Torek, 22. 3. 2022, 22.17
2 leti, 1 mesec
Kaj imata za bregom Rusija in Kitajska?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,62
44
Ruski predsednik Vladimir Putin in njegov kitajski kolega Ši Džinping sta tesna zaveznika.
Rusija in Kitajska sta bili v svoji zgodovini tako sovražnici kot zaveznici. Zadnja leta sta skovali tesno protiameriško zavezništvo. Rusija tudi upa, da bo s kitajsko vojaško in gospodarsko pomočjo lažje prebrodila zahodne sankcije.
Rusija, ki je pred enim mesecem sprožila vojno z Ukrajino, se je znašla pred enotnim nastopom zahodnih držav. Te so proti njej uvedle hude gospodarske sankcije. Da bi ublažila zahodni pritisk, si Rusija želi okrepiti zavezništvo s Kitajsko.
Nafta, plin in jedrske rakete
Rusija je zaradi velikega števila jedrskih konic jedrska supersila in za ZDA druga najmočnejša država na svetu po vojaški moči. Rusija je glede na površino tudi največja država na svetu. Na drugi strani ima Kitajska tretjo najmočnejšo vojsko na svetu in je država z največ prebivalci na svetu, teh je 1,4 milijarde.
Rusija je država, katere gospodarski temelj je izvoz njenih naravnih bogastev (nafta, zemeljski plin, titan, zlato, aluminij, baker ...). Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari jo je nedavno malce posmehljivo opisal kot bencinski servis z jedrskimi bombami.
Podobno je pred desetletji tedanji zahodnonemški kancler Helmut Schmidt takratno komunistično Sovjetsko zvezo opisal kot "Zgornjo Volto z jedrskimi raketami". Schmidt je s tem hotel povedati, da je Sovjetska zveza na splošno revna in zaostala država, ki pa ima jedrsko orožje (afriška država Zgornja Volta se danes imenuje Burkina Faso, op. p.).
Kitajska gospodarska moč
Čeprav Rusija ni gospodarska velesila in ne spada med najbogatejše države na svetu, pa ima še vedno razvito vojaško industrijo. To je dokazala z nedavno uspešno uporabo hipersoničnih raket.
Kitajska je vse pomembnejši trg za ruski plin in nafto. Rusija je trenutno tretji največji izvoznik zemeljskega plina na Kitajsko in drugi največji izvoznik nafte. Več nafte Kitajci kupijo le še od Savdske Arabije. Na fotografiji iz januarja 2011 vidimo del naftovoda, po katerem na Kitajsko priteka ruska nafta.
Kitajska je na drugi strani drugo največje gospodarstvo na svetu, številni analitiki napovedujejo, da bo kmalu prehitela tudi ZDA. Če je bila komunistična Kitajska na začetku svojega vključevanja v svetovni trg zgolj delavnica preprostih in poceni izdelkov, postaja zdaj tudi tehnološka velesila.
Evrazijski Centralni sili
Bi lahko bilo trdno zavezništvo med Rusijo in Kitajsko, ki zemljepisno zavzemata precejšnji del Evrazije, velik izziv za svetovno prevlado Zahoda? Z namigom na zavezniška tabora pred izbruhom prve svetovne vojne (Antanta in Centralne sile) bi lahko rekli, da sta Kitajska in Rusija Centralni sili 2.0.
Rusijo in Kitajsko združuje predvsem skupni sovražnik – ZDA. Rusijo moti širjenje ameriškega oziroma zahodnega vpliva v vzhodni Evropi in želi preprečiti članstvo Ukrajine v Natu, Kitajska pa bi rada postala hegemon v Daljni Aziji in dobila Tajvan, ki je pod okriljem ZDA.
Rusija je šibkejši partner v zavezništvu
V zavezništvu med Rusijo in Kitajsko je šibkejši partner Rusija. Po svoje Rusija pričakuje, da ji bo Kitajska v času vojne z Ukrajino zagotavljala enako gospodarsko-vojaško pomoč in oporo, kot so jo Sovjetski zvezi v času druge svetovne vojne zagotavljale ZDA.
Ameriški predsednik Joe Biden Kitajski grozi s sankcijami, če bo v ukrajinski krizi podprla Putinovo Rusijo. Na fotografiji: Biden in kitajski predsednik Ši Džinping sta se novembra lani pogovarjala po videopovezavi.
Seveda se postavlja vprašanje, ali je tako velika navezanost na Kitajsko v ruskem dolgoročnem strateškem interesu. Ne pozabimo, da je azijski oziroma sibirski in daljnovzhodni del Rusije zelo redko naseljen, sosednja Kitajska pa je država z veliko prebivalci.
Širjenje Rusije na račun Kitajske
Poleg tega je bil velik del ozemlja azijske Rusije nekdaj pod oblastjo Kitajske. Že v 17. stoletju so se pojavili prvi spopadi med Kitajskim cesarstvom in carsko Rusijo za daljnovzhodno ozemlje.
Šele leta 1860 je Rusija v svoje roke trdno dobila ozemlje severno od reke Amur in ozemlje današnjega Vladivostoka (t. i. Zunanja Mandžurija). To ozemlje je prej pripadalo Kitajski. Leta 1912 je carska Rusija dobila tudi nadzor nad ozemljem Tuve. Ta leži v južni Sibiriji in je prej spadalo pod Kitajsko.
Rusko pokroviteljstvo nad Mongolijo
Zdaj je Tuva avtonomno območje v okviru Rusije oziroma Ruske federacije. Iz Tuve prihaja tudi zdajšnji ruski obrambni minister Sergej Šojgu, ki je tesen sodelavec ruskega predsednika Vladimirja Putina. Za Šojguja nekateri menijo, da je morda Putinov naslednik.
Vladimir Putin in Sergej Šojgu prosti čas pogosto preživljata v Tuvi, ki je kot avtonomno območje del Ruske federacije. Tuva je bila do leta 1911 del Kitajskega cesarstva, leta 1912 pa je postala ruski protektorat.
Leta 1911 je Kitajska izgubila tudi nadoblast nad Mongolijo oziroma Zunanjo Mongolijo (t. i. Notranja Mongolija pa je še vedno del Kitajske). Mongolija je leta 1921 dokončno postala od Kitajske neodvisna država, varuh njene neodvisnosti od Pekinga pa je bila Sovjetska zveza.
Spopad med Rusijo in Japonsko
Rusija je v 19. stoletju skupaj z Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in Japonsko sodelovala pri "razkosanju" Kitajske. Poleg neposrednih ozemeljskih pridobitev je Rusija – tako kot druge zgoraj omenjene države – na Kitajskem dobila tudi svojo vplivno območje. To je bil severni del današnje Mandžurije z mestom Harbin vred.
Kitajska je bila v tistih časih tako slabotna, da sploh ni predstavljala glavne ruske ovire na Daljnem vzhodu. Največji tekmec za vpliv na omenjenem območju je bila namreč vzpenjajoča se Japonska. Ta je v letih 1904 in 1905 presenetljivo vojaško ponižala carsko Rusijo. Mir med državama je na koncu pomagal skleniti takratni ameriški predsednik Theodore Roosevelt. Ta diplomatski uspeh je bil po svoje tudi začetek vzpona ZDA v mednarodni politiki.
Zavezništvo med boljševiki in Kitajci
Leta 1917 so v Rusiji prišli na oblast Leninovi boljševiki. Ker je bila boljševiška oblast zelo krhka (veliki deli Rusije so bili pod nadzorom protirevolucionarnih sil, ki so imele podporo Velike Britanije in Francije), je Moskva (podobno kot danes) skušala oblikovati tesno zavezništvo s Kitajsko. Že julija 1918 se je Moskva odpovedala svojim vplivnim območjem na ozemlju Kitajske. Suverenost nad tem območjem je spet dobil Peking.
Ruski boljševiki, ki jih je vodil Vladimir Iljič Lenin, so sklenili zavezništvo s Kitajci. Kitajski komunisti so pozneje prišli na oblast s pomočjo Sovjetske zveze, a sta komunistični državi kmalu postali tekmici.
Sovjetska zveza je tudi podpirala kitajsko nacionalistično gibanje Kuomintang, pozneje pa tudi Kitajsko komunistično partijo. Zadnji so po državljanski vojni leta 1949 zavladali Kitajski, preostanki poraženega Kuomintanga pa so zbežali na otok Tajvan.
Pakt Ribbentrop-Molotov
Glavni nasprotnik Moskve na Daljnem vzhodu je bila v prvi polovici 20. stoletja še vedno Japonska, ki je postajala vse bolj militaristična in napadalna. Med letoma 1932 in 1939 so med državama izbruhnili številni obmejni spopadi na območju Mandžurije, v katerih so bili uspešnejši Sovjeti.
Pri podpisu pakta Molotov-Ribbentrop moramo malce upoštevati tudi stanje na Daljnem vzhodu. Leta 1936 sta Hitlerjeva Nemčija in Japonska podpisali Protikominternovski pakt, ki so ga Japonci videli kot protisovjetski pakt. S paktom Molotov-Ribbentrop avgusta 1939 pa je premeteni Stalin tudi zabil klin med Hitlerjevo Nemčijo in Japonsko ter si zavaroval hrbet oziroma mejo na Daljnem vzhodu.
Užaljeni Japonci
Japonsko je pakt med Berlinom in Moskvo razjezil. Užaljena (in zaradi porazov s Sovjeti previdna) Japonska na koncu tudi ni izkoristila napada Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941 in takrat ni skočila Sovjetom v hrbet.
Leta 1969 je bilo zelo napeto na sovjetsko-kitajski meji. Na fotografiji iz april 1969 vidimo sovjetske oklepnike na otoku Damanski, ki so pripravljeni na morebitni kitajski napad. Ker sta bili tako Sovjetska zveza kot Kitajska jedrski sili (Sovjetska zveza od leta 1949, Kitajska pa od leta 1964), je bilo številne po svetu strah, da bo med državama izbruhnila jedrska vojna.
Kot že omenjeno, so po drugi svetovni vojni Kitajski zavladali komunisti. Toda komunistična Kitajska ni bila poslušna služabnica Moskve, ampak je opozarjala na spornost ozemlja, ki ga je Kitajska na račun carske Rusije izgubila v 19. stoletju. Dogovor o meji so sklenili šele leta 1964, a je padel v vodo, ker je kitajski voditelj Mao Cetung oporekal sovjetski suverenosti nad deli ozemlja v Sibiriji in na Daljnem vzhodu.
Napetosti med Sovjeti in Kitajci
Sovjetska zveza in Kitajska sta začeli na spornem območju kopičiti vse večje vojaške sile. Kitajcem je strah v kosti poslala zasedba Češkoslovaške leta 1968. Istočasno je Sovjetska zveza razglasila t. i. Brežnjevo doktrino (po tedanjem voditelju Sovjetske zveze Leonidu Brežnjevu), po kateri lahko Sovjetska zveza vrže z oblasti katerokoli komunistično oblast, ki ne sledi politiki Kremlja.
Mao Cetung je mislil, da je Brežnjeva doktrina upravičevanje bližajočega se napada na Kitajsko, zaradi česar so Kitajci nasprotovali sovjetski zasedbi Češkoslovaške in zadušitvi praške pomladi.
Kitajci Sovjete primerjajo s Hitlerjem
Pomembni kitajski funkcionar Ču Enlaj je Sovjetom javno celo očital fašizem, imperializem, šovinizem in nacionalni egoizem. Napad na Češkoslovaško je primerjal s Hitlerjevo zasedbo Češkoslovaške v letih 1938 in 1939, Čehoslovake pa pozval, naj začnejo gverilsko vojno proti Rdeči armadi.
Zasedba Češkoslovaške avgusta 1968 je Kitajce spravila v precejšnjo negotovost, saj so pričakovali, da bodo naslednja tarča sovjetske vojske. Zasedba Češkoslovaške je tako po svoje prispevala k zbliževanju med Kitajsko in ZDA.
Marca 1969 je bil pri reki Usuri krvavi obmejni incident med kitajskimi in sovjetskimi silami, ki je terjal več deset mrtvih na obeh straneh. Začelo se je iskanje novih zaveznikov. Sovjetska zveza je hotela skleniti protikitajsko zavezništvo z Indijo ter skušala na svojo stran dobiti Severno Korejo, pri čemer ni bila uspešna.
Enkrat zavezniki, drugič sovražniki
Razkol med dvema največjima komunističnima državama na svetu so skušale še bolj poglobiti ZDA. S pomočjo Pakistana, ki je bil kitajski geopolitični zaveznik (državi je združevalo nasprotovanje Indiji), so ZDA skušale navezati stike s komunistično Kitajsko. To je Američanom uspelo in leta 1971 so se odnosi med Washingtonom in Pekingom otoplili.
A nekaj desetletij pozneje so geopolitične karte spet premešane na novo. Protisovjetskega zavezništva med ZDA in Kitajsko ni več, na drugi strani pa sta se Kitajska in Rusija zelo zbližali, pri čemer je njun skupni imenovalec nasprotovanje prevladi ZDA oziroma Zahoda.
44