Begunci zaradi podnebnih sprememb

V ponedeljek se bo v Parizu začela globalna konferenca o podnebnih spremembah. Na njej se bo posredno odločalo tudi o usodi Ioana Teitiota in njegove družine s pacifiškega otočja Kiribati. Teitiota se je namreč zatekel na Novo Zelandijo, zaprosil za azil zaradi podnebnih razmer in se štiri leta bojeval, da bi postal prvi uradni podnebni begunec. Nazadnje so mu prošnjo za azil zavrnili ter ga poslali nazaj na otočje, ki se dobesedno potaplja. Nad odločitvijo Nove Zelandije je bil ogorčen. "Sem v enakem položaju kot ljudje, ki bežijo pred vojno. Tudi mi se bojimo, da bomo umrli," je dejal za BBC.

Zaradi naraščanja gladine morja težave s pitno vodo V tem času je njegova hiša tik ob obali Tihega oceana dobesedno potonila. Morska gladina, ki nezadržno narašča, je izpodjedla temelje hiše. Kiribati so namreč izjemno nizko otočje. Otok Tarawa kjer živi družina Teitiota, je vsega tri metre nad morsko gladino. Ni čudno, da se ljudje bojijo naraščanja morske gladine. Čeprav so znanstveniki ugotovili, da se na atolih pesek s tiste strani, kjer ga izpira morje, ponavadi nalaga na drugi strani atola, torej otok ne bi popolnoma izginil, se prebivalci bojijo, da bo hiše preprosto odplaknilo.

Družina Teitiota zdaj biva pri svaku, čigar hiša je malce dlje od obale. Nenehno so v skrbeh, da jim bo zmanjkalo pitne vode, zato pijejo kar deževnico. Voda pod površjem je namreč tako plitva, da je onesnažena s fekalijami. Zaradi tega se Kiribati spopadajo z visoko stopnjo otroških bolezni in smrtnostjo otrok, ki je na otočju celo višja kot v Bangladešu. Obema državama je skupna visoka stopnja revščine in nižina, tako da sta obe državi potencialni vir beguncev zaradi podnebnih sprememb.

Ogroženi prebivalci Sahela Med najbolj ogroženimi regijami je tudi Afrika. Spremembe v deževnih obdobjih še posebej vplivajo na podsaharsko Afriko. Ocenjujejo, da bodo dolgotrajna sušna obdobja vplivala na proizvodnjo hrane, saj naj bi se v prihodnjih petih letih žetev zmanjšala za skoraj 20 odstotkov. V Sahelu pričakujejo naraščanje temperature od tri do pet stopinj in daljša sušna obdobja.

Prav v sahelskih državah se že srečujejo z naraščanjem števila beguncev zaradi podnebnih sprememb. V Burkina Fasu in Nigru že vlada pomanjkanje hrane, kar občuti 18 milijonov ljudi. Mnogi so se zaradi suše že preselili, saj je to, da zapustijo svoj dom, vprašanje preživetja. Toda politika in zakonodaja jim ne omogočata prav veliko zaščite.

V Parizu tudi o podnebnih beguncih Združeni narodi tudi zaradi takih primerov, kot so Kiribati in sahelske države, predlagajo, da bi na decembrski okoljski konferenci v Parizu spremenili mednarodne zakonodaje ter tako omogočili prošnjo za azil tudi zaradi ogroženosti zaradi podnebnih sprememb.

Mednarodna konvencija o beguncih iz leta 1951 določa, da posameznik lahko zaprosi za status begunca, ki se boji za svoje življenje zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti ali političnega prepričanja, ne pa zaradi podnebnih sprememb. Zato Združeni narodi nimajo pravnih okvirov, da bi lahko pomagali ljudem, ki se počutijo ogrožene zaradi podnebnih sprememb. Iniciativo za dosego mednarodnega konsenza o zaščiti podnebnih beguncev sta že leta 2012 začeli vladi Švice in Norveške. Za prepoznavanje beguncev zaradi podnebnih sprememb si že nekaj let prizadeva tudi Mednarodna organizacija za migracije. Združeni narodi ocenjujejo, da bi lahko bilo do leta 2050 okoli 250 milijonov ljudi razseljenih zaradi podnebnih sprememb.

Preventivno preseljevanje na Fidžiju in Aljaski Poleg dogovarjanja o spremembi mednarodnih določil o begunstvu predlagajo tudi intenzivne programe preseljevanja ogrožene populacije. Takih projektov so se že lotili na Fidžiju, kjer z obalnih območij pospešeno preseljujejo revnejše sloje prebivalcev. Prav tako imajo podoben program na Aljaski, kjer se zaradi taljenja ledu oži življenji prostor Eskimov, ki jih skušajo preseliti na druge lokacije.

O preselitvi so razmišljali tudi na Kiribatih. Lani so za dobrih sedem milijonov evrov kupili zemljo na Fidžiju, kamor bi lahko preselili celotno populacijo sto tisoč prebivalcev Kiribatov. "Upam, da na tej zemlji nikoli ne bodo živeli prebivalci Kiribatov, a postalo je nujno, da poskrbimo za možnost preselitve. To je stvar preživetja," je tedaj za AP dejal predsednik Kiribatov Anote Tong. Čez dve generaciji evakuirani Ocenjujejo namreč, da bodo morali prebivalci Kiribatov že čez dve ali tri generacije zapustiti otoke. Med najbolj ogroženimi državami sta še Tuvalu na Pacifiku in Maldivi v Indijskem oceanu.

Znanstveniki napovedujejo, da se bodo morali prebivalci teh otokov preseliti v naslednjih od 30 do 60 letih.

Nova Zelandija se v primeru zavrnitve prvega svetovnega podnebnega begunca sklicuje na mednarodno pravo o beguncih, pa tudi na to, da država vsako leto Kiribatom v loteriji za vize ponudi 75 dovoljenj za stalno bivanje, ki jih državljani Kiribatov (pa tudi Tuvala) ne izkoristijo. Za sodišče Nove Zelandije je to znak, da njihova življenja očitno niso ogrožena, sicer bi izkoristili možnost selitve.