Albanija: nova tranzitna država ali novi Idomeni?

Evropske države se v uradnih dogovorih, sporočilih in listinah vztrajno izogibajo besedni zvezi "zaprta pot" in raje uporabljajo pravno povsem neoporečno razlago: izvajal se bo dosledni nadzor meja, vstop bo omogočen le tistim, ki imajo veljavne potne liste in, če jih potrebujejo, vstopne vizume.

V Grčiji ne želijo ostati

Ograja med grškim mestecem Idomeni, kjer je do tega trenutka obtičalo okrog 15 tisoč migrantov, in naslednjo državo na poti Makedonijo tako ostaja nepredušno zaprta. Prav tako tudi vse naslednje meje na dozdajšnji balkanski poti: srbska, hrvaška, slovenska, avstrijska. To je tisto, kar so zbrani pri Idomeniju najmanj želeli slišati. Pa tudi tisti, ki kljub vsemu še naprej prihajajo z grških otokov in iz Pireja.

Večina migrantov gotovo ne bo prostovoljno ostala v Grčiji ali se vrnila v Turčijo – nekateri gredo tako daleč, da v Idomeniju pred kamerami povedo, da bi raje umrli kot se vrnili ali sprejeli namestitev v kakšni od nekdanjih grških vojašnic. In da je v Idomeniju slabše kot doma v Siriji.

S tem pokažejo, da bodo naredili vse za nadaljevanje svoje poti. Tihotapci ljudi so jih že pripeljali do grških otokov, zato jih bodo, če še imajo dovolj denarja, gotovo spet poiskali v upanju na kakšno novo pot.

Vse verjetne alternativne poti iz Grčije pa vodijo prek – Albanije. Od tod lahko poskusijo priti po morski poti do Italije ali nadaljevati po kopenski poti prek Črne gore ali Kosova, kjer pa se spet vrstijo nove meje. Obeti neposrednega prihoda v schengensko Italijo brez dodatnih meja na poti do prav tako schengenske Nemčije bodo zelo verjetno odtehtali strahove pred nevarno morsko potjo v neustreznih tihotapskih plovilih.

Ali se bo zgodovina ponovila?

Za Italijane, kjer obalna straža že vrsto let opazuje prihode po še daljši in nevarnejši sredozemski poti do oddaljenega otoka Lampedusa, prihodi migrantov čez Jadransko in Jonsko morje ne bi bili nekaj povsem novega. Starejši Italijani se še spominjajo prihodov migrantov z nevarnimi čolni pred četrt stoletja v jugovzhodna italijanska pristanišča, ko so v najbolj obremenjenem mesecu sprejeli okrog 20 tisoč prebežnikov – večinoma Albancev, a tudi Kurdov in drugih, ki so v takratnem množičnem valu videli svojo priložnost.

Ali se utegnejo ti prizori kmalu ponoviti, le da tokrat z begunci in migranti iz Sirije, Afganistana, Iraka in od drugod? Italija, ki bo zaradi tega Albancem ponudila svoje policijske okrepitve na skoraj 300 kilometrov dolgi meji z Grčijo, upa, da ne.

Italijanski zunanji minister Paolo Gentiloni je italijanskim medijem povedal, da tveganja za odprtje nove begunske poti med Albanijo in Italijo ni mogoče prezreti, a verjame, da bo sodelovanje Rima in Tirane uspešno obvladalo to težavo.

Migranti vedo, da je pot čez Albanijo bolj tvegana kot dozdajšnja balkanska pot

Albanci se po eni strani bojijo postati postojanka na migrantski poti, po drugi strani pa imajo ljudje (ne pa tudi uradna politika) precej razumevanja za prebežnike, saj so tudi sami nacija emigrantov z zelo močno in številno diasporo. V tem predvsem bližnjevzhodnem begunskem valu je več kot 50 tisoč Albancev poskusilo svojo srečo pri pridobivanju azila v neki od zaželenih evropskih držav, a so nekatere že vrnili v Albanijo in na Kosovo. Podobna usoda čaka še večino preostalih, saj Albanije ni na seznamu nevarnih držav.

Še vedno zatišje – ali je burja na poti?

O tem, kako daleč je vzpostavljanje novih migrantskih poti, uradnih izjav in številk ni. Manjše skupine migrantov so že zaznali na kopenskih poteh, ki se iz Albanije nadaljujejo bodisi proti Črni gori ter Bosni in Hercegovini bodisi proti Kosovu, a ni jasno, ali so se na to pot odpravili sami ali pod taktirko dragih tihotapcev ljudi.

Govorice, ki največkrat slonijo na zapisih na družbenih omrežjih, omenjajo povečano število tihotapcev ljudi v Pireju, pristanišču, kjer iskalci boljše prihodnosti pristanejo ob prihodu z grških otokov, ter albansko mafijo, ki naj bi v Brindisiju in okoliških pristaniščih pospešeno iskala gumijasta plovila. Prihodi novih migrantov na grške otoke so se sicer zmanjšali, a se še vedno niso ustavili.

Med vzhodno in zahodno obalo Jadranskega ter Jonskega morja še niso zaznali večjega števila nezakonitih plovb, razen že skoraj stalnih tihotapskih gliserjev s cigaretami ali mamili. A to bi se utegnilo kmalu spremeniti.

Albanski premier: Ne bomo reševali sveta, ko drugi zapirajo svoje meje

Po drugi strani ima Albanija med migranti zelo slab sloves. Zahtevno ozemlje, nevarnost roparjev in tveganje daljših zapornih kazni za nezakoniti prehod meje so razlogi, ki jih slišijo in zaradi katerih do zdaj niso poskusili bolj množično vstopati v deželo orlov. Albanski premier Edi Rama je odkrito povedal, da Albanija ni odprta za migrante.

"Nimamo ne pogojev, ne moči, ne navdušenja, da bi reševali svet, medtem ko drugi zapirajo svoje meje," je povedal že zadnji teden februarja, ko zaprtje balkanske poti, vsaj za širšo javnost, še ni bilo samoumevno.

Privlačnost bolgarske poti: hladno-toplo

Za migrante, odločene, da jih nič ne bo ustavilo, je ob nadaljevanju poti še tako tvegana Albanija privlačnejša izbira od Bolgarije. Ta je tudi z nedavnimi vojaškimi vajami ter policijskimi in vojaškimi okrepitvami ob skoraj 500 kilometrov dolgi grški meji pokazala, kaj čaka tiste, ki bi prek te države poskusili poiskati pot v Nemčijo ali kakšno drugo želeno državo Evropske unije.

Toda Bolgarija je migrantom lahko zanimiva zaradi dobrih 250 kilometrov dolge meje s Turčijo. Na tej poti namreč ni stroška za tihotapce na tvegani morski poti med turško obalo in le nekaj kilometrov oddaljenimi najbližjimi grškimi otoki. Bolgarija bo zato trenutnim 30 kilometrom bodeče žice na svoji turški meji dodala novih 130.