Nedelja, 2. 12. 2018, 12.02
6 let
Ali Zemlji grozi že šesto množično izumrtje?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,21
6
Glavne kritike na teorije šestega množičnega izumrtja letijo predvsem na razmeroma kratko časovno obdobje, ki se omenja v teh raziskavah.
Zemljo je v njeni zgodovini prizadelo pet množičnih izumrtij, po mnenju nekaterih znanstvenikov smo že na robu šestega. Kot glavnega krivca tokratnega izumrtja življenja na Zemlji omenjajo človeka in njegov poseg v naravo. "Vsak pomislek je upravičen, a moramo biti pri ocenah tudi realni," trditve komentira znanstvenik Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo.
Paleontologi in evolucijski biologi o množičnem izumrtju govorijo, ko Zemlja v geološko kratkem intervalu izgubi več kot tri četrtine vrst. To se je v preteklih 540 milijonih letih zgodilo petkrat.
Največje izumrtje je bilo v permu, ko je izumrlo okoli 70 odstotkov, nekateri govorijo celo o 90 odstotkih vseh organizmov v morju. Zadnje in verjetno tudi najbolj znano množično izumrtje se je zgodilo pred 66 milijoni let, ko so med drugim izumrli dinozavri. Zdaj nekateri biologi pravijo, da smo že na robu ali vsaj na poti do šestega množičnega izumrtja.
Več raziskav opozarja na novo množično izumrtje
Že pred leti so znanstveniki z univerz Stanford, Princeton in Berkeley opozorili, da se šesto izumrtje odvija precej hitreje, kot so se vsa v preteklosti, samo od leta 1900 je namreč izginilo več kot 400 vrst vretenčarjev, kar se je prej dogajalo v obdobju deset tisoč let.
Da šesto množično izumrtje ni več daleč, so pozneje izračunali tudi matematiki z ameriškega inštituta za tehnologijo v Massachusettsu (MIT).
Letos je svojo študijo objavila tudi organizacija World Wildlife Fund (WWF), ki je opozorila, da smo ljudje v zadnjih 40 letih z Zemlje izbrisali 60 odstotkov vrst vseh sesalcev, ptic, rib in plazilcev.
Bolj ali manj je skupni imenovalec vseh raziskav ta, da je vzrok šestega množičnega izumrtja človek.
Dodo je bil ptič neletalec iz družine golobov, ki je živel na otoku Mavricij. Odkrili so ga okoli leta 1507, približno sto let pozneje pa je bil že iztrebljen. Je najpogosteje uporabljan zgled za izumrlo vrsto, verjetno zato, ker gre za enega izmed prvih ohranjenih opisov izumrtja, ki je bilo poleg tega še neposredna posledica človeške aktivnosti.
Kritiki: Nismo še tam
Kritiki teh raziskav na drugi strani trdijo, da o šestem množičnem izumrtju še ne moremo govoriti. Glavne kritike letijo predvsem na razmeroma kratko časovno obdobje, ki se omenja v teh raziskavah. Kot pojasnjuje znanstvenik z Nacionalnega inštituta za biologijo Lovrenc Lipej, se "zdaj govori kvečjemu o 400 letih, medtem ko so se v preteklosti množična izumrtja dogajala v veliko daljšem časovnem obdobju".
Znanstveniki sicer definirajo več tipov izumrtja: lokalno, globalno in množično.
Izginjanje tudi v slovenskem morju
O lokalnem govorijo, ko je izumiranje vezano na politično enoto, ko na primer neka vrsta izumre v slovenskem morju, čeprav v hrvaškem še obstaja. "V tem primeru sicer ne moremo govoriti o izumrtju, temveč izginotju."
Tak primer je bračič, rjava alga, ki so jo v slovenskem morju nazadnje opazili septembra 2015, medtem ko je v hrvaškem morju še vedno prisoten. Pa tudi morski pes, imenovan sklat (Squatina squatina), ki je bil še pred sto leti zelo pogost v Jadranskem morju, a so ga ribiči prelovili in ga tako v slovenskem morju ni že vsaj 50 let, v južnem hrvaškem morju pa so pred kratkim našli nekaj primerkov, omenja Lipej.
Večje je globalno izumrtje, ko neka vrsta izumre povsod po svetu. Primer takšnega hitrega izginjanja so morski psi, ki so žrtve predvsem, ko se nenamerno ujamejo v ribiške mreže in poginejo.
Primer hitrega izginjanja so morski psi, ki so žrtve predvsem, ko se nenamerno ujamejo v ribiške mreže in poginejo.
Nekoč kometi in vulkani, zdaj človek
Množično izumrtje pa je, kot že omenjeno, ko izumre veliko število vrst naenkrat. Ta so se dogajala zaradi različnih vzrokov, od kometov do ohlajanja in vulkanov. "Teorije so različne, nekateri pravijo, da je bilo dejavnikov več, drugi menijo, da manj," pojasnjuje Lipej.
Tokrat pa kot glavnega krivca omenjajo človeka, a ne toliko zaradi onesnaževanja. Kako velika je ta težava, se bo še pokazalo v prihodnosti, navaja Lipej in dodaja, da je daleč najhujša težava netrajnostna raba. Na eni strani zaradi prelova, torej nenadzorovanega lova določene vrste, na drugi strani pa prilov, ko se določene vrste (na primer morski psi, delfini, morske ptice, morske želve, nevretenčarji) po naključju ujamejo v ribiške mreže.
"Trenutno stanje še zdaleč ni primerljivo s petimi množičnimi izumrtji"
Za vrste, ki izginjajo na kopnem, sta na drugi strani največji grožnji degradacija habitatov in vnos tujerodnih vrst, omenja Lipej. Vse skupaj se je bolj ali manj začelo z biotsko globalizacijo, ki jo je povzročilo Kolumbovo odkritje Amerike.
"Iz Evrope smo v Ameriko prinesli nove bolezni in organizme, ki jih tam ni bilo, v zameno smo dobili paradižnik in koruzo in še veliko drugih vrst, a tudi koloradskega hrošča. Takrat se je začela biotska globalizacija, ki je vplivala na marsikaj."
Kljub temu pa Lipej navaja, da je optimist in da v morju vedno znova odkrivajo nove organizme in trenutno stanje še zdaleč ni primerljivo s petimi množičnimi izumrtji. "Res je, da se moramo zavedati teh težav in da je vsak pomislek upravičen, a moramo biti pri ocenah tudi realni," še sklene znanstvenik z Nacionalnega inštituta za biologijo.
6