Ponedeljek, 14. 10. 2013, 7.58
2 leti, 3 mesece
Ekonomski patriotizem je naporen
Benjamina Carla v medijih imenujejo Monsieur Made-in-France, gospod Narejeno v Franciji. Zaradi patriotizma se je namreč odločil, da bo kupoval le izdelke, ki so narejeni v njegovi ljubljeni državi. Pravzaprav je iz svojega življenja odstranil vse, kar ni bilo narejeno v Franciji. Tako se je kmalu znašel v praznem stanovanju. "Res je težko najti pralni stroj, ki bi bil narejen v Franciji," je dejal za britanski Guardian.
V njegovem stanovanju so tako ostali le stara miza, stol in omara iz trgovine z rabljenim pohištvom. Vse preostalo, vključno s hladilnikom, kolesom in večino oblek, je bilo narejeno zunaj države. 25-letni Carle je tako ostal skoraj brez vsega, a kljub temu vztraja v devet mesecev trajajočem poskusu. O njegovem ekonomskem patriotizmu bo nastal dokumentarec, seveda z naslovom Made in France. "Mislim, da me ima moje dekle res rado. Ko je prišlo domov, ni bilo navdušeno nad praznim stanovanjem," je dejal.
Carle se je znašel pred veliko težavo. Le stežka je organiziral svoje življenje tako, da je kupoval le francosko. Pil je le vodo Perrier, a že pri kozarcih v kavarnah je pogledal skozi prste, saj ni mogel ugotoviti, kje so narejeni. Vse obleke, ki jih nosi, so narejene v Franciji in so zaradi tega občutno dražje kot tiste, ki niso. Ker nima pralnega stroja – očitno jih v Franciji ne izdelujejo –, mora imeti dovolj veliko zalogo oblek, da jih opere enkrat na teden.
"Ne bi mogel trditi, da sem patriot, nisem niti nacionalist. Tako kot pri večini mladih so moji kulturni vplivi v največji meri angloameriški. Na projekt gledam kot na poskus. Zanima me, ali je to sploh mogoče in ali res lahko tako rešimo službe v Franciji. Pravzaprav je to tako, kot da bi kupoval le izdelke pravične trgovine," razmišlja.
Ugotovil je, da je to lažje reči kot storiti. "Lahko sicer pijem kokakolo in jem McDonaldsove hamburgerje, ker je oboje narejeno v Franciji, toda ne moram imeti hladilnika in večine drugih elektronskih naprav, ker so narejeni na Kitajskem. Niti avtoradia ne morem imeti v francoskem avtomobilu," je razložil. Prehranjuje se s svežo zelenjavo in sadjem, ki seveda rasteta v Franciji.
Njegova mesečna plača znaša 1.800 evrov in to ne zadostuje, da bi nadomestil vse izdelke, ki se jim je moral odreči. "Kupovati francosko je malce drago. Toda ali ni to dobro za naše gospodarstvo? Kitajski izdelki so poceni, ker je tam poceni delovna sila," je pripomnil.
Pravi, da bi morala francoska vlada subvencionirati domačo industrijo, še posebej tekstilno, tako kot že dvajset let podpira avtomobilsko industrijo. "Ni težko najdi avtomobila, narejenega v Franciji, za hlače, majico in še posebej nogavice pa se moram zelo potruditi," se zasmeji. Kljub temu pravi, da ne pogreša večine tujih proizvodov, le korziški viski ni tako okusen kot škotski.
Ni pa se odpovedal računalniku in telefonu. "Zadnja dva meseca se bom odpovedal tudi temu. Ne vem, kako bom komuniciral z ljudmi. S pismi, ki jih bo pošiljala francoska pošta?" se sprašuje.
Njegov poskus se je začel maja, torej ga čaka še dolga zima. Dokumentarec bodo na francoskih televizijah prikazali spomladi.