Nov iraški rajski vrt

Iraška močvirja veljajo za ene najslavnejših na svetu. Mezopotamska močvirja so na jugu države, veljala pa so za največji močvirski ekosistem v Evraziji, saj so obsegala 20.000 kvadratnih kilometrov. Prav tu je bila zibka civilizacije in močvirja so s svojo bujno vegetacijo veljala za rajski vrt.

Njihovo izsuševanje se je začele že v 50. letih 20. stoletja, najbolj intenzivno pa je bilo v času Sadama Huseina. Da bi pridobili obdelovalno zemljo, so do leta 2003 izsušili skoraj 90 odstotkov močvirja. Na Huseinovo odločitev, da popolnoma izsuši močvirje, je vplivalo tudi to, da so bili njegovi prebivalci izjemno protivladno nastrojeni.

Naravovarstvene organizacije so se projekta obnove lotile resno. Takoj po sesutju Huseinove oblasti so podrli več nasipov, ki so vodi preprečevali dostop do močvirja, tako da je ravnino spet zalila voda. Kaj takega v času Huseina ne bi bilo mogoče.

Voda priteka iz rek Evfrat in Tigris. K izsuševanju močvirja so veliko prispevali tudi sistemi jezov, ki so jih zgradili v Turčiji in Siriji in so zelo znižali raven mogočnih rek. Projekta poplavljanja močvirja so se lotili s pomočjo Združenih narodov in tujih donacij. Leta 2006 je bilo obnovljenih 58 odstotkov prvotnega močvirja, a je do leta 2009 zaradi regulacije rečnih tokov v Turčiji, Iranu in Siriji odstotek močvirja padel na 30 odtokov.

Močvirski Arabci Kljub temu se v močvirja počasi vrača življenje. Prve so se vrnile ptice. Z živalmi so se vrnili tudi t. i. močvirski Arabci, imenovani Madan. So neposredni potomci Sumercev, ki so od nekdaj živeli na področju močvirja.

Živeli so v odmaknjenih iz trsja zgrajenih vaseh, ki jih je bilo mogoče doseči le s čolni, ukvarjali pa so se z ribolovom. Na začetku petdesetih let je bilo po ocenah okoli pol milijona močvirskih Arabcev, leta 2003 jih je na tem območju živelo le še 20.000. Skoraj sto tisoč jih je zaradi Huseinovega preganja pobegnilo v Iran.

Močvirski Arabci se zdaj vračajo v rečne kanale. Spet gradijo svoje hiše iz trsja in pred kratkim so organizirali festival, da bi proslavili svojo vrnitev in ponovno vzpostavitev močvirja. V močvirje so se tako skupaj z endemičnimi vrstami vrnili tudi tradicionalni kanuji, med njimi je največji imenovan tarada in ga lahko uporabljajo le šejki. Med letošnjim praznovanjem zelenega festivala je ta kanu prvič po petdesetih letih spet zaplul po močvirju.