Sreda, 28. 2. 2018, 11.25
6 let, 9 mesecev
Italija pred volitvami: se skozi zadnja vrata vrača Berlusconi?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
4
V nedeljo bodo Italijani volili svoje predstavnike v obeh domovih parlamenta. A volitve Italijanom, kot zdaj kaže, prinašajo le negotovost. Povsem realno je, da nobena od struj ne bo dobila večine, ki bi zadostovala za samostojno vladanje. Zato se napoveduje edina stalnica italijanske politične scene, nestabilnost. V tem primeru bi Italijo pred novimi volitvami rešilo le to, da stranke prelomijo svoje obljube in se kljub razlikam povežejo v koalicijo.
Čeprav je odstopil, potem ko je zaupnico vezal na neuspelo volilno zakonodajo, si Renzi znova želi na čelo italijanske vlade. A niti v Demokratski stranki, ki jo vodi, si pri tem vprašanju niso enotni. Tukaj je še aktualni premier, Paolo Gentiloni.
Dejstvo, kako nestabilno in razburkano je dogajanje v italijanski politiki, potrjuje številka, da so se predsedniki vlad od ustanovitve republike leta 1946 zamenjali že 65-krat, kar pomeni, da so imeli naši zahodni sosedje tudi toliko vlad. Nazadnje so bili Italijani na voliščih pred petimi leti, v tem času so se zamenjali štirje predsednike vlade: Mario Monti, ki je sicer premier bil od leta 2011 in ga je po volitvah zamenjal Enrico Letta, Matteo Renzi in Paolo Gentiloni.
Tudi na volitvah leta 2013 namreč nobena od treh velikih političnih sil - levica pod vodstvom Demokratske stranke (Pd), desnica pod vodstvom Silvia Berlusconija in Gibanje petih zvezd - ni dosegla zadostne večine za nemoteno vladanje. Takrat se je sklenila širša koalicija, a je že po pol leta razpadla ob odhodu Berlusconijevega Ljudstva svobode iz koalicije. Kljub temu ni bilo treba na predčasne volitve, saj so nekateri odpadniki iz Ljudstva svobode (ki se je nato preoblikovalo v Naprej Italija) oblikovali novo stranko in ostali v koaliciji s Pd.
Silvio Berlusconi, 81 let, Milano: Štirikratni, razvpiti predsednik vlade je predsednik desnosredinske stranke Naprej Italija. Ker je bil obsojen davčne utaje, ne sme opravljati politične funkcije do leta 2019. Kot mandatarskega kandidata zato vidi strankarskega kolega, predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija. Medijski magnat Berlusconi ima najdaljši premierski staž v povojni Italiji, znan pa je tudi po divjih zabavah v svoji milanski vili, kjer naj bi sodelovale tudi (mladoletne) prostitutke.
Luigi Di Maio, 31 let, Neapelj: Populistično Gibanje petih zvezd vodi od septembra lani, a se še vedno otepa očitkov, da je pravi vodja Gibanja njegov ustanovitelj, komik Beppe Grillo. Di Maio je leta 2013 z izvolitvijo na mesto podpredsednika poslanske zbornice postal najmlajši parlamantarec na tem položaju v zgodovini Italije. S pragmatičnim Di Maiem se je retorika Gibanja nekoliko omilila in morda prepričala tudi nekatere bolj zmerne volivce. Stranka bo namreč v nedeljo najbrž dosegla najboljši posamezen rezultat, a ob vnaprejšnjem izključevanju koalicijskega povezovanja sama ne bo mogla vladati.
Pietro Grasso, 73 let, Palermo: Nekdanji protimafijski tožilec in stranski sodnik v "megaprocesu" proti združbi Cosa Nostra v sredini 80. let zoper 475 obtoženih. Danes je predsednik zgornjega doma italijanskega parlamenta, senata in predsednik liberalne stranke Svobodni in enakopravni, ki lahko računa na nekje od pet do sedem odstotkov glasov. Stranka se ni povezala v predvolilna zavezništva.
Giorgia Meloni, 41 let, Rim: Nekdanja Berlusconijeva sodelavka in kandidatka za rimsko županjo. Melonijeva od konca leta 2012 vodi takrat nastalo desno stranko Bratje Italije, nekoč je izjavila, da ima do fašizma "veder odnos".
Matteo Renzi, 43 let, Firence: Predsednik vlade med letoma 2014 in 2016 ter predsednik levosredinske Demokratske stranke. Mnogo je bilo ugibanj, kdo je sploh premierski kandidat levice, saj ga je po odstopu na mestu predsednika vlade nasledil strankarski kolega Paolo Gentiloni, ki še zdaj vodi vlado in ne skriva želje ostati na položaju.
Matteo Salvini, 44 let, Milano: Evroskeptičen evropski poslanec desno populistično Ligo vodi od leta 2013, ko je na izrednem volilnem kongresu premagal dolgoletnega predsednika takrat še Severne lige Umberta Bossija. Kontroverzen lik, ki v preteklosti ni skrival nenaklonjenosti južnemu delu Italije, zdaj s spremembo imena stranke poskuša volilne glasove pobirati tudi tam. A kar se pojavi na spletu, tam tudi ostane. Pred časom je zaokrožil posnetek, na katerem pripadniki Lige prepevajo proti južnim Italijanom nastrojeno navijaško pesem, češ da smrdijo. Med "pevci" je tudi Salvini.
Pri 81 letih je Berlusconi ena ključnih figur tokratnih volitev. Čeprav na njih zaradi prepovedi opravljanja političnih funkcij sploh ne kandidira.
Desno zavezništvo v prednosti, a to morda ne bo dovolj
V tokratni predvolilni kampanji so se volivci naposlušali predvsem tega, da velikih koalicij, ki bi presegale tradicionalne delitve političnih spektrov, ne bo. Sta se pa tako desnica kot levica povezali v predvolilna zavezništva.
Tisti, desno od sredine, kaže bolje, zbrali naj bi okoli 35 odstotkov. Največ, od 15 do 18 odstotkov, naj bi dobila Berlusconijeva Naprej Italija, nekaj odstotkov manj populistična in proti migrantom nastrojena Liga, ki jo vodi Matteo Salvini. Na okoli pet odstotkov lahko računa še ena stranka, ki svoj program prav tako pretežno gradi okoli nasprotovanja priseljevanju in na nacionalizmu, Bratje Italije.
Volilno pravico ima 50 milijonov Italijanov. Običajno je udeležba na voltivah zelo visoka, tokrat pa je veliko neodločenih.
Vladajoča Demokratska stranka na poti v volilni poraz
V slabšem položaju je očitno leva struja. Koalicijo vodi zdaj vladajoča Pd, ki naj bi pobrala od 20 do 24 odstotkov glasov. Za primerjavo; Pd ima v sedanjem sklicu 283 poslancev, zdaj naj bi jih skupaj s koalicijskimi partnerji imela 100 manj.
Strankam, ki so se pred volitvami povezale s Pd, se tudi ne obeta kakšen poseben rezultat. Še najbolje kaže + Europa (Več Evrope), ki pa bo verjetno pobrala le dva odstotka glasov.
Dobrih 50 milijonov italijanskih volilnih upravičencev bo med kandidati iz okoli 40 strank izbiralo 630 članov poslanske zbornice in 315 senatorjev v dvodomnem italijanskem parlamentu. Tokrat bodo prvič volili po novem volilnem sistemu, ki je kombinacija večinskega in proporcionalnega. Dobro tretjino poslancev in senatorjev bodo izvolili po večinskem sistemu, slabi dve tretjini po proporcionalnem. Dvanajst poslancev in šest senatorjev bodo prek proporcionalnega sistema izglasovali Italijani v tujini.
Spekter strank, ki se potegujejo za vstop v parlament je širok, od neofašističnih strank CasaPound (Hiša Pound) in Italija Italijanom do skrajno levih Komunistične stranke in Za revolucionarno levico. Tem skrajnim strankam je skupno zavzemanje za izstop iz mednarodnih povezav, denimo EU.
Italijani tradicionalno množično odhajajo na volišča. A tokrat je ogromno neodločenih in takih, ki sploh ne vedo, ali naj gredo na volitve.
Soliranje Gibanja petih zvezd
Tukaj imamo še populistično Gibanje petih zvezd, ki lahko računa na najboljši posamezni rezultat, nekaj manj kot 30 odstotkov, a povezovanje z drugimi vztrajno zavrača. Zato italijanske politične analitike od objave prvih rezultatov zaposluje predvsem vprašanje, kaj se bo zgodilo po 4. marcu.
Ogromno nedoločenih in abstinentov
Še eno zagato pri napovedovanju bližnje politične prihodnosti v Italiji pomeni prepoved objavljanja rezultatov javnomnenjskih anket dva tedna pred volitvami. Ko so namreč opravljali zadnje raziskave, skoraj 40 odstotkov volivcev ni vedelo, komu dati svoj glas oziroma ali sploh iti na volitve. Kar je zelo zgovoren rezultat za državo s tradicionalno visoko volilno udeležbo. Na volitvah leta 2013 je volilo 72 odstotkov volilnih upravičencev, leta 2008 78 odstotkov. Leta pred tem je bil odstotek še višji.
Morda bi neodločeni lahko nekoliko premešali karte volilnega izida, nekateri analitiki so v italijanskih medijih razmišljali, da bi največ glasov še neodločenih lahko pobralo Gibanje petih zvezd.
Morda pa le velika koalicija?
Zaradi vse te negotovosti nekateri ne dopuščajo možnosti, da bi politiki v želji priti na oblast prelomili svoje predvolilne obljube in sklenili velike koalicije.
Pojavlja pa se še ena teorija. Najglasneje možnost velike koalicije izključuje Berlusconi, ki hkrati ponavlja, da je prihodnje leto, ko se mu izteče šestletna prepoved opravljanja političnih funkcij, "Italiji na voljo" in torej pripravljen znova kandidirati za predsednika vlade. To bi pa lahko storil le, če bi drugo leto Italijani morali na predčasne volitve. Ali pa če bi se sesula vlada in bi se sestavljala nova.
Prvi bodo možnost za sestavljanje vlade najbrž dobili v desnem zavezništvu, kjer so v predvolilni kampanji tudi največ obljubljali.
Kampanja stomilijardnih obljub
Slišati je kritike, da je bila kampanja premalo vsebinska, da so volivci večinoma poslušali neuresničljive obljube. Veliko se je govorilo o nižanju davkov in zviševanju prejemkov ter dodatkov za družine, revne in upokojence in pa olajšavah za podjetja ter vlaganja v razvoj, precej manj pa o tem, kje dobiti denar za uresničevanje vseh teh obljub. Veliko je bilo povedanega tudi na račun priseljevanja oziroma njegovega omejevanja, precej manj pa o boju zoper organiziran kriminal in korupcijo, lahko beremo v italijanskih medijih.
Na italijanskih parlamentarnih volitvah kandidirajo tudi Slovenci. Poslanski sedež slovenski manjšini ni zagotovljen, v parlament lahko predstavniki slovenske manjšine pridejo le na podlagi uspeha stranke, na listi, na kateri so kandidirali. Po poročanju medijev ima največ možnosti literarna teoretičarka Tatjana Rojc, ki se za vstop v senat poteguje na listi Pd. Preostali kandidati so še Giuseppe Prišel (lista Skupaj, kandidat za poslanca), Franco Strain (lista Skupaj, kandidat za senatorja), Paolo Vizintin (lista Svobodni in enakopravni, kandidat za poslanca), Fabrizio Dorbolo (lista Svobodni in enakopravni, kandidat za senatorja) in Enrica Robazzo (lista Oblast ljudstvu, kandidatka za poslanko). Za sedež v poslanski zbornici kandidira tudi Luka Juri, in sicer na listi Več Evrope, a kot pripadnik italijanske skupnosti v tujini.
Italijani so se v zadnjih tednih naposlušali obljub o nižjih davkih, rentah, dodatkih k pokojninam ...
Nižji davki in več za družine
Ekonomist Roberto Perotti s prestižne milanske univerze Bocconi je za znan italijanski dnevnik La Repubblica izračunal, da je desna koalicija natresla za od 170 do 310 milijard evrov obljub. Obljubljali so enotno davčno stopnjo, ne glede na prihodek. Obljuba je vredna okoli 50 milijard evrov in zato po mnenju političnih nasprotnikov neuresničljiva, slišati je bilo tudi kritike, da bodo od take obdavčitvene stopnje imeli korist le bogati.
Prav tako je obljubljal tisoč evrov minimalne pokojnine in pa rento za najrevnejše, kar bi državno blagajno prav tako stalo več deset milijard. Desna koalicija načrtuje tudi nižje davke za podjetja in ukinitev nekaterih davščin. Menijo, da se bo zaradi nižjih davkov povečala potrošnja in se bo zato blagajna polnila denimo prek davka na dodano vrednost.
Tudi Gibanje petih zvez ima velikopotezne načrte, Perotti jih ocenjuje na nekje od 78 do 108 milijard. Obljub je spet več kot načrtov za pokritje izpada iz blagajne, luknja je 60-milijardna. Med drugim načrtujejo minimalni prihodek 812 evrov na mesec za posameznika in minimalno 1.706 evrov za družine z dvema majhnima otrokoma.
Tudi Pd je predstavila celo vrsto ukrepov za družine, denimo 240 evrov dodatka na otroka do 18 let in 400 evrov mesečnega nadomestila za plačilo vrtca oziroma varuške. Njihove obljube ocenjujejo na 56 milijard evrov.
Na Slavinija so letele kritike, da želi s spremembo imena Severna liga v Liga le nabirati glasove južnih Italijanov, čeprav jih prezira. Terrone je slabšalni izraz za prebivalca južne Italije.
Nasilje, streljanje, lažne novice ...
Žal je predvolilno kampanjo pospremilo tudi nasilje, spopadi med skrajnimi levičarji in skrajnimi desničarji na predvolilnih shodih in pa streljanje skrajnega desničarja, privrženca Lige, na afriške priseljence. Veliko je bilo tudi lažnih novic, denimo tista, da Renzijeva sestrična dela v senatu, kjer zasluži 23 tisoč evrov mesečno, ali pa da je predsednica poslanske zbornice Laura Boldrini (mešana poslanska skupina) zaposlila več svojih sorodnikov in jim zagotovila prav tako bajne plače.
Prebivalstvo: 60,6 milijona
BDP na prebivalca (nominalen): 25.900 evrov
Rast BDP: 0,5 odstotka (podatki za tretjo četrtino 2017)
Javni dolg: 134,1 odstotka BDP (podatki za tretjo četrtino 2017)
Brezposelnost: 11,1 odstotka (podatki za januar 2018)
Viri: Eurostat, italijanski statistični urad
Italijansko gospodarstvo rešuje predvsem izvoz. Največ stavi na "Made in Italy" (narejeno v Italiji).
Italija globoko zadolžena, a z močnim gospodarstvom
Ob vseh obljubah in prijaznih nasmeških pa bi morali kandidati na volitvah predvsem poslušati opozorila, da je Italija, sicer četrto največje gospodarstvo EU, krepko zadolžena. Pesti jo drugi največji javni dolg v EU, le Grčija je pred njo. Tudi brezposelnost je visoka, nad deset odstotki, med mladimi jih skoraj tretjina nima službe. Stanje se sicer izboljšuje, Italijo ob visokem javnem dolgu rešuje močno gospodarstvo, ki je zdaj po recesiji v letih 2012 in 2013 predvsem po zaslugi povečanega izvoza v vzponu.
Zato politični pretresi okrevanju gospodarstva vsekakor ne pomagajo. In Italijani si po rezultatih javnomnenjskih raziskav sodeč želijo politične stabilnosti, hkrati pa pesimistično menijo, da tega v letu 2018 ne bodo doživeli.
4