Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleš Žužek

Petek,
30. 10. 2015,
18.25

Osveženo pred

7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Turki Slovenci Otomansko cesarstvo zgodovina

Petek, 30. 10. 2015, 18.25

7 mesecev

Kako so Turki vladali nad prekmurskimi Slovenci

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Med 14. in 17. stoletjem je med največje velesile na svetu spadalo tudi Otomansko cesarstvo. V 17. stoletju je sultan, vodja Otomanskih Turkov, med drugim vladal tudi Prekmurju.

V Turčiji so danes predčasne volitve. Na njih skuša vladajoča islamistična stranka AKP turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana doseči absolutno število sedežev v parlamentu (to mu ni uspelo na junijskih rednih volitvah). Erdogan je mož, ki se ima za naslednike turških sultanov, kritiku mu očitajo tudi neootomanizem, torej težjo po širjenju turškega vpliva v sosednje države.

Turki vdrejo v Malo Azijo Poglejmo, kakšna je zgodovina Otomanskega cesarstva, ki je zgled za Erdogana. Ozemlje današnje Turčije je bilo dolgo del vzhodnokrščanskega Bizantinskega cesarstva, konec 11. stoletja pa so na to območje vdrla nomadska muslimanska turška plemena. Turki so zasedli Anatolijo in zavladali nad staroselci, grško in armensko govorečimi kristjani.

Država seldžuških Turkov je leta 1243 zaradi vdora Mongolov razpadla. Leta 1299 je turški emir Osman začel graditi novi imperij. Po njem je dobil ime Osmansko oziroma Otomansko cesarstvo. Otomanski Turki so z vojsko postopoma zavzemali vse več ozemlja, ki so ga v Mali Aziji še imeli Bizantinci, katerih prestolnica je bil Konstantinopel.

Turška osvajanja v Evropi Leta 1378 so po bitki pri reki Marici (grško Evros, zdaj je to mejna reka med Grčijo in Turčijo) Turki zasedli Makedonijo. Leta 1389 so po bitki pri Kosovem polju vsilili svojo nadoblast Srbom, leta 1396 pa so po bitki pri Nikopolisu premagali vojsko več evropskih držav (Bolgarija, Ogrska, Vlaška …) in zavzeli Bolgarijo. Leta 1444 so v bitki pri Varni znova premagali združeno ogrsko-poljsko-vlaško vojsko.

29. maja 1453 se je Turkom, ki jih je takrat vodil sultan Mehmed Osvajalec, uresničil večstoletni cilj – zasedba Konstantinopla, mesta, ki so mu Slovani rekli Carigrad. Po turški zasedbi se je vse bolj uveljavilo ime Istanbul (to ime je popačenka grške besede, ki je pomenila "pot v mesto" – eis tin polin).

Osvojitev Ogrske, prvo obleganje Dunaja Istanbul, v katerem so bili še dolgo večinsko prebivalstvo Grki, Armenci in Judje, je postal nov sedež sultana, vladarja Otomanskega cesarstva. Ta je bil tudi kalif – vrhovni poglavar sunitskih muslimanov.

Leta 1526 je Turkom pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega uspel nov veliki met – v bitki pri Mohaču so uničili mogočno Ogrsko kraljestvo. V letih 1529 in 1532 so Turki že trkali na vrata Dunaja, središča Habsburžanov, a so se ti ubranili.

Katastrofalni turški poraz pri Dunaju leta 1683 V 16. stoletju so Turki sklenili dolgotrajno zavezništvo s Francozi. Turki so Francozom leta 1543 pomagali osvojiti mesto Nica, leta 1553 pa otok Korzika. Leta 1683 so se Francozi in Turki znova lotili skupne akcije. Francozi so vdrli v Nemško cesarstvo z zahoda, Turki pa z vzhoda.

Znova so naskočili Dunaj, a jim ni uspelo, saj je branilcem mesta prišel med drugim na pomoč poljski kralj Jan III. Sobieski. Poljska vojska, katere udarni del je bila strah vzbujajoča tako imenovana krilata konjenica, ki je premagala turško vojsko pred Dunajem.

Krčenje turškega muslimanskega imperija Po tej bitki se je začela dolgoletna agonija Otomanskega cesarstva, ki je trajala vse tja do prve svetovne vojne. Otomansko cesarstvo se je v tem času ozemeljsko skrčilo na prostor današnje Turčije. Najprej so Evropejci muslimanskemu imperiju iz rok iztrgali Ogrsko.

Osvajanja Otomanskega cesarstva so tudi del slovenske zgodovine. Slovensko narodno ozemlje je bilo takrat večinoma razdeljeno na več notranjeavstrijskih dežel: Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško … Te dežele so postale cilj turških roparskih vpadov. Prvi turški vpad leta 1408, leta 1415 Turki pred Ljubljano Turki so požigali vasi, kradli živino in pridelek, pobijali ljudi, veliko ljudi so ujeli in odpeljali v suženjstvo (v sto letih naj bi Turki pomorili in odpeljali v ujetništvo okoli 200 tisoč ljudi z današnjega slovenskega narodnega ozemlja). Prvi turški roparski vpad se je zgodil leta 1408, ko so Turki plenili po Beli krajini. Leta 1415 so turški roparski oddelki prišli do Ljubljane, ki pa je bila utrjena z zidom.

Do leta 1469 viri ne govorijo o nobenem turškem vpadu na slovensko ozemlje. To je bilo obdobje, ko je ogrski kralj Matyas Hunyadi na hrvaškem in bosanskem ozemlju vzpostavil uspešno obrambo pred Turki. Ta ogrski kralj je nato postal osnova slovenskega bajeslovnega Kralja Matjaža.

Turška nevarnost in gradnja zidov Drugi val turških vpadov na slovensko ozemlje se je začel leta 1469 in je trajal do leta 1483. Ti vpadi so bili veliko hujši, turški roparski oddelki (ti so prihajali iz današnje Bosne, Turki so namreč leta 1463 uničili srednjeveško bosansko državo) so s plenjenjem skušali tako zamajati notranjeavstrijske dežele, da bi jih lahko osvojili.

Turška nevarnost je sprožila utrjevanje mest in gradnje trdnjav. Številna slovenska mesta, ki so bila dotlej brez obzidja, so ga dobila. Kmetje so okoli cerkva postavljali utrjene tabore, organizirali so stražo, ki je s prižiganjem kresov opozarjala na turške vpade. Gradili so tudi prepreke (na primer na Ljubelju in Jezerskem), tako imenovane turške šance, da bi zaustavili turške roparske vpade.

Velika zmaga nad Turki pri Sisku leta 1593 Tretja faza turških vpadov je bila med letoma 1520 in 1532, končala pa se je z umikom turške vojske po neuspešnem obleganju Dunaja. Turški vpadi v slovenske dežele so se končali leta 1593 po bitki pri Sisku, kjer je združena notranjeavstrijsko-hrvaško vojska premagala turško vojsko.

Če so se Slovenci, ki so živeli v notranjeavstrijskih dežel, zdaj lahko oddahnili, pa so nastopili težji trenutki za prekmurske Slovence, ki so živeli na ozemlju Ogrske. Po bitki po Sisku se je zdaj središče turškega prodiranja popolnoma preusmerilo v panonsko nižino.

Turki zavladajo Prekmurju in terjajo dajatve Okoli leta 1600 je del Prekmurja že padel pod turško nadoblast, leta 1636 je bil pod Turki ves vzhod Prekmurja, v letih 1640 in 1641 so Turki že vladali vsemu Prekmurju. Prekmurski Slovenci so morali Turkom oziroma turškemu pašu v mestu Kaniža plačevati davke, Turki so tudi odpeljali del prebivalcev in jih prodali kot sužnje.

Po bitki v Monoštru leta 1664 se je velik del Prekmurja osvobodil izpod turške nadoblasti, a so med letoma 1676 in 1683 Turki spet vzpostavili popolno oblast. S turškim porazom pri Dunaju leta 1683 je bilo turške nadoblasti nad Prekmurjem nepreklicno konec.

Ne spreglejte