Felix spregovoril o svojih strahovih pred skokom z roba vesolja

"Pravijo mi neustrašni Felix, kar je privlačno ime, a tako vi kot jaz vemo, da takšen lik v resnici ne obstaja, saj sem se moral tudi sam spopasti z velikimi psihološkimi strahovi," je bil iskren Baumgartner, ki je uspešno skočil z višine 39 kilometrov. Felix poudarja, da je bil ta psihološki boj s samim seboj še bistveno težji kot dejanski skok iz kapsule na robu vesolje.

Kot je dejal, si je po eni strani močno želel izkusiti svobodo neskončnega prostranstva, ki ga ponuja vesolje, a tehnična oprema ga je pri tem vse bolj omejevala. Za podvig je namreč najprej vadil s skoki s padalom, ko je začel skakati z vedno višjih točk, je za vadbo potreboval tudi kisik, pozneje pa še veliko dodatne opreme, dokler obleka na koncu ni bila dvakrat težja od njega. To je močno okrnilo tisti pristni občutek svobode ter vse skupaj naredilo veliko bolj umetno in neznano. Po Baumgartnerjevih besedah se je zaradi teh okoliščin spet začel počutiti, kot da skače prvič. Spet ga je začel prevevati tisti pristni adrenalin kot v času prvih padalskih skokov, ki jih je opravljal pred petindvajsetimi leti.

Psihiater in nezaupanje ekipe

Zaradi obleke, ki je bila narejena posebej za Felixov podvig, je bilo vse tisto, česar se je naučil v letih in desetletjih padalskih skokov, povsem neuporabno in nekako se je spet znašel na samem začetku. Zaradi velikega nelagodja ob novi obleki in drugih s skokom z roba vesolja povezanih strahov je Felix na neki točki poiskal tudi pomoč psihiatra. Najhujša preizkušnja za Baumgartnerja pa je bila, ko mu je celo psihiater rekel, da nihče več ne verjame, da mu bo uspel podvig, in da bi se moral umakniti.

To je prek govorice telesa Felix začutil tudi pri svojih sodelavcih in ta izguba vere ga je močno pretresla. Težka preizkušnja pa Felixu ni vzela zagona, prav nasprotno, bil je odločen, da naredi vse, kar je v njegovi moči, da spremeni vzdušje v ekipi. Po petih dneh je bilo razpoloženje že bistveno boljše, po dveh tednih pa mu je uspelo doseči splošno pozitivno naravnanost celotne ekipe.

Kaj, če mu ne bi uspelo podreti 52 let starega rekorda?

Felixa so pestili tudi strahovi o tem, da bi mu podvig uspel le napol, torej da ne bi bil hitrejši od Joeja Kittingerja in njegovega rekorda, ki ga je ta postavil pred 52 leti. Strah, da bi mu spodletelo pred očmi svetovne javnosti, ki je vključevala tako ameriškega predsednika kot papeža, je Felixa močno razjedal. Felixa je bilo zato veliko bolj strah tega, da mu ne bo uspelo prebiti zvočnega zidu, kot tega, da bi med podvigom umrl. Na koncu mu je uspelo, ampak podvig je bil izredno težak in zahteven, zaradi česar ne preseneča, da je Kittingerjev rekord zdržal več kot pol stoletja.

A na podvig z vrha sveta ima Felix tudi zelo lepe spomine. V trenutku, ko je izstopil iz kapsule, naj bi ga prežela zavedanje posebnega trenutka in prepričanje, da mu bo res uspelo. To je bilo veliko olajšanje, še toliko večje pa je prišlo takrat, ko se mu je odprlo padalo in je vedel, da mu je podvig dokončno uspel.

Neustrašni Felix je namenoma spregovoril o svojih strahovih, saj hoče s tem tudi otrokom in vsem svojim občudovalcem pokazati, da se strahu ni treba sramovati, saj je njegovo premagovanje nujni sestavni del vsakega velikega uspeha