjal s krzneno obrobo, nobenih žezel, niti trona ne krone. Kratek govor, rdeča lenta okoli pasu, malo tresočih rok in solznih oči, nato pa mahanje nove kraljevske družine z balkona madridske kraljeve palače. To je bilo vse. Prav nič kraljevsko.
Juan Carlos je že tretji evropski monarh v zadnjih 14 mesecih, ki je abdiciral. Najprej je to storila nizozemska kraljica Beatrix, ki je po 33 letih vladanja državo in krono predala sinu Willemu-Alexandru. Kmalu za njo je prestol izpraznil tudi 80-letni belgijski kralj Albert in oblast predal sinu Philippeju. Če k temu štejemo še papeža, ki tudi velja za vatikanskega vladarja, potem bi lahko rekli, da so kraljevi odstopi trend. Kar niti ni čudno: generacija povojnih monarhov je v letih, ko si navadni državljani zaslužijo pokoj. Toda za kralje velja, da bi morali svojo dolžnost opravljati do smrti.
Danska kraljica Margareta II. je stara 74 let in verižna kadilka je lani izjavila, da dveh stvari ne bo storila: abdicirala in prenehala kaditi. Niti njen vrstnik, norveški kralj Harald V., ne razmišlja o tem, da bi prestolonaslednik Haakon kaj kmalu zasedel prestol. Da o britanski kraljici Elizabeti sploh ne govorimo, saj bo kmalu že prestolonaslednik Charles v letih za upokojitev, drugi v vrsti, princ William, pa ravno v letih, ko bi lahko postal aktivni in priljubljeni kralj.
Še najbližje temu, da bi morebiti lahko kdaj v prihodnosti abdiciral v korist svoje hčere, so govorice o švedskem kralju Carlu XVI. Gustafu, ki je tako kot španski kolega zapleten v veliko predvsem ljubezenskih škandalov, njegova hči Victoria pa je med najbolj priljubljenimi evropskimi prestolonasledniki.
Morebiti je prav to eksemplar evropskega odnosa do monarhov. Vladarji so nekako del evropske zgodovine, evropske identitete in čeprav se v vsaki od še obstoječih monarhij sliši tudi glas antirojalistov, se zdi, da Evropejci svojih kraljev ne dajo.
Denimo v Veliki Britaniji je le 17 odstotkov javnosti za ukinitev monarhije. Če je od Britancev še nekako za pričakovati, da bodo zagovarjali kraljico, je to toliko bolj presenetljivo pri Nizozemcih: tudi tam 78 odstotkov državljanov podpira kraljevino. Podobno je na Danskem. Celo na Švedskem, ker 60 odstotkov vprašanih meni, da bi moral Carl Gustaf odstopiti v prid svoje hčerke, jih 70 odstotkov podpira monarhijo.
Celo zdaj očrnjeni Juan Carlos je februarja 1981 tako rekoč rešil državo, ko je preprečil državni udar frankistov, ki so celo že zavzeli parlament.
Precej moči imata tudi nizozemski in danski monarh. Nizozemska kraljica je pred leti celo zagrozila, da bo razpustila vlado, če ne bodo podprli odprtja ambasade v Jordaniji. Belgijski kralj, čigar uradni naziv je kralj Belgijcev in je edini monarh, ki se imenuje po narodu in ne po ozemlju, ima nehvaležno vlogo, da mora v politično nestabilnih časih države, razdeljene na flamski in frankofonski del, skrbeti za enotnost svojega naroda.
Edini evropski vladar, ki so mu v zadnjem času povečali pristojnosti, pa je lihtenštanjski knez Hans Adam II., ki ima pravico veta na zakone, ima pravico imenovati državne uradnike ter razpustiti deželni zbor. Zanimivo je, da se je vladajoči knez tem pravicam odrekel v prid svojega sina, princa Aloisa, ki od leta 2004 de facto izvršuje knežjo oblast, medtem ko je njegov oče uradni poglavar države.
Kar je res. Vsi evropski monarhi so stalni liki rumenega tiska, ki ne prizna nobenega spoštovanja do kronanih glav. Lahko se objavijo fotografije tako mrtve princese kot golega oprsja bodoče kraljice, da o karikaturah kralja, ki jaha pevko, s katero naj bi imel afero, sploh ne govorimo. Mimogrede: Juanu Carlosu pripisujejo 1500 ljubic.
Pa vendar je ravno zdaj trenutek, ko na evropske prestole prihaja nova generacija, stara od 40 do 50 let. In ta generacija je precej drugačna kot njihovi starši. Celo ostareli španski kralj je po kronanju sina dejal, da je čas, da nova generacija prinese "novo energijo, novo upanje".
Nova španska kraljica Letizia je bivša novinarka CNN, ločenka, katere ded je bil voznik taksija, ki si je svoje stanovanje kupila s kreditom in se na delo vozila z metrojem. Vse, česar člani kraljevske družine do zdaj niso počeli. Par svoji hčerki vzgaja kot v vsaki drugi družini, sama ju vozita v šolo in jima bereta za lahko noč. In Felipe med vikendom nikoli nima državnih obveznosti, ker takrat noče biti kralj, temveč le oče.
Med vsemi novopečenimi kralji ali prestolonasledniki je le belgijski kralj Philippe poročen z aristokratko. Vsi ostali bodoči vladarji Evrope pa so si izbrali navadne državljanke in državljane. Felipejev vrstnik, nizozemski kralj Willem-Alexander, je poročen celo s priseljenko. Kraljica Maxima je iz Argentine, njen oče pa je imel nejasno vlogo v času vojaške hunte.
Nizozemski kralj je v enem svojih prvih intervjujev po lanskem kronanju dejal, da "seveda sem zdaj kralj, a sem v prvi vrsti človek. Pomembno je, da ostanem zvest sebi, ker bom le tako lahko izpolnil svoje dolžnosti". Tako denimo ne želi, da bi ga klicali po uradnem nazivu Willem IV., saj meni, da ni številka.
Še bolj razvpita pa je bodoča norveška kraljica. Prestolonaslednik Haakon se je namreč poročil z Mette Marit Tjessem Hoiby, materjo samohranilko, bivšo natakarico z divjo preteklostjo. Poročila sta se leta 2000 in imata tri skupne otroke.
Vsi od naštetih pravkar ali bodočih evropskih monarhov se trudijo, da bi, vsaj glede življenjskega sloga, živeli kot navadni državljani. Zdi se, da je to pravi način, da se približajo ljudem.
Če pa bodo ob tem z nastopom funkcije v prihodnjih letih storili še kaj dobrega za svoje države, bodo morebiti končno lahko presegli stereotip, da so evropski monarhi le liki iz rumenega tiska.