Želel je postati kmet, novinar ali filozof. Zdaj je duhovnik.

Foto: Katja Nakrst Martin Golob ima rad življenje, ljudi in njihove zgodbe. Rad prime za kmečko orodje in pomaga očetu na kmetiji. S posebno strastjo razlaga o motornih konjičkih oziroma o vsem, kar poganja dizel ali bencin. V mladosti mu je mama prepovedala motor, pa se je z njim vozil kar na skrivaj. Še posebno so mu pri srcu traktorji.

Precej neznačilen opis, a to je duhovnik Martin Golob. Ima komaj 30 let, že četrto leto vodi župnijo Srednja vas v Bohinju. Je zelo priljubljen med mladimi in starejšimi farani, pozna pa ga vedno več Slovencev. Letošnjo jesen je namreč postal prava spletna zvezda, je prvi duhovnik v Sloveniji, ki snema vloge, ti imajo več kot 120 tisoč ogledov.

Imate komaj 30 let, vaša strast je vse, kar deluje na bencin ali nafto, radi vozite traktor, zelo blizu vam je tudi šport … To ni ravno značilen opis duhovnika, se vam ne zdi?
Res je, če govorimo o klasični predstavi o duhovnikih. Sicer pa se duhovniki ukvarjajo z različnimi stvarmi. V moji dekaniji je, na primer, duhovnik, ki je pilot, stiški pater je zelo dober fotograf, župnik v Breznici je padalec … Tudi duhovniki imamo svoje hobije.

Zase bi rekel, da sem mogoče nekoliko bolj živahen. Predvsem pa rad živim, zelo rad živim. Če človek rad živi, potem tudi poskusi različne stvari. Rad imam ljudi, všeč so mi njihove zgodbe. To me dela takšnega, kakršen sem. 

Martin je širše postal poznan, ko je začel snemati vloge za katoliški portal Aleteia. Foto: Katja Nakrst

Se vam je življenje zelo spremenilo, ko ste prišli v Bohinj?
Da, se je kar. Včasih smo veliko hodili na kavice, tudi na kaplanska leta sem gledal kot še na nekoliko študentska. To se potem spremeni, ožjo družbo in prijatelje sem moral dati nekoliko na stran, ker sem daleč od Ljubljane in ne morem biti ves čas na poti. Precej daleč sem tudi od doma, imam uro in pol vožnje v eno smer do Šmartna pri Litiji, tako da tudi ne morem pogosto domov.

Čas za hobije se še najde?
Za delo na kmetiji nekoliko manj kot včasih. Poleti je tu ves čas veliko dela. Se pa najde tudi kakšen dan, ko si privoščim skok v gore, zelo rad imam večurne ture. Po treh urah hoje začne glava delati tako, kot mora (smeh, op. p.). Kadar imam čas, malo omahujem, ali naj grem domov ali v gore, potem si raje izberem gore, ker je to bolj zdravo zame. Bolj me sprosti. Ko potrebujem kakšen navdih, to naredim.

Med pogovorom je večkrat pozvonil njegov telefon, urejal je praznične zadeve, dajal je informacije o tem, kdo je minulo noč umrl in tolažil vdovo. Foto: Katja Nakrst Kaj vam je pri vašem poklicu najbolj všeč?
Stik z ljudmi in svoboda. Zaradi ljudi sem tu. Da sem človek človeku. Ljudje so mi res pri srcu. To je najlepše. In potem vera, ki mi osebno veliko pomeni in zato nagovarjam ljudi, da je lepo biti veren, k temu jih spodbujam. Torej gre tudi za nauk in oznanjevanje.

Svoj poklic zelo primerjam z atijevim poklicem, ki je kmet. Tudi sam bi bil kmet. To se nekako lepo ujema, tako kot ati lepo skrbi za družino in živali na kmetiji, z njimi res lepo delamo, tako tudi jaz želim lepo skrbeti za župnijo in za ljudi v njej. S tem, da imam jaz še nekoliko večjo odgovornost, ljudje so vendarle ljudje. Včasih me oče še vedno lepo vzgaja, enkrat sem zaspal in zamudil k maši. Ko sem mu to povedal, je rekel: 'Da te ni sram. Jaz vsako jutro za krave vstanem ob štirih, ti pa za ljudi in za mašo ne moreš vstati.' Marsikaj se ti lahko zgodi, ampak saj te potem mame vedno zbudijo.

V tem krogu ljudi imate veliko mladih, imate okoli 40 ministrantov, v cerkvenem zboru je 35 deklet. Letošnjo jesen so škofje v Vatikanu na sinodi mladih razpravljali o tem, kako Cerkev približati mladim oziroma kako jih pritegniti, da se vrnejo. Kako vam to uspeva, kaj bi predlagali škofom?
Nihče od teh mladih ne odide iz Cerkve. Vsi so krščeni in nihče ne reče, da ne bi bil rad krščen. Niso odšli. Je pa res, da po birmi malo opustijo prakso, nekoliko bolj aktivno versko življenje, takrat tudi nekoliko osebno rastejo. Kar ni vedno konec sveta. Mlad človek mora malo iti po svoje, jaz kot najstnik sem tudi hotel kakšno stvar narediti po svoje in starši so to nekako spremljali, da sem se lahko tudi sam malo opekel.

Moj način je tak, da vse te mlade poznam, tudi tiste, ki so po gostilnah, ki hodijo ven. Na videz se vsi poznamo, se pozdravljamo in pogovarjamo, nikogar ne gledam grdo, če ne pride v nedeljo k maši. Še vedno je to moj faran in vem, da se bo mogoče v nekem trenutku, ko me bo mogoče potreboval, oglasil pri meni. Trudim se za to, da imajo čim boljšo družbo. Na primer, ministrantov je toliko, ker jih družba pritegne. Isto je pri zboru, imamo karizmatično zborovodkinjo, ki lepo vodi otroke.

Kar pa zadeva mladinsko skupino, dijake in študente, jih najprej povezujeta prijateljstvo in zagnanost za župnijo. V tem obdobju jaslice dela vsa mladina, pripravijo božičnico pred polnočnico, vsako leto gremo skupaj na romanje, zbere se nas 50. Ob sobotah zvečer imamo mladinsko skupino, včasih nas je 15, včasih pa samo pet. Ti, ki sodelujejo, vključeni so tudi drugje, pri folklori, godbi, planinskem društvu … To so tisti, ki bodo nekoč vodili kraj.

Član Cerkve postaneš, ko se krstiš, postaneš božji otrok. Udeležba pri maši pa je le indikator, koliko resno vero vzameš. So ljudje, ki so vsak dan pri maši, nekateri pa živijo z Bogom na svoj način, a mogoče manj zakramentalno. Je pa to zagotovo upanje, da bodo mogoče nekoč začeli tako živeti. Nihče od mladih ni odpadnik.

Kaj bi sporočil škofom? Take jih moramo vzeti, jih razumeti in se včasih spomniti, da smo bili vsi mladi in da mlad človek mora kaj narediti po svoje, se malo opeči.

Najraje prosti čas preživlja v gorah, kjer se sprosti, si uredi misli in pripravi na nove izzive. Foto: Katja Nakrst

Kaj je sicer vas nagovorilo, da postanete duhovnik? V današnjem času to ni ravno priljubljen poklic …
Najprej lep zgled domačega župnika, potem pa splet okoliščin. Nič posebnega me ni nagovorilo. Želel sem iti v novinarske vode, zanimala me je filozofija, ampak sem v četrtem letniku imel popravni izpit iz angleščine. Nisem se učil, ker sem imel takrat spoznavanje narave in družbe po Ljubljani (smeh, op. p.). Poštena profesorica mi je dala to, kar sem si zaslužil. To je bilo očitno prav, ker če imaš popravni izpit, pomeni, da moraš na drugi rok mature, potem pa je večina fakultet že zapolnjenih. Odprta je bila teologija, kar mi je povsem ustrezalo, je nekaj filozofije in nauk o Bogu, o ljudeh. Prvo leto sem delal od doma, bil sem tudi predstavnik letnika. Med prvim in drugim letnikom sem med delom doma premišljeval, kaj naj naredim s svojim življenjem. Rad bi bil kmet, a sem čutil, da mi bo to premalo. Pa sem si mislil, da bi poskusil biti duhovnik. Potem sem se vpisal v bogoslovno semenišče, nadaljeval študij teologije.

To je bilo to, poskušanje je trajalo kar do posvečenja. Ves čas poskušaš in nekako mi je dobro šlo. Bil sem miren, srečen, zadovoljen, našel sem se. Kaj je razlika pred posvečenjem in potem? Kaj je razlika med parom, ki ni poročen, in med parom, ki je? Ko še nisem bil posvečen, sem še vedno malo begal, če ne bo šlo, bom to … Če se bom slučajno zaljubil, bom šel pa z njo. Po posvečenju pa tega beganja ni več. Natanko sem vedel, kje je moje mesto, kaj je moj cilj, komu sledim. Zdi se mi, da je enako v zakonu, ko si poročen, tega beganja naj ne bi bilo več. Veš, komu pripadaš, veš za skupno pot. Nekdo, ki ne da te obljube, pa vedno pusti odprto pot. Ta "če" je včasih grozen.

Stanuje v župnišču, ki se nahaja pod cerkvijo, kjer sicer mašuje. Poleg župnišča je tudi dom za ostarele. Foto: Katja Nakrst V zadnjem obdobju ste postali prava spletna zvezda. Kakšno je vaše zvezdniško življenje?
Malo več je adrenalina. Vsega tega nisem pričakoval. Z Aleteie so me povabili, ustvaril sem prvi vlog in nisem si mislil, da bo tako odmeven. Veliko sem se družil s starejšim duhovnikom, ki je vedno govoril: "V času po vojni nismo imeli možnosti, da bi javno oznanjevali, verskih občil ni bilo.

Danes, ko je svoboda govora, imamo možnosti za oznanjevanje, se pa duhovniki bojimo novinarjev." Včasih bi lahko kaj več povedali, pa se zadržujemo v župniščih in se razburjamo nad svetom, kako je krut. Tako da vsakega novinarja, ki me pokliče, z veseljem sprejmem, prav s tega vidika, ker ste mi v pomoč pri oznanjevanju. Vedno me je tudi nekoliko strah. Ko sem šel prvič na Radio Center, vso noč nisem mogel spati, čeprav je bilo potem zelo lepo. Nisem navajen tega. Vedno gledam, da je to še nekakšen verouk na drugačen način. Pomemben je cilj, da širim to, kar oznanjam, Boga. Nikoli nimam v cerkvi toliko ljudi, ki bi poslušali pridigo, kot če povem kakšno stvar na televiziji. Na stik z mediji gledam na tak način.

Vedno tudi govorim: "Bog, to je tvoje delo, tebi te sadove dajem." Nočem, da bi zaradi tega postal kaj manj dosegljiv. Moja dolžnost je, da dajem odgovore ljudem, ki me o tem sprašujejo.

Kakšni pa so odzivi?
Mislim, da lepi. Ljudje so tudi ponosni, me spremljajo. Navdušena je tudi mladina, ki zelo deluje po načelu, koliko imaš lajkov, koliko imaš sledilcev, toliko bolj si pomemben. Že kmalu, ko sem prišel v Bohinj, sem bil za njih "fejmič", ker sem imel Facebook, Instagram, Snapchat.

Zaradi raznih afer duhovniki v zadnjem času nimajo najboljšega ugleda v družbi. Vas kaj boli, da se grehi nekaterih posplošujejo na vse?
Da, me. Bolijo me stvari, ki so se dogajale v Cerkvi, ker imam svojo Cerkev rad. To je tako: ko gre en družinski član po svoje, je drugim družinskim članom težko. Na številnih področjih se dela krivica, kot se na primer dela krivica policistom, ko en policist naredi nekaj, so potem kar vsi takšni. Ali pa se dela krivica vsem novinarjem, ko en naredi nekaj po svoje in so potem vsi takšni.

Ampak meni ni treba reševati Cerkve. Dokler bomo duhovniki maševali in dokler bo sveta evharistija v cerkvah, se za Cerkev ni bati. Bojim se za svoje življenje, da ga bom čim lepše živel v smislu poštenosti, da bom lahko mirno vsakega človeka pogledal v oči, tudi svoje starše, da jih ne bi kdaj razočaral, in ljudi, ki jih spremljam. Vedno, kadar se sliši kakšna slaba stvar v Cerkvi, tudi resnična, si rečem, da bom poskušal biti boljši. Apostol Pavel je rekel, kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. In ko bom umrl, želim reči: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil.

Vse to me potre, kdaj sem tudi hud, nočem pa se vrteti okoli tega. Če začneš kritizirati in blatiti, je konec. Treba je iti naprej svojo pot. Predstavniki Cerkve smo tudi grešni, ampak Cerkev kot taka je pa še vedno sveta.

Martin Golob je eden najmlajših duhovnikov v Sloveniji. Foto: Katja Nakrst

Povprečni slovenski duhovnik ima blizu 60 let (59,8 leta). Ste daleč, daleč pod povprečjem. Je težko biti duhovnik pri vaših letih? 
Ne. Mlad je treba začeti. Pri 25 letih sem postal duhovnik. Eno leto sem bil kaplan v Zagorju ob Savi, eno leto na Vrhniki. Pri 27 letih sem tu prevzel župnijo, mogoče so me na začetku gledali,  češ, da ne bom dolgo. Od duhovnika pričakujejo zrelost in modrost, a to dobiš z leti. Zdaj mislim, da nima nihče več kakšnega pomisleka, ker sem mlad. Prednost mladosti je v tem, da si bolj drzen, imaš več energije, imaš drugačen pristop. Prednost sivih las je pa modrost in umirjenost, kar od duhovnika pričakujejo. Če bi se še enkrat odločil, bi šel isto pot. Začeti mlad, iti med ljudi in delati.

To je poslanstvo, ni ravno služba, tako moraš živeti. Ne morem biti čez dan župnik, ponoči pa mož. (smeh, op. p.)

Zavezani ste celibatu. Ste imeli o tem kdaj pomisleke?
Ne, pravzaprav mi celibat kar prav pride. Na začetku, ko si fant in se odločaš za poklic, imaš pomisleke. Prav je, da se o tem sprašuješ. Mislim, da mora vsak duhovnik to premisliti. Tukaj sem oče vsem, nisem v celibatu zato, ker ne bi imel časa za ženo. Ampak ker želim vsakomur vedno biti na razpolago in ker je moj način življenja, da sem oče vsem. Vloga očeta mi je zelo blizu.

Predstavljajte si, da bi bila midva poročena in bi imela pet otrok, jaz pa bi bil ob tem v službi kot duhovnik. Vi bi tu kuhali, pripravljali večerjo, pa bi dobil klic, da neka ženska potrebuje pogovor. (smeh, op. p.) Kot žena bi se gotovo spraševali, kam pa že spet. A z družino pa ne boš nič. Ne bi bilo težko? Vse praznike in svete večere delam. V tem vidiku vidim praktičnost.

Je pa res, da se po posvečenju nič ne spremeni, kot moški imaš še vedno hrepenenja. S tem se soočam, ampak je mogoče lepo osmišljati. Zelo pomemben del našega življenja se mi zdi čistost, v tem pomenu, da pošteno živiš v odnosu do samega sebe in do nasprotnega spola.

Kdo sicer reče, saj na skrivaj bi pa lahko. To ni pošteno. Dekleta ne moreš vleči za nos, ne moreš se igrati. Ženska ima srce. Ženske nekatere stvari doživljajo še močneje kot moški. Dobro se je tega držati in imeti mirno noč. Ljudem lahko pogledaš v oči. Sicer pa se prej ali slej pojavijo govorice in če ni nič, potem si lahko miren.

Ste bili kdaj zaljubljeni?

Vas kdaj preplavljajo skušnjave, tudi druge? Ali imate kot duhovnik stvari pod nadzorom?
Ne, ne. To je stalna borba. Tako ali drugače. Napačno je razmišljanje, da ko postaneš duhovnik, ni več skušnjav. Tudi ko se dva poročita, se morata boriti iz dneva v dan. Skušnjav je ogromno. Grehov je sedem, greh ni samo spolnost. Zame osebno bi bil greh, ker bi počel nekaj, kar mi ne pripada. Sicer spolnost nikakor ni greh, to je nekaj najlepšega na svetu za dva, ki se imata rada. To je popolno podarjanje drug drugemu.

Tu je požrešnost, malo sem tudi ekonomski človek. Pomagam si s tem, da poskušam čim več razdajati. Ljudje najbolj zamerijo župniku, če je "škrt".

Napuh je tudi taka skušnjava, saj se začneš vrteti okoli samega sebe. Z vsemi temi stvarmi se ves čas srečujem in tudi padam, ampak je treba iti naprej.

Vse to je lažje premostiti, če se z nekom pogovoriš. V zvezi je tako, da se najprej zaupamo partnerju. Komu pa se vi zaupate?
Imam prijatelje duhovnike, ki me v tem razumejo. Redno hodim k sveti spovedi, kjer lahko odprem kakšno tako temo in povem. Imam starejšega duhovnika, s katerim se srečava vsak teden in predebatirava o vseh stvareh. Tako to gre. Kot duhovnik si še vedno človek odnosa in tudi za to je treba poskrbeti. Najslabše je, če bi moral vse to tiščati v sebi. Ko spregovoriš, je, kot bi počil balon, zadeva je lažja. Duhovniki me najbolj razumejo. Če bi se potožil kakšnemu dekletu, bi bilo lahko nevarno.

Martin Golob je odraščal na kmetiji v veliki družini. Ima pet bratov, že od malega se je družil predvsem z družino.

Božič je družinski praznik, ki ga običajno praznujemo v krogu najbližjih. Kako pa ga praznujete vi?
Jaz pa delam praznik drugim. Kar nekaj svetih maš je v tem času in drugih stvari, povezanih z božičem. Na dan pred božičem imam dopoldne sveto mašo v domu za ostarele, popoldne sem malo prost, ob šestih imam otroško polnočnico, potem si pripravim večerjo in sem doma, da se malo okrepčam, si naredim lepo, blagoslovim hišo s kadilom, poslušam glasbo. Potem grem počasi v cerkev in se pripravim na polnočnico. Na božič imam mašo ob sedmih zjutraj, ob desetih in ob štirih v domu ter zvečer v Stari Fužini.

Moj božič bo malo pozneje, v četrtek grem k domačim. Moj božič se mi zdi zelo lep.

Najlepši božič?

Kako pa boste pričakali novo leto? 
Sem tudi doma, kar sam. Zelo rad pogledam film. Sej je bil Kevin iz filma Sam doma tudi sam doma. (smeh, op. p.) Ob polnoči običajno pridejo sem pritrkovalci, zadnje novo leto sem kar zaspal. Na novo leto imam potem spet mašo ob sedmih in ob desetih ter zvečer. Lahko bi šel k domačim, a mi kar ustreza biti tu. Tu je tako lepo. Hvala Bogu imam res lepo župnišče, ki so ga ljudje lepo uredili. Zakurim v štedilniku, kamin, kadilo. Večer mi je še prekratek. Nikoli mi ni dolgčas.

V resnici mora človek tudi sam s seboj znati preživeti čas, teh večerov se veselim, to so trenutki, ko je malo drugače.

Si zastavite kakšne novoletne zaobljube?