Ko politične igrice zaprejo vlado za 21 dni

Od leta 1977 je bilo zaprtij vlade po podatkih kongresne raziskovalne službe 17. Večina jih je trajala okoli tri dni, nekatera manj kot en dan. Od leta 1981 je bila ameriška vlada zaprta petkrat. Štirikrat – v letih 1981, 1984, 1990 in 1995 – so bila zaprtja bolj ali manj neopažena, zadnje zaprtje v letih 1995 in1996 pa je Američane prizadelo in presenetilo.

Republikanci pod vodstvom predsednika predstavniškega doma Newta Gingricha so tedaj od demokratskega predsednika Billa Clintona zahtevali, da privoli v njihovo različico uravnoteženega proračuna. Clinton je sprejel uravnoteženi proračun, znižanje davkov, spremembe različnih programov, kot je Medicare, in ujezil številne demokrate, hkrati pa ni zadovoljil republikancev.

Plačilo dobili za nazaj Veliko zaprtje vlade je, kot je znano, potekalo v dveh delih. Prvi je trajal pet dni med 15. in 19. novembrom 1995, dokler ni Bela hiša privolila v zahteve kongresa o uravnoteženju proračuna v naslednjih sedmih letih. Pogajanja o izvajanju takšnega proračuna so spodletela in drugi del zaprtja je trajal 21 dni, od 16. decembra 1995 do 6. januarja 1996. V Washingtonu je nato sledil snežni vihar, ki je tamkajšnjim zveznim delavcem onemogočil odhod na delo še za nekaj dni.

Novembra 1995 je bilo na prisilnem dopustu okoli 800 tisoč zveznih delavcev, naslednji mesec pa skoraj 300 tisoč. Brez plačila je moralo delati skoraj 500 tisoč delavcev. Kljub zaprtju vlade morajo še naprej delati tisti uslužbenci, katerih delo je pomembno za nacionalno varnost ali javno zdravje, kot so nadzorniki poletov in varnostniki na meji. Prizadeti delavci lahko dobijo plačilo za nazaj, vendar takšno plačilo ni zagotovljeno. Leta 1996 so jim plačo izplačali za nazaj.

Prvih pet dni zaprtja vseh nenujnih zveznih služb leta 1995 je davkoplačevalce stalo okoli 800 milijonov dolarjev. Polovico stroškov so predstavljali prisilni neplačani dopusti za zvezne uslužbence, ki niso prišli na delo, 400 milijonov pa je bilo izgubljenih, ko je bil štiri dni zaprt oddelek zvezne davčne uprave za izterjatve. Zaprtje je prizadelo vse sektorje gospodarstva. Okrnjene so bile zdravstvene in socialne storitve za vojne veterane, zaradi zaprtja 368 nacionalnih parkov so "izgubili" sedem milijonov obiskov in 200 tisoč prijav za potni list, od 20 do 30 tisoč prijav tujcev za vizum vsak dan ni bilo obdelanih, turistična in letalska industrija sta izgubili na milijone dolarjev, prizadeto je bilo izvajanje več kot 20 odstotkov zveznih pogodb, ki predstavljajo 3,7 milijarde dolarjev izdatkov.

Po podatkih kongresne raziskovalne službe sta obe zaprtji – pet- in šestdnevno – državo stali 1,4 milijarde dolarjev. Med 21-dnevnim zaprtjem so delnice izgubile okoli štiri odstotke svoje vrednosti, po doseženem dogovoru pa so v naslednjem mesecu pridobile več kot deset odstotkov. Po koncu zaprtja si je opomogla tudi gospodarska rast, ki je v drugem četrtletju leta 1996 dosegla več kot sedem odstotkov na letni ravni.

Clintonu priljubljenost poskočila Zaprtje je imelo tudi politične posledice. Iz bitke je kot zmagovalec izšel Clinton, ki je lahko igral na karto veta. Kongres mora namreč v skladu z ustavo zbrati dvotretjinsko večino, da preglasuje predsedniški veto. Po več tednih pogajanj so na koncu dosegli dogovor, ki je bil podoben tistemu, o katerem so se pogovarjali pred zaprtjem.

Med zaprtjem je močno padla priljubljenost Clintonu, ki je po koncu blokade močno narasla, konec leta 1996 pa je znova postal predsednik. Gingrich je izjavil, da je bila prvič po letu 1928 republikanska večina spet izvoljena deloma tudi zaradi nepopustljivosti stranke pri proračunskih pogajanjih. Republikanci so v predstavniškem domu na volitvah leta 1996 izgubili tri sedeže, a v kongresu zadržali večino. V senatu so pridobili dva sedeža.