Je to že začetek Ciprasovega konca?

Pred mesecem dni – 25. januarja – je v Grčiji zmagala skrajno leva Siriza (kratica za: Koalicija radikalne levice), ki jo vodi Aleksis Cipras. Dobila je 36,34 odstotka glasov oziroma 149 sedežev v 300-članskem grškem parlamentu (zmagovalec volitev po grški zakonodaji namreč dobi še 50 dodatnih sedežev).

Kaj je Cipras obljubljal Grkom pred volitvami Njegov predvolilni program, s katerim je nabiral glasove jeznih in razočaranih Grkov, je bil v jedru zelo preprost: konec varčevanja po "nemškem diktatu" oziroma "diktatu trojke", odpis milijardnih dolgov in velikodušni socialni program. Skratka, Grkom je obljubljal vrnitev raja pod toplim sredozemskim soncem, kot je bil pred bankrotom leta 2010.

In kakšen je njegov enomesečni izplen? Najprej je sicer Cipras – tudi na tiste, ki niso njegovi privrženci – naredili vtis s hitrostjo svojih potez. Že dan po volitvah je zaprisegel kot grški premier, v nekaj dneh pa sestavil vlado z desničarsko-populističnimi in nacionalističnimi Neodvisnimi Grki (brez težav bi jih uvrstili tudi na skrajno desnico).

Kako sta se Cipras in Varufakis poslovila od trojke Že takoj po zmagi je Cipras razglašal, da je konec s trojko (pri Grkih osovraženo trojko sestavljajo Evropska komisija oziroma evrske države, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad).

Nekaj dni pozneje pa je novi grški finančni minister Janis Varufakis na srečanju s šefom evroskupine Jeroenom Dijsselbloemom malce teatralno zavrnil nadaljnje sodelovanje s trojko.

A trojka je ostala – zdaj ji je ime: institucije No, kmalu se je izkazalo, da se trojka ne poslavlja, ampak se je samo spremenilo njeno ime: posojilodajalkam (Evropski komisiji, ECB in MDS), ki od leta 2010 pomagajo, da se egejska država drži nad vodo (v zameno za pomoč pa zahteva reforme in varčevalno politiko), se po novem reče institucije (ang. Institutions). Drugo ime, ista vsebina, skratka – oziroma s trojko ni konec, kot je obljubil Cipras.

Ciprasu je spodletelo tudi pri osrednji obljubi – odpisu dolgov. Grčija ima trenutno 321,7 milijarde evrov dolga, od tega predstavlja delež evrskih držav, ECB in MDS okoli 220 milijard evrov (pri tem gre v bistvu za denar evrskih davkoplačevalcev).

Evropa, ECB in MDS proti odpisu grških dolgov Cipras je imel različne ideje: od odpisa polovice do 60 odstotkov dolga. Toda ne so grškemu premierju rekli tako ECB kot MDS, pa tudi evrske države, ki so leta 2010 in 2012 priskočile na pomoč egejski državi s posojilom in poroštvi (Slovenija je Grčiji v obliki deleža pri posojilu in v poroštvih dala za več kot 1,4 milijarde evrov; za primerjavo: približno toliko bi stala gradnja drugega tira).

Proti odpisu in popuščanju Grčiji so bili v prezadolženih državah, kot sta Portugalska in Španija, ki sta brez odpustkov šli skozi zahtevane reforme. Španci so opozarjali, da so dali Grkom 26 milijard evrov – toliko, kot jih letno stane pomoč brezposelnim, Portugalci so izražali nestrinjanje s kakšno posebno obravnavo Grčije.

Nepopustljivi Schäuble Tudi države na vzhodu evroobmočja (Slovaška, Litva, Latvija in Estonija) so bile proti odpisu dolgov, saj bi tako v bistvu pomagale državi, ki je bogatejša od njih.

Posluha za odpis pa ni bilo niti v bogatih (in varčnih) severnoevropskih državah: Nemčija, Nizozemska, Finska … Še zlasti je postal simbol nepopustljivosti do Grkov nemški finančni minister Wolfgang Schäuble.

Grki dolžniško manj obremenjeni kot Portugalci Grki niso dobili podpore za odpis dolgov tudi zato, ker je Grčija od vseh prezadolženih evrskih držav najugodneje zadolžena: obresti so nizke, roki odplačevanja dolgi. Na papirju je Grčija zadolžena skorajda čez glavo (javni dolg znaša okoli 175 odstotkov BDP), a dejansko dolžniška obremenitev ni tako huda.

Lani je država ob Egejskem morju za plačilo obresti na dolg namenila 4,3 odstotka BDP (Portugalska je na primer za kar precej manjši dolg plačala lani za obresti pet odstotkov, Slovenija pa za javni dolg, ki znaša 82,3 odstotka BDP, 3,2 odstotka BDP). Za nameček so Grčiji leta 2012 že odpisali 100 milijard evrov dolga zasebnih upnikov.

Pretkani Varufakis in njegove zvijače Ko so Grki spoznali, da "frontalni napad" za odpis dolgov ni uspel, so poskušali isto doseči z bolj pretkanimi pobudami. Pojavile so se pobude, da naj se neporavnani grški dolg zamenja z dvema vrstama obveznic.

Ene bi bile vezane na gospodarsko rast (to bi omogočilo, da bi Grčija s statističnimi goljufijami plačevala še nižje obresti), dolg, ki je v rokah ECB, pa bi zamenjali s tako imenovanimi trajnimi obveznicami brez datuma zapadlosti (perpetual bonds), kar bi dejansko pomenilo prikriti odpis dolga. Tudi te pobude so padle v vodo.

Grška vlada vse bolj stisnjena v kot A Cipras v pokru s posojilodajalkami še ni popuščal. Zatrdil je, da ne želijo podaljšati programa pomoči (ta se bo iztekel 28. februarja), ampak želijo nov dogovor, ki bo v skladu z grškimi zahtevami in bo odpravil varčevalno politiko.

A v resnici je bila nova grška vlada vse bolj stisnjena v kot. In na koncu je morala vlada popustiti, zaprosila je za pomoč in v zameno obljubila reformne ukrepe, ki bodo tudi upoštevale zahteve posojilodajalk.

Če ni tuje pomoči, lahko Grčija bankrotira že marca Zakaj je Cipras popustil, ni težko ugotoviti. Če ne bi bilo podaljšanja mednarodne pomoči, bi morala Grčija že marca vrniti 2,1 milijarde evrov dolga. To bi jo mogoče s skrajnimi napori in predvsem nepriljubljenimi ukrepi celo uspelo (rezi v plače, državno neplačevanje domačih obveznost …), toda že julija bi spet stala pred še veliko bolj zahtevno nalogo: odplačati 4,9 milijarde evrov. Misija nemogoče (brez tuje pomoči).

Še zlasti zato, ker so zaradi Ciprasovih obljub (odprava nepriljubljenega nepremičninskega davka, oprostitev plačevanja dohodnine za tiste, ki letno zaslužijo manj kot 12 tisoč evrov) Grki od novembra plačali za pet milijard evrov manj davkov (skupno grški davkoplačevalci grški državi dolgujejo za 76 milijard evrov neplačanega dolga). Kako so padle v vodo Ciprasove velikodušne socialne obljube Cipras je imel torej na izbiro, potem ko niso uspele zvijače z odpisom dolga, dve možnosti: ali privoliti v zahteve institucij (trojke) ali bankrot Grčije. Odločil se je za prvo možnost.

Jasno je tudi, da so padle v vodo (vsaj za nekaj časa) njegove predvolilne obljube Grkom: konec varčevanja, subvencije pri ogrevanju in javnem prevozu, ponovno zaposlovanje odpuščenih javnih uslužbencev … (že na začetku je bilo jasno, da teh velikodušnih obljub v tako rekoč bankrotirani državi ni mogoče izpolniti brez denarja drugih držav).

Pred povečanjem minimalne plače posvet, privatizacija gre naprej Tudi povečanje minimalne plače s 580 na 751 evrov bruto bo Grčija uvedla po posvetu z institucijami. Čeprav je Cipras pred volitvami napovedoval, da bo zaustavil privatizacijo grških državnih podjetij in celo podržavil že privatizirana podjetja, je v zadnjem predlogu reform obljubil, da ne bo razveljavil že opravljenih privatizacij, privatizacije, ki potekajo, pa bodo izpeljali v skladu s postopki.

Ni čudno, da je po Ciprasovem popuščanju završalo v Sirizi. Močno je proti Ciprasu povzdignil glas legenda grške levice, 92-letni Manolis Glezos (nekakšna grška različica Janeza Stanovnika).

Kako poraze prikazati kot zmage? Zdaj je Cipras v Grčiji pred zahtevno nalogo: kako svoje neuspehe prikazati kot zmage. Tudi od tega bo odvisno, ali se bo Ciprasova politična kariera še nadaljevala ali pa se bo kmalu končala.