Agonija tiskanega časopisja

Digitalni velikani prevzeli prihodke tradicionalnih igralcev Thomas Jefferson, eden od očetov ameriške demokracije, je imel zelo odločno mnenje o pomembnosti časopisja: "Če bi jaz odločal o tem, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, niti za trenutek ne bi okleval in izbral drugo." A ena od ključnih ustanov svobodnega izražanja in demokratičnega delovanja je tik pred izumrtjem. Korporacije, ki pred 20 leti še niso obstajale in pravzaprav ne ustvarjajo nobene lastne vrednosti, so "ugrabile" vrednostne tokove medijem, ki zaradi padajočih prihodkov ne morejo več preživeti.

Nepripravljenost in zmedenost ob digitalni revoluciji Robert G. Kaiser, nekdanji urednik zdaj Amazonovega Washington Posta, je pred kratkim v briljantnem, a bolečem eseju (s še bolj bolečim naslovom The bad news about news) slikovito pojasnil, kako je digitalna revolucija pokončala dnevno časopisje. Medtem ko je splet spremenil to, kako se zabavamo in kupujemo, je še bolj korenito spremenil način dobivanja informacij. Tradicionalni časopisi so bili popolnoma nepripravljeni in niso vedeli, kako se odzvati.

Marko Milosavljević, medijski strokovnjak s Fakultete za družbene vede, opisuje: "Nepripravljenost časopisov na novo distribucijsko in vrednostno verigo se je odražala v paničnem in dnevno spreminjajočem se odzivu. Nihali so med naročninami, plačnimi zidovi in drugimi modeli brez konsistence ali kakršnegakoli strateškega razmisleka. Trenutek divjadi pred žarometi je trajal predolgo."

Težave tudi za največje Tudi največji svetovni časopisi, ki jih vsaj ne pesti težava majhnega trga, kot je naš, so naleteli na podobne težave. Omenjeni esej razkriva, kako je npr. New York Times skorajda izvedel "digitalni samomor". V zgodnjih dneh spleta so se namreč odločili, da potrebujejo avtorske pravice za elektronske različice svojih zgodb zgolj 24 ur po objavi. Z namenom ustvarjanja dodatnega zaslužka so vse gradivo, starejše od 24 ur, prodali drugim medijem.

Večinoma neuspešen prehod Prehod v digitalno dobo je bil za časopise večinoma neuspešen (čeprav z nekaj uspešnimi primeri). New York Times danes odpušča, Washington Post so prodali Amazonu za 200 milijonov evrov, Rupert Murdoch pa je tiskane medije izločil iz matičnega podjetja (kjer jih bo najbrž pustil umreti v miru in samoti). Newsweek je propadel, Time se bori. Washington Post je imel v poznih 90. letih prejšnjega stoletja sto milijonov evrov letnega dobička, danes pod okriljem novega lastnika "ustvarja" 30 milijonov letne izgube. Prve žrtve so novinarji – od leta 1989 do konca leta 2012 se je število časopisnih novinarjev v ZDA z 59 tisoč zmanjšalo na 36 tisoč.

Prihodki časopisov na tla, iskalnikov v nebo Druga žrtev so prihodki. Osrednji, tisti oglaševalski, so se v ameriškem časopisju od leta 2000 do danes zmanjšali s 50 milijard evrov na manj kot 20 milijard (na leto). Več kot nazorno razlago, zakaj se je to zgodilo, ponuja medijski blog Mondaynote.com, ki navaja, da je današnji obisk spletnih medijev (tako različic časopisov kot "originalnih") vse manj neposreden. To pomeni, da čedalje več uporabnikov do njih pride prek iskalnikov (oz. iskalnika, Googla) ali družabnih omrežij. Še najbolj to velja za "mlajše" medije, ki v analogni dobi sploh niso obstajali. In večji ko je delež teh posrednih bralcev, večja je škoda za te medije – ter posledično večja korist za nove medijske distribucijske verige, ki same po sebi ne ustvarjajo nič. Večina medijev na spletu je tako odvisna od izjemno majhnega števila distributerjev.

Drugačna vrednost Seveda to ključno vpliva tudi na vrednost ustvarjenih prihodkov. Neposredni dostop do spletnega medija po raziskavah prevede v od pet do šest ogledov strani, posredni prek Googla ali Facebooka pa le v enega. To asimetrično razmerje kaže na to, kako dober mora biti spletni medij pri privabljanju uporabnikov prek iskalnikov in družabnih omrežij, da ustvari enako oglaševalskih prihodkov kot pred njihovim vzponom.

Temna prihodnost A kot da to ni dovolj, trendi kažejo, da se bo stanje v prihodnje zelo verjetno še poslabšalo. Količina medijskega časa, ki ga uporabniki posvetijo časopisom, je alarmantno nizka – v ZDA le okoli pet odstotkov. Dve tretjini mlajših od 35 let v roke ne vzame tiskanega časopisa. Glede na to, da okoli 20 odstotkov oglaševalskega denarja v ZDA še vedno roma v smer tiskanih časopisov, si ti še tega pravzaprav ne zaslužijo.

Monopoli, kot jih ni nikjer več A kot pojasnjuje Milosavljević, je iskanje samega sebe pri časopisih trajalo predolgo in omenjena omrežja so postala nujno zlo. Veliko težavo vidi v nepodvrženosti Googla, Facebooka in Twitterja običajni medijski zakonodaji. Hkrati opaža velik paradoks, saj so "podjetja, ki jih pred 20 leti ni bilo in ne ustvarjajo nič, prevzela večino prihodkov ljudi, ki ustvarjajo zgodbe in pri tem včasih celo tvegajo svoje življenje". Google ima na nizozemskem trgu po nekaterih podatkih kar 96-odstotni tržni delež (na področju iskalnikov). Takih monopolov, dodaja Milosavljević, ni v nobeni industriji več.

Kmalu le še razvada za izbrance Napovedovanje prihodnosti se je glede na splet v preteklosti večkrat izkazalo za izjemno tvegano in netočno početje. A. Milosavljević je glede na velikost našega trga, splošne trende in zelo omejen slovenski jezik precej prepričan, da bodo dnevni časopisi, kot smo jih poznali, zelo verjetno ostali le še razvada ozkega, izobraženega in zahtevnega občinstva z globokimi žepi ob koncu tedna. Vsi preostali bodo – še posebej na veselje Googla in Facebooka – klikali dalje.