"Kdo se boji 1-odstotkarjev?" Nekdanji predsednik Piratov odgovarja na kritike o financiranju malih strank.

Ko 0.1-odstotkarji hočejo še več!

Bolj za šalo kot zares – dobesedno

V pred kratkim objavljenem članku z naslovom »Lovljenje enega odstotka postaja poslovni model« v časniku Delo, ki je bil povzet na Siolu, so avtorji z vso svojo »strokovnostjo« modrovali, da se nekatere neparlamentarne stranke udejstvujejo v slovenskem demokratičnem procesu iz preprostega koristoljubja in da bi jim bilo treba financiranje zmanjšati ali celo odvzeti zaradi njihove neuspešnosti na volitvah.

Večina bralcev nedvomno pozna šalo, v kateri minister za kulturo Sovjetske zveze obvesti Stalina, da so v preteklem letu posneli deset filmov, od katerih jih je bilo pet uspešnic in pet povprečnih. Prosi ga za dvig proračuna za kulturo, da bi lahko posneli še več uspešnic. Stalin pogleda številke in proračun zniža na 60 % rekoč: »Naslednje leto posnemite samo šest uspešnic!« Zanimivo je, da ti »strokovnjaki« upajo javno utemeljevati ideje o spremembi ključnih elementov slovenske demokracije na način, katerega absurdnost razumejo že osnovnošolci.

Metanje blata v oči volivcev

Za primer stranke s koristoljubnimi prvaki podajajo Piratsko stranko. Kot soustanovitelj in bivši »prvak« Piratov se lahko ob tovrstni analizi »strokovnjakov« zgolj namuzam. Tudi če za trenutek zanemarimo blatenje s sorazmerno direktnim očitkom, da sem kot član skupine mladih, ki smo se pred petnajstimi leti začeli aktivno boriti za izboljšanje politične situacije v Sloveniji, to počel iz koristoljubja in ne zaradi želje po izboljšanju statusa quo, gre v omenjenem članku za izrazito prozoren poskus preproste propagande. Ocenjujejo, da so neparlamentarne stranke pomemben, morda celo ključen faktor pri vprašanju razporeditve poslanskih stolčkov, hkrati pa problematizirajo njihov obstoj. Že latinščina pozna vprašanje »Cui bono?« – »Kdo profitira?«. Če se praktično onemogoči nastanek in obstoj novih strank, kdo profitira?

Pa vendar so problemi opisani v članku resnični. Financiranje političnih strank v Sloveniji je vsekakor nesmiselno urejeno in res omogoča okoriščanje. Stranke, ki na volitvah ne dosežejo parlamentarnega praga, lahko dejansko zmanjšajo težo volje večine volilnega telesa ali jo celo izničijo. Obe trditvi sta popolnoma resnični. Žal se avtorji članka problematike lotevajo s političnimi namesto etično-moralnimi in demokratičnimi cilji.

Financiranje političnih strank, ki presežejo določen odstotek glasov, je namenjeno zagotavljanju pluralnosti slovenskega političnega sistema. Že nekaj let živim v Kanadi in lahko iz prve roke povem, kako problematičen je politični sistem, v katerem ima realno možnost izvolitve le nekaj ogromnih strank, da o nesmiselnosti koncepta dvostrankarske »demokracije« niti ne govorim. Seveda se tudi strinjam, da si ne moremo privoščiti metanja denarja vstran. Avtorji članka omenjajo, da na leto za financiranje strank trenutno porabimo 5,5 milijonov evrov, torej 22 milijonov na mandat. Rešitev, ki jo predlagam jaz, je očitna in preprosta – proračunsko financiranje političnih strank omejimo na višino dveh povprečnih plač na mesec v medvolilnem obdobju in 100.000 EUR izključno za volilno kampanjo za tako neparlamentarne kot tudi parlamentarne stranke. Na ta način ohranimo pluralnost politične misli, saj s tem omogočimo delovanje vsem strankam, ki dosežejo na volitvah vsaj en odstotek, prihranimo 16 milijonov evrov na mandat ter nenazadnje tudi bistveno zmanjšamo možnosti za okoriščanje vsem strankam, ne zgolj tistim, ki mešajo štrene ustoličenim velikanom, ki neposredno pišejo pravila in posredno propagandistične članke. Če stranke želijo več denarja za svoje delovanje in za kampanje, ga lahko prejmejo od svojih članov in podpornikov v oblikah članarin in donacij. Vsekakor pa ni nobene potrebe po tem, da davkoplačevalci krijejo več kot kar je minimalno potrebno za delovanje strank kakršnekoli velikosti in uspešnosti. Kaj mislite, bi trenutne parlamentarne stranke podprle moj predlog? Pa Pirati?

Kdo se boji konkurence?

Prav tako moramo nujno reformirati volilni sistem, saj vsak glas dan neizvoljeni stranki škodi njenim politično sorodnim izvoljenim strankam. Tudi za to obstaja preprosta rešitev, t. i. »rezervni glas«, ki smo ga Pirati zagovarjali že več kot desetletje nazaj. Izvedba je prav tako preprosta! Na glasovnici preprosto označimo, kateri stranki želimo podeliti svoj glas, hkrati pa označimo še »rezervno stranko«, ki naj prejme naš glas, če naša prva izbira ne doseže parlamentarnega praga. Tako zagotovimo, da vsak volivec lahko glasuje za svojo prvo izbiro brez strahu, da bo s tem »vrgel stran« svoj glas in povzročil izvolitev nasprotnikov, saj rezervni glas zagotavlja, da vsaka glasovnica šteje. Tudi brez reforme sistema financiranja strank bi zgolj ta sprememba temeljito prevetrila naš hram demokracije in odpravila težave omenjene v članku, na katerega odgovarjam.

Seveda je verjetnost, da bo katerikoli od teh dveh predlogov uresničen s trenutno (in katerokoli preteklo) politično zasedbo v Sloveniji, okoli 0,0 %. Obe rešitvi, ki bi objektivno gledano prihranili gore denarja, bistveno znižali spodbude za vstop v politiko iz koristoljubnih namenov ter okrepili demokratično reprezentativnost volje Slovenk in Slovencev, bi hkrati po denarnici in po poslanskih stolčkih udarili prav te stranke, ki odločajo o prihodnosti Slovenije. Bog je najprej sebi brado ustvaril, pravijo, in pričakovati od obstoječih odločevalcev, da bodo sami sebi odrezali brade, zgolj zato, ker bi to bila moralno, etično in demokratično pravilna odločitev, je kratko in malo komično. Toliko o tem, kdo je dejansko v politiki iz koristoljubja.

Kdo se boji iskrenega moža?

Sedaj, ko so objektivno dobre in preproste rešitve jasne, pa naj naslovim še blatenje s strani avtorjev komentiranega članka, katerega tarča sem med drugimi bil tudi sam. Od leta 2010, ko smo Pirate začeli postavljati na noge, tiči moja neto bilanca s Pirati pri nekaj tisoč evrih pod ničlo. Niti kot kandidat na volitvah niti kot predsednik niti kako drugače nisem prejemal plače v nobeni obliki, ne direktno niti indirektno preko računovodskih mahinacij ali »vez in poznanstev«. Še večine dejanskih stroškov nisem dobil povrnjenih.

Kakršnekoli očitke okoli okoriščanja na račun davkoplačevalcev torej kategorično zavračam in zahtevam enako javno opravičilo kot je bila tudi obtožba.

Naj še izpostavim ironijo tega, da avtorji omenjenega članka predlagajo, naj slovenska politična »elita«, ki se bolj ali manj zgolj reciklira odkar pomnim, pod krinko omejevanja koristoljubnosti omeji možnost polnopravnega sodelovanja v demokratičnem procesu tistim, ki ne želimo svojih duš prodati obstoječim »elitam«. Dragi moji, zame in za moje somišljenike politika ni stremenje po denarju. Smo državljani EU in sveta. Govorimo več svetovnih jezikov. Imamo izobrazbo z globalno priznanih univerz. Smo tehnološko visoko pismeni z globalno iskanimi znanji. Iz prve roke vam povem, če želimo denar, lahko gremo delat tja, kjer nas in naša znanja cenijo, ter zaslužimo krepko več kot bi lahko kadarkoli v slovenski politiki.

Od prvega srečanja s soustanoviteljema Piratske stranke pa vse do danes so moje želje glede udejstvovanja v slovenski politiki bile izključno dobronamerne. Vse, kar si želimo z mojimi somišljeniki, je izpod nog Slovenije odstraniti še zadnja polena, ki so tam ostala od prejšnjega sistema in ki so bila tja nametana po osamosvojitvi v imenu lažne dihotomije med levimi in desnimi. Vse, kar si želimo, je v naš politični prostor vnesti objektivno dobre rešitve, ki niso vezane na »leve« in »desne« temveč na znanstveno in matematično utemeljena dejstva. Ne gre nam za denar.

Ko želimo zaslužiti več, lahko gremo drugam.

Lep pozdrav iz Kanade,

Rolando Benjamin Vaz Ferreira

Soustanovitelj in bivši predsednik Piratov