Evropska poslanka: Medij mora biti svoboden, da lahko kritizira tako vlado kot opozicijo

S poslanko smo se pogovarjali o medijski svobodi in pripravi nove evropske zakonodaje na tem področju, pa tudi o sovražnem govoru, njegovem omejevanju in sivi coni, kjer se znajdemo, ko je nekaj na meji med sprejemljivim in nesprejemljivim. 

Sabine Verheyen med drugim sodeluje pri pripravi predloga akta o svobodi medijev, ki ga je Evropska komisija predstavila septembra letos. Že takrat je Vera Jourova, evropska komisarka, pristojna za preglednost in vrednote, pojasnila, da je komisija o pripravi medijske zakonodaje, ki bo veljala za vse članice Evropske unije, začela razmišljati tudi zaradi dogajanja na področju medijev v Sloveniji, vključno s prekinitvijo financiranja Slovenske tiskovne agencije (STA), kar se je začelo konec leta 2020 in trajalo več kot 300 dni. 

Trenutno je predlog v fazi usklajevanja, kateri odbor ga bo prevzel, pa bo najverjetneje znano v začetku naslednjega leta. Glavni namen vseevropske zakonodaje za zaščito medijske svobode je preprečevanje vplivanja politike na uredniške odločitve ter izboljšanje preglednosti medijskega lastništva in financiranja medijev. "Želimo vzpostaviti okvir, ki medijem zagotavlja medijsko in uredniško svobodo ter podpira raznoliko in odprto medijsko krajino," je pojasnila Verheyenova.

Stopnja medijske svobode se med posameznimi evropskimi državami razlikuje. Ob tem Verheyenova pove, da je po indeksu medijske svobode splošno stanje v evropskih državah v primerjavi z nekaterimi drugimi deli sveta dobro. "Vseeno pa so v Evropi države, kjer medijska svoboda ni takšna, kot bi morala biti na evropskih tleh, kjer se zavzemamo za skupne temeljne vrednote, s katerimi smo se strinjali, ko smo vstopili v EU. To je nekaj, za kar si moramo še prizadevati, in obvezno je, da z medijsko zakonodajo pridobimo orodja, na podlagi katerih se lahko pogovarjamo z državami EU, ko ne izpolnjujejo zavez svobode medijev in svobode govora," je poudarila Verheyenova.

 Sabine Verheyen je od leta 2009 članica Evropskega parlamenta. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko
"S tem aktom želimo preveriti tudi, ali je to pravo orodje, s katerim bomo omejili vpliv politike in povečali vpliv civilne družbe na medijsko krajino. V nasprotnem primeru to pripelje do položaja, ko imamo v državi na eni strani provladne in na drugi proopozicijske medije. Medij ni le za ali proti, medij mora biti svoboden, da lahko kritizira tako vlado kot opozicijo. A za to je potreben čas. V preteklih režimih je oblast odločala o vsem, tudi o poročanju medijev, medtem ko je bila opozicija zreducirana na minimum, saj ni bila zaželena. To je zastarel pogled na medije. Skozi zgodovino, še posebej pa po drugi svetovni vojni, smo se naučili, da morajo biti mediji popolnoma neodvisni v svojem mnenju in poročanju. Njihovo poslanstvo je poslušati in predstaviti vse strani, ljudi informirati in jim nato pustiti, da se sami odločijo," je prepričana Verheyenova.

Je vsa odgovornost na strani medijev? 

Kljub temu, da akt o medijski svobodi ne naslavlja problematike sovražnega govora, smo se z Verheyenovo pogovarjali tudi o tem. Sovražni govor prežema medijski prostor. Na splošno poznamo več različnih oblik sovražnega govora; sovražni govor, ki je nelegalen in kjer za sankcije obstaja zakonska podlaga, in sovražni govor, ki je nezaželen. 

Verheyenova se zaveda, da je vzpostaviti določene regulacije na področju sovražnega govora v medijih precej težko, saj je definicija tega, kaj je sprejemljivo in kaj ne, odvisna od položaja, razlikuje pa se tudi od države do države: "Pogosto se to nanaša tudi na zgodovino posamezne države. Nemčija ima takšno zgodovino, kot jo ima, in prav zaradi tega je pri nas prepovedanih oziroma nezaželenih več stvari kot na primer v drugih državah."

Odgovornost je na strani medijev in o tem, kako se zoperstaviti sovražnemu govoru, je treba po mnenju sogovornice razpravljati v uredništvu: "Pomembno je, da se v medijski hiši izoblikujejo določene smernice, kako ravnati, ko se pojavi sovražni govor, in da se jih tudi upošteva. Še posebej v primerih, ko so kršene človekove pravice, ko gre za žalitev, nadlegovanje ... Spletni medij lahko opredeli in vzpostavi svoje standarde ter obvesti o tem, kaj je sprejemljivo in ne. Če se pojavijo komentarji, ki ne sledijo tem smernicam, ima medij vso pravico poseči po sankcijah, na primer brisati komentarje. Na drugi strani pa mora medij sprejeti tudi konstruktivne kritike bralcev." 

"Pri sovražnem govoru je sivo območje, kaj je sprejemljivo in kaj ne, precej široko. Na drugi strani pa je zelo težko usklajevati omejevanje sovražnega govora s svobodo govora, saj ne moremo vsega kar prepovedati. Tako spet pridemo do medija in regulative, ki jo ta vzpostavi o sovražnem govoru," je poudarila Verheyenova.

Pri omejevanju sovražnega govora sicer sodelujejo tudi velike družbene platforme, kot so Facebook, Twitter in druge. 

Ob tem je Verheyenova opozorila na dejstvo, da se ljudje na spletu počutijo varne in menijo, da lahko rečejo vse, kar hočejo in kar mislijo, pri tem pa ne upoštevajo tega, da v resnici komunicirajo z drugimi ljudmi: "Zame je to povsem preprosto. Enako, kot se pogovarjamo z ljudmi v živo, iz oči v oči, bi morali tako raven komunikacije ohranjati tudi na spletu. Seveda gre lahko diskusija velikokrat tudi onstran, a ne sme biti žaljiva."

Novice Ali bo novemu evropskemu aktu uspelo zatreti sovražni govor na spletu?

Novice Direktor RTVS prosi Pahorja, da mu pomaga v boju zoper sovražni govor