Nasilje preganja kristjane z Bližnjega vzhoda

Med nasiljem, ki je sledilo odstavitvi egiptovskega predsednika Mohameda Mursija, so islamisti napadli okoli 50 cerkva in številne zažgali. Papež Tavadros II., vodja egiptovskih Koptov, se je v začetku julija srečal z najvišjimi vojaškimi predstavniki, ti so nato odstavili Mursija. Kristjani, ki pomenijo deset odstotkov prebivalstva, in druge manjšine so se pritožili, da nova ustava, ki jo je sprejela Mursijeva vlada, krši njihove pravice. Nekateri islamisti in privrženci Mursijeve Muslimanske bratovščine so željni maščevanja. S sekirami oborožena množica je do smrti pretepla krščanskega poslovneža blizu Luksorja in nato nadaljevala divjanje v bližnji vasi, tam je požgala ducat krščanskih domov in ubila še tri kristjane.

Verske napetosti v Egiptu imajo dolgo zgodovino. Čeprav je tedanji predsednik Hosni Mubarak brzdal islamiste, so se v devetdesetih letih 20. stoletja pojavljali sporadični spopadi med muslimani in kristjani. Od Mubarakovega padca februarja 2011 se nasilje stopnjuje. Oktobra 2011 je bil Egipt priča najhujšemu sektaškemu nasilju v zadnjih 60 letih, ko je v spopadih z vojsko umrlo dva ducata kristjanov. Tistega leta je Egipt zapustilo okoli sto tisoč kristjanov.

Dvatisočletna prisotnost kristjanov na Bližnjem vzhodu bi lahko bila ogrožena. Danes je na Bližnjem vzhodu več kot deset milijonov kristjanov, ti pomenijo pet odstotkov prebivalstva. Pred stoletjem so predstavljali okoli 20 odstotkov prebivalstva. Zaradi arabskega nacionalizma in pozneje islamizma je regija postala sovražna do nemuslimanov. Vlogo pri upadanju krščanskega prebivalstva lahko pripišemo preseljevanju in višji rodnosti med številnimi arabskimi muslimani ter tudi vse večji marginalizaciji in številčnejšim napadom na kristjane. Takšne smernice niso opazne le v Egiptu, temveč tudi v drugih arabskih državah.

V Siriji, kjer že dve leti in pol divja nasilje, so številni tamkajšnji kristjani potihoma podprli režim predsednika Bašarja Al Asada, ta prihaja iz majhne alavitske sekte, zato je v preteklosti favoriziral in ščitil druge (verske) manjšine. Zaradi tihe podpore Al Asadu so džihadisti, ki počasi prevzemajo monopol nad uporniškim gibanjem, napade na vladne cilje nadomestili z napadi na kristjane.

Marca so islamisti v Bengaziju v Libiji zbrali okoli 60 kristjanov in jih predali vladi zaradi suma, da so ilegalno pribežali iz Egipta. Številne med njimi so mučili, enega pa ubili. Februarja so aretirali štiri kristjane, ki naj bi poskušali spreobrniti muslimane v Libiji.

Posledica takšnih napadov in nadlegovanja je eksodus kristjanov iz regije. Iz severovzhodne Sirije, kjer je bilo zbranih največ kristjanov, jih je v zadnjih dveh letih pobegnila približno tretjina. V Iraku se je po padcu režima Sadama Huseina leta 2003 število kristjanov prepolovilo. Čeprav pomenijo tri odstotke iraškega prebivalca, so bili kristjani polovica od 200 tisoč Iračanov, ki so leta 2010 zapustili državo.