SiolNET. Novice Svet
3,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Igor Senčar: Evropski uniji bi trezen britanski strateški pogled zelo manjkal

3,05

termometer

Igor Senčar
Foto: Matej Leskovšek

Državljani Velike Britanije bodo danes na referendumu odločili o obstanku oziroma izhodu iz Evropske unije. Odločitev ne bo imela pomembnih posledic le zanje, ampak tudi za vso Evropo in svet, pravi nekdanji stalni predstavnik Slovenije pri Evropski uniji Igor Senčar.

Z njim smo se pogovarjali o referendumski kampanji in o tem, kaj bo prinesel izid današnjega referenduma. Današnje dogajanje v Veliki Britaniji pa na www.siol.net spremljamo v živo.

 

Kakšna je bila po vašem mnenju referendumska kampanja?
Referendumska kampanja je potekala po utilitarističnem ključu – kaj je kratkoročno koristno in kaj je koristno v čisto oprijemljivih kategorijah, bodisi v ekonomskem smislu bodisi glede najbolj perečih izzivov, ki so pred nami vsemi in s katerimi se spoprijema tudi Velika Britanija. To je vprašanje priseljevanja in migracij.

Zato sploh ni prostora za bolj dolgoročno, globljo in strateško vizijo, tudi v moralnem smislu. Kaj je sploh namen našega skupnega truda in življenja? Ali imamo skupaj kakšno poslanstvo, tako za Evropejce, Evropo kot tudi na svetu, ali imamo kakšno odgovornost tudi za prihodnje rodove ter kakšen svet in Evropo jim bomo zapustili?

Senčar trdi, da so si Britanci Izborili ogromno izjem, a tisto, kar jih zavezuje, jih zavezuje. To je treba spoštovati. Senčar trdi, da so si Britanci Izborili ogromno izjem, a tisto, kar jih zavezuje, jih zavezuje. To je treba spoštovati. Foto: Matej Leskovšek

Če morda Britanci, kot pravite, utilitaristično gledajo na to vprašanje, pa bi Evropska unija verjetno potrebovala treznejši premislek. Ima EU glede Velike Britanije kakšno vizijo?
Mislim, da je bila prva priložnost zamujena tisti hip, ko smo leta 2013 vedeli, da bo David Cameron imel pomemben govor o prihodnosti Evropske unije in nujnosti sprememb. Takrat bi mu morali preostali evropski državniki odgovoriti: "Da, strinjamo se, da je treba našo unijo izboljšati. Skupaj razmislimo, kako naprej. Tu so veliki izzivi: vprašanje učvrstitve območja evra, primerne ekonomske politike, nadaljnje gradnje skupne zunanje politike, gradnje energetske unije itd. Toda: pacta sunt servanda (dogovore je treba spoštovati)! Vi ste se, tako kot mi, zavezali s članstvom, skupaj smo sprejeli pogodbo, ki nas zavezuje. Izborili ste si ogromno izjem, a tisto, kar vas zavezuje, vas zavezuje. To je treba spoštovati. Skupaj pa razmislimo o tem, kako unijo izboljšati in pri tem najti skupni interes."

Iz te reformistične uverture pa se je stvar prelevila v specifične zahteve Združenega kraljestva na štirih področjih delovanja EU. Voditelji preostalih držav članic in evropskih institucij so se nekako prepustili tej logiki stvari. Je to znamenje strateške utrujenosti zaradi nenehnega kriznega upravljanja evroobmočja? Raztresenosti? Pomanjkanja volje po oblikovanju skupne usode?

Na koncu smo našli skupne, sicer zelo zapletene rešitve. Dokazali smo veliko potrpežljivosti in to, da skupaj zmoremo najti rešitve. Vendar je druga plat potrpežljivosti veliko frustracije in pritajene jeze, ki se je ob tem tiho nabrala v kapilarah zgornjega ešalona evropskega političnega prostora.

"Ob februarskem dogovoru med Veliko Britanijo in EU smo dokazali veliko potrpežljivosti in to, da skupaj zmoremo najti rešitve. Vendar je druga plat potrpežljivosti veliko frustracije in pritajene jeze, ki se je ob tem tiho nabrala v kapilarah zgornjega ešalona evropskega političnega prostora." "Ob februarskem dogovoru med Veliko Britanijo in EU smo dokazali veliko potrpežljivosti in to, da skupaj zmoremo najti rešitve. Vendar je druga plat potrpežljivosti veliko frustracije in pritajene jeze, ki se je ob tem tiho nabrala v kapilarah zgornjega ešalona evropskega političnega prostora." Foto: Matej Leskovšek

Govorite o februarskem dogovoru med Cameronom in EU?
Tako je. Ta dogovor je sestavljen iz štirih komponent. Ena je bila razmeroma lahko dosegljiva – to je, da je treba storiti vse, da bo Unija še bolj konkurenčna, prijaznejša do podjetništva itd. Skratka prosti pretok blaga, storitev, kapitala. Pri tem britanski prijatelji ne dodajajo več četrte svoboščine – prostega pretoka oseb –, ki je zanje zdaj ena od srži problema. Težko je odgovoriti na njihov občutek, da je zaradi tako velikega priseljevanja sistem njihove socialne varnosti preobremenjen oziroma da se dogajajo zlorabe. Temu smo pozorno prisluhnili, kljub mnogim načelnim zadržkom, seveda z zahtevo, da bodo rešitve skladne s pravom EU in načelom nediskriminacije med državljani EU. 

Simbolno pomembna zahteva Velike Britanije je bilo vprašanje, ki so ga naslovili "suverenost". Niso želeli biti več zavezani zgodovinskemu poslanstvu Unije, torej vse tesnejši zvezi med narodi Evrope, ki je v vseh preambulah pogodb od rimske naprej in ki je tudi del pristopne pogodbe Združenega kraljestva k EU. Tu so si izborili izjemo, njih ta cilj ne bo več zavezoval, kar je strateško zelo pomemben korak, ki mora olajšati nadaljnjo gradnjo čvrstejše EU ob, upajmo, srečnem razpletu in obstanku Združenega kraljestva v EU. Zelo nesrečno pa je bilo, da so se preostali voditelji spustili v interpretacijo te sintagme. Mislim, da za to niso pristojni. "Britanci so vedno pazili, da v Evropi ni nastal močan hegemon, ki bi lahko ogrozil mir v Evropi in pozneje tudi njih." "Britanci so vedno pazili, da v Evropi ni nastal močan hegemon, ki bi lahko ogrozil mir v Evropi in pozneje tudi njih." Foto: Matej Leskovšek

Velika Britanija ni članica evroobmočja, ker pa se to konsolidira, sprejema tudi ukrepe, ki seveda posredno učinkujejo tudi na notranjem trgu. Pred temi učinki, če bi bili negativni, so se Britanci želeli zaščititi, a nastala je nevarnost, da bi ovirali avtonomijo odločanja o ukrepih, ki so potrebni za evroobmočje. Upam, da se to ne bo zgodilo. Vsekakor je bilo sprejeto izrecno določilo, da jim rešitev ne daje veta na nadaljnjo integracijo evroobmočja. To je izjemno pomembno določilo.

Pri teh pogajanjih smo hodili čisto po robu pravnosti, morda smo ga celo prestopili. To, da nismo mogli ostati znotraj evropskega prava, ampak smo se ponovno – kot nekajkrat pri reševanju evra – preselili iz pogodb EU in se zatekli k novim institutom, nam kaže, da se v zadnjem času ne zmoremo gibati v okviru reda, ki smo si ga sami določili.

Smo si določili preozek okvir ali neupravičeno iščemo obhode?
Mislim, da oboje. V času kriznega upravljanja smo se iz okvira predvidenih procedur sprejemanja odločitev, tudi zaradi pomanjkanja instrumentov za spoprijemanje s krizo ter nedokončane zasnove ekonomske in monetarne unije,  premaknili v nekakšen izvršilni federalizem, ko so voditelji sami čez noč sprejemali rešitve, vedno nujne, a mnogokrat vprašljive. S tem smo začeli šibiti duha pogodbe in skupnega reda. Ta okvir je po drugi strani ozek tudi zaradi medsebojnega nezaupanja. Pri vzpostavljanju monetarne unije je nemška stran nujno želela imeti jasna pravila ekonomskih politik. Anglosaški pristop je drugačen, veliko bolj prožen, veliko manj doktrinaren. Tudi zato se mi zdi, da bi bila velika škoda, če Britanci ne bi več bili člani EU. Doprinos njihove kulture in tradicije je zelo pomemben za celotno Evropo.

Prav s to enotnostjo v različnosti se Evropska unija najbolj ponaša. So Britanci res tako drugačni, da potrebujejo tako drugačen položaj v EU, ali s temi zahtevami pretiravajo?
Njihova zgodovinska izkušnja je v nekaterih pomembnih elementih drugačna. So otok, v primerjavi s celinskim delom Evrope nikoli niso bili resno ogroženi. V drugi svetovni vojni so pravzaprav zdržali zelo dolgo obdobje, najtežje obdobje z začetka vojne sami, povsem sami – spomnimo se, da je na začetku vojne veljal pakt Ribbentrop-Molotov, ki je bil eden od ključnih sprožilcev druge svetovne vojne.

Niti najmanj niso oklevali, ali je to prava pot ali ne. Pripravljeni so se bili boriti naprej, vztrajati sami. To jim je olajšala tudi njihova zemljepisna lega. V tem so bili preizkušeni. To svojo različnost in suverenost, ki ni bila nikoli ogrožena, oni povsem drugače razumejo. Je pa res, da so bili vselej odvisni od razmer na celini. Vedno so pazili, da v Evropi ni nastal močan hegemon, ki bi lahko ogrozil mir v Evropi in pozneje tudi njih.

"Pri vzpostavljanju monetarne unije je nemška stran nujno želela imeti jasna pravila ekonomskih politik. Anglosaški pristop je drugačen, veliko bolj prožen, veliko manj doktrinaren. Tudi zato se mi zdi, da bi bila velika škoda, če Britanci ne bi več bili člani EU. Doprinos njihove kulture in tradicije je zelo pomemben za celotno Evropo." "Pri vzpostavljanju monetarne unije je nemška stran nujno želela imeti jasna pravila ekonomskih politik. Anglosaški pristop je drugačen, veliko bolj prožen, veliko manj doktrinaren. Tudi zato se mi zdi, da bi bila velika škoda, če Britanci ne bi več bili člani EU. Doprinos njihove kulture in tradicije je zelo pomemben za celotno Evropo." Foto: Matej Leskovšek

Pravzaprav so vedno iskali ravnotežje moči, kot je bilo to vse od vestfalskega miru do začetka prve svetovne vojne. Če se je ravnotežje nevarno nagibalo, so ga vedno uravnovešali. Britanski državnik Lord Palmerston je izjavil: "Anglija nima večnih zaveznikov in stalnih sovražnikov. Večni in stalni so naši interesi in naša dolžnost je, da jim sledimo."

Potem pa je tu še njihova kultura: njihova izkušnja političnih svoboščin in privrženost svobodi, zelo dolga in neprekinjena demokratična tradicija, ki se je znala prilagajati duhu časa in hkrati ohranjati tisto, kar je ključno. Pri njih se niso dogajale revolucije, kot so se na celini, kjer so bile zelo krvave ter vedno v znamenju diskontinuitete in strahotne cene v človeških življenjih. Kot nacija imajo bistveno enotnejši pogled na zgodovino in nase, kot to velja za celinske narode. Kot taki so bili zmožni širiti to izkušnjo na celino - v gradnji povojne Evrope so pri tem igrali izjemno pomembno vlogo.

Je pa res, da so si tak položaj zagotovili šele, ko so sami naredili širšo politično skupnost, katere osrčje je angloškotska unija. Ko je bila vzpostavljena, je bila veliko bolj trdno povezana, kot je EU. S tem so ohranili svojo svobodo in ostali dovolj čvrsti, z močnim središčem politične moči, kar jim je omogočalo učinkovito odbijanje in obvladovanje zunanjih groženj. S to svojo izkušnjo nam na neki način dajejo zgled.

"Ekonomsko dokazano je, da so imeli Britanci zaradi priseljevanja iz držav EU več koristi kot stroškov. To so bili kvalificirani ljudje, pridni delavci, ki so bili pripravljeni delati za nižje plačilo. To je Britaniji krepilo gospodarsko rast. Ti ljudje so več prispevali v proračun, kot pa vlekli koristi iz raznih socialnih shem." "Ekonomsko dokazano je, da so imeli Britanci zaradi priseljevanja iz držav EU več koristi kot stroškov. To so bili kvalificirani ljudje, pridni delavci, ki so bili pripravljeni delati za nižje plačilo. To je Britaniji krepilo gospodarsko rast. Ti ljudje so več prispevali v proračun, kot pa vlekli koristi iz raznih socialnih shem." Foto: Matej Leskovšek

Nam lahko dajejo zgled tudi v odnosu do begunske problematike, ki je bila glavna tema kampanje? Ali so to temo uporabili zgolj zato, da si izborijo poseben položaj tudi na drugih področjih?
Mislim, da se je zlilo več sorodnih tem. Ena je pritok državljanov drugih držav članic EU zaradi prostega pretoka delovne sile, potem je tu še priseljevanje iz tretjih držav. Ekonomsko dokazano je, da so imeli  zaradi priseljevanja iz držav EU več koristi kot stroškov. To so bili kvalificirani ljudje, pridni delavci, ki so bili pripravljeni delati za nižje plačilo. To je Britaniji krepilo gospodarsko rast. Ti ljudje so več prispevali v proračun, kot pa vlekli koristi iz raznih socialnih shem.

Res je, da so ena od posledic preobremenjene šole in zdravstveni sistem. Hkrati s tem se je pojavilo vprašanje identitete, ki se ne pojavlja le v Združenem kraljestvu, ampak je eno od ključnih vprašanj tega časa. Migracijska kriza je le še zaostrila tovrstna vprašanja in prispevala k občutku, da bi se lahko bolje zaščitili, če ne bi bili člani EU. Ampak oni tako ali tako niso del schengna in povsem suvereno odločajo na teh področjih.

Kampanja vlade Davida Camerona za obstanek v EU je bila prešibka, preveč boječa, s premalo srca, meni Senčar. Kampanja vlade Davida Camerona za obstanek v EU je bila prešibka, preveč boječa, s premalo srca, meni Senčar. Foto: Reuters

Z lizbonsko pogodbo so še povečali število področij, kjer zanje ne velja evropski pravni red, in to zlasti na področju pravosodja in notranjih zadev. Lahko pa jim škodi, če se šibi Unija. Problem migracij je tako velik, da se nobena država z njim ne more spoprijeti sama. V kampanji za izhod iz EU je bilo nasploh ogromno populizma in povsem norih pretiravanj, na primer o višini njihovih prispevkov v evropski proračun. Pretiravanja so bila celo stoodstotna!

Kako pa ocenjujete vladno kampanjo za obstoj v EU?
Mislim, da je bila prešibka, preveč boječa, s premalo srca. Tu je treba vendarle govoriti iz globokega prepričanja, ne le iz preračunljivosti. 

Si upate napovedati izid referenduma?
Ne upam si ga napovedati. Želim pa si pozitiven izid, ker mislim, da bi negativen izid pomenil precej velik tektonski premik za Združeno kraljestvo, za Evropo in imel tudi globalne učinke. Zelo težko je predvideti posledice, a ena bi bila novo prerazporejanje moči znotraj EU. Odnosi med velikimi članicami bi se drugače vzpostavili. Rezultanta pogledov na posamezna področja dejavnosti EU bi bila drugačna, ker bi umanjkal britanski koncept, strateški pogled EU bi bil šibkejši. Tu so Britanci izrazito močni in trezni, realistični. To potrebujemo. Edina takšna globalna evropska sila, ki bi potem preostala, je Francija. Tudi v smislu sposobnosti konkretne moči – ne le soft power, tudi hard power, vojaška moč.

Kam torej postavljate Nemčijo?
Mislim, da Nemčija na tej ravni, v tem strateškem pomenu ni igralec na ravni Velike Britanije ali Francije. Je geoekonomska sila, ne pa geostrateška. Zaradi svoje preteklosti. Stigma je tako močna, da tega pogleda zavestno niso razvijali. Včasih lahko človek dobi vtis, da bi bili radi Švica, a so preveliki, da bi bili Švica.

"Konec koncev je naša usoda v rokah posameznikov, voditeljev. Od njih je ogromno odvisno. Ogromno je odvisno od moralno-intelektualnih odlik in politične prisebnosti voditeljev." "Konec koncev je naša usoda v rokah posameznikov, voditeljev. Od njih je ogromno odvisno. Ogromno je odvisno od moralno-intelektualnih odlik in politične prisebnosti voditeljev." Foto: Matej Leskovšek

Kaj če se Britanci odločijo, da ostanejo? Za Evropo to ne bo pomenilo konca težav.
Upam, da v primeru obstanka v EU ne bo sledil primarni instinkt preostalih: "No, pa je kriza minila in gremo po starem naprej." Mislim, da si tega ne bi smeli privoščiti, zavedam pa se, da je voditeljem, ki sprejemajo vse bolj kratkoročne in utilitaristične kriterije politične presoje, zelo težko razviti dolgoročen strateški pogled. A tega nujno potrebujemo. EU se preveč fragmentira po različnih oseh: vzhod – zahod, sever – jug, center – periferija. V tem smislu je vse manj enotna, kar je resna težava.

Prihodnje leto bodo volitve v Franciji in Nemčiji, zato je verjetno težko pričakovati, da bi pred volitvami prišlo do strateških razmislekov. A konec koncev je naša usoda v tem smislu v rokah posameznikov, voditeljev. Od njih je ogromno odvisno. Ogromno je odvisno od moralno-intelektualnih odlik in politične prisebnosti voditeljev.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 26
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin