Kakšno igro igra Alenka Bratušek? #analiza

Ko politik skliče novinarsko konferenco v večernih urah, želi ponavadi sporočiti nekaj zelo pomembnega. Miro Cerar je na marčevsko sredo ob deseti uri zvečer sporočil, da odstopa s položaja predsednika vlade. Starejši kolegi se spomnijo nočnih seans ob napornem sestavljanju vlade davnega leta 1996.

Alenka Bratušek je včeraj prekršila pravilo, da so nočne ure v politiki vedno rezervirane za izredne dogodke. Na novinarski konferenci po seji sveta stranke ni sporočila, da izstopa iz vlade. Poudarila je le, da bo stranka glasovala proti zakonu o izvrševanju proračuna za prihodnje leto, če zaveze iz koalicijske pogodbe ne bodo sprejete. Še enkrat je torej ponovila isto, kar so iz Stranke Alenke Bratušek (SAB) sporočali že v zadnjih dneh.

Zakaj je Bratuškova čutila, da mora to stališče ponoviti na večerni novinarski konferenci? Zakaj je koalicijo pozvala k uskladitvi proračuna, nato pa je na sestanek pred sejo vlade ni bilo? Zakaj je danes na seji vlade potegnila ročno zavoro in za zdaj ostala v vladi, v kateri se več kot očitno počuti zelo slabo?

Kaj je torej sploh igra Alenke Bratušek?

Preberite še:

Ne z Orbanom, Slovenija ima pri drugem tiru problem z Italijani
Šarec: Takšne izjave so neprimerne. To bi morale vedeti

Alenka Bratušek je Karl Erjavec te vlade

V politični geometriji vlade Marjana Šarca se SAB kaže kot z naskokom najtežji koalicijski partner.

Po tem kriteriju Alenka Bratušek spominja na Karla Erjavca, veterana vseh slovenskih vlad po letu 2004, ki jih je drugo za drugim stiskal v kot in jim najmanj enkrat na leto zagrozil z izstopom iz koalicije. Bratuškova Erjavcu ni prevzela le političnega modela, ampak tudi vsebino. Že v kampanji je poseben poudarek dajala skrbi za upokojence, torej terenu, na katerem je bil prvak stranke DeSUS vrsto let nesporni vladar.

Predsednik DeSUS Karl Erjavec Foto: STA , A med Erjavcem, ki v Šarčevi vladi tudi zaradi slabega volilnega rezultata deluje nenavadno krotko, in Bratuškovo obstaja več razlik.

Najpomembnejša je, da je bil Erjavec vsakič v položaju, ko bi lahko vlado z odhodom resnično zrušil. Bratuškova tega ne more. Ob odhodu SAB bi koalicija ostala z 38 poslanci, ki bi lahko v državnem zboru še vedno računali na občasno pomoč Levice. SAB bi postala del opozicije, v kateri so SDS, NSi, SNS in občasno Levica.

S petimi poslanci bi SAB, stisnjena v sendvič Levice in desnosredinskih strank, težko prišla do izraza. In to Bratuškova dobro ve.

Vse se je začelo z Matejo Vraničar Erman

Če je bil Erjavec mojster drame, pri tem pa ves čas dajal jasno vedeti, kateri parcialni cilj želi doseči, ima Bratuškova z ustreznim tempiranjem suspenza težavo. V dobrih dveh mesecih, odkar je na oblasti vlada Marjana Šarca, je sama odprla že precejšnje število front. Več, kolikor jih je kadarkoli v svojih zlatih časih odpiral Erjavec.

Če je predsednik DeSUS vlade izsiljeval zato, da je iztržil nekaj priboljškov za svojo volilno bazo, Bratuškova z vsako potezo daje vedeti, da ima z bivanjem v vladi, ki jo vodi Marjan Šarec, v resnici velike težave.

Ključni točki spopada med SAB in Šarcem sta bili v resnici dve. To sta Mateja Vraničar Erman in Marko Bandelli.

Mateja Vraničar Erman, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za finance Foto: STA , Čeprav je Bratuškova med vsemi partnerji najglasneje obsodila Šarčevo imenovanje Damirja Črnčeca za državnega sekretarja za nacionalno varnost, se je vladna kriza, ki se je razmahnila v zadnjih dneh, v resnici začela konec oktobra. Tedaj so se v LMŠ odločili prevzeti vajeti ministrstva za finance. Čeprav je to po kvoti pripadlo LMŠ, ki je na položaj ministra imenovala Andreja Bertonclja, je bilo že v prvih tednih jasno, da ima v resorju glavno besedo državna sekretarka Mateja Vraničar Erman, pred tem ministrica v vladi Mira Cerarja.

Skrivnost proračunske luknje

Vraničar Ermanova je morala oditi zaradi več razlogov. V javnosti je mimo vednosti vlade predstavila osnutek zakona o davku na nepremičnine, ki je bil v nasprotju z usmeritvami koalicijskih partnerjev.

Hkrati so se pojavile prve informacije o luknjah v proračunu, ki je imel na papirju presežek. Na zadnji dan septembra je imel proračun za dobrih 7,1 milijarde prihodkov in 6,8 milijarde evrov odhodkov. Proračunski presežek je znašal 350 milijonov evrov, kar je posledica enkratnega dogodka: povračila zadržanega denarja EU za projekte, ki jih je Slovenija že izpeljala v prejšnji finančni perspektivi.

Video: Planet TV

Preberite še:

Koliko letnega dodatka bodo dobili upokojenci

Takoj je postalo jasno, da bo slabše dejansko stanje proračuna pod vprašaj postavilo tudi nekatere zaveze iz koalicijskega sporazuma. Od te točke je bil konflikt z Alenko Bratušek neizbežen.

Vraničar Ermanova je oseba, ki ji Bratuškova zaupa. Bila je njena dolgoletna sodelavka na ministrstvu za finance, pod njeno vlado pa državna sekretarka, ki je v državnem zboru predstavila ključni zakon o sanaciji bank. Po nekaterih informacijah naj bi jo po zamenjavi želela zaposliti na ministrstvu za infrastrukturo. Vraničar Ermanova je Bratuškovi še vedno zagotavljala velik vpliv v resorju, ki ga je želela dobiti v koalicijskih pogajanjih.

"Naj ne zveni samovšečno, ampak prepričana sem, da bi bila jaz s svojim znanjem in izkušnjami odlična finančna ministrica," je Bratuškova minulo soboto dejala v intervjuju za Večer.

Novice Koliko letnega dodatka bodo dobili upokojenci #video

Nekdanji minister za kohezijo Marko Bandelli in Alenka Bratušek. Foto: STA ,

Taktična napaka v aferi Bandelli

"Sesutje" proračuna za leto 2019 je Bratuškova očitno videla kot znak za preplah. Domala takoj je začela ofenzivo.

Začela je "boj za upokojence", natančneje za njihov regres. Zapletlo se je pri vprašanju, ali bo ta znašal 140 ali 178 milijonov evrov. Vse to, še preden je koalicija opravila razpravo o drugih vprašanjih iz sporazuma: o zdravstvenem sistemu, definiranju košarice pravic zdravstvenih storitev, o dolgotrajni oskrbi starejših, ukrepih za izkoreninjenje revščine med prejemniki pokojnine ...

Ta "boj" Bratuškove je prekinila afera Bandelli, v kateri je SAB storila najmanj eno večjo taktično napako. Čeprav je Marko Bandelli eden od ključnih članov stranke, se ga je ta odločila braniti – tudi po tem, ko je bilo jasno, da gre za izgubljeno bitko.

V SAB bi lahko Bandellijev neizbežni odhod obrnili v svoj prid. S takojšnjim odstopom bi lahko Bandelli sam postavil standarde, ki bi veljali tudi za druge. Z omahovanjem so "giljotino" prepustili Šarcu, s tem pa tudi politične točke za to 

Takrat je postalo jasno, da Bratuškova igra na vse ali nič brez močnih kart.

Javni sektor, drugi tir, guverner ... 

Kot edina je nasprotovala dogovoru o plačah z javnim sektorjem, ki ob dogovoru o povprečninah za občine velja za trenutno največji dosežek te vlade. Kot edina je ostala na nasprotnem bregu pri sprejemanju proračuna in izsilila koalicijski vrh o pokojninah in zmanjšanju čakalnih vrst v zdravstvu, ki se je končal brez dogovora. Danes je popustila pred ultimatom, ki ga je dobila od Šarca.

V SAB so lahko zdaj upravičeno jezni – ne le na predsednika vlade, ki mu očitajo, da problematizira le njihove predloge, ampak predvsem nase.

Ob vseh konfliktih so namreč pod vprašaj postavili preostale žetone, ki so jih položili na Predsednik SMC Miro Cerar Foto: Ana Kovač mizo za poker. V boju za guvernerja Banke Slovenije SAB kot edina stranka koalicije podpira Igorja Mastena. Možnosti, da bi v SAB uspelo še koga prepričati, naj podpre Mastena, so v tem trenutku zelo nizke.

Tudi pri drugem tiru, ki spada v resor ministrstva Alenke Bratušek, je Miro Cerar izkoristil nastali položaj in kar sam poskušal preprečiti opustitev pogovorov z madžarsko državo o sofinanciranju projekta.

Vmes se je zgodil še dokaj slab rezultat na lokalnih volitvah. Iztok Purič, kandidat SAB v Kranju, ni prišel v drugi krog, na volitvah v Komnu, dolgoletni trdnjavi Marka Bandellija, pa je njegov izbranec doživel polom.

Vlada, v kateri si nikoli ni želela biti

Vrnimo se k vprašanju, zakaj se Bratuškova v Šarcevi vladi – milo rečeno – ne počuti najbolje. Razlogi za to so tako politični kot osebni.

Ni skrivnost, da je Bratuškova v slabih odnosih s predsedniki treh od štirih koalicijskih strank. Edina izjema je SD. Za to ima precej zaslug obojestranska naklonjenost med Bratuškovo in vodjo poslanske skupine SD Matjažem Hanom, ki je imel morda celo ključno vlogo, da je Bratuškova leta 2013 postala predsednica vlade.

Zamere Bratuškove do Cerarja se vlečejo že iz leta 2014, ko je ta ostro nasprotoval, da bi Bratuškova postala evropska komisarka, zato je tudi ni povabil v svojo vlado. Poleg tega Bratuškova iskreno verjame, da je kot predsednik vlade le požel sadove njenega dela v obdobju najhujše finančne krize.

Preberite še:

Alenka Bratušek z vetrom v jadrih: bila bi nadministrica
Padla nova ideja: koalicija Janše in sredinskega bloka

Medtem ko se z Erjavcem odkrito spopadata za isto skupino volivcev, geneza slabega odnosa Bratušek-Šarec izvira v čas pogajanj o sestavi vlade.

Bratuškova je v njej želela položaj številke dve, torej podpredsednice, ki bi imela nadzor nad resorji za finance in gospodarstvo. Ker tega ni dobila, se je odkrito spogledovala tudi z "drugo stranjo". Krožile so informacije, da bi bila Bratuškova za sodelovanje v vladi, ki bi jo vodila SDS, nagrajena s položajem komisarke.

Na koncu je SAB pristala v Šarčevi koaliciji. "Prvi smo ji dali glasove, on pa nam vrača z očitki," je bilo v teh dneh mogoče slišati iz virov blizu stranke.

Kaj je največja politična travma Bratuškove

Pri analizi političnega delovanja Alenke Bratušek je težko zaobiti tudi nekatere njene značajske lastnosti.

Bratuškova je bila politični meteor, ki je leta 2013 po spletu okoliščin postala predsednica vlade. Na čelo države je prišla v najtežjem mogočem času. Na vrata države je trkala trojka, ki je Sloveniji grozila z nekakšno prisilno upravo. Te nevarnosti je bilo konec istega leta, ko je Slovenija izpeljala več milijard evrov sanacijo bank, ki danes zaradi dvomov o ustreznosti takratnih izračunov zaposluje tožilstvo in kriminaliste.

Vse pomembnejše politične odločitve, ki jih je Bratuškova sprejemala v zadnjih letih, izhajajo iz tistega časa, tudi kadrovske. Njen verjetno največji politični zaupnik je poleg Maše Kociper še vedno Uroš Čufer, ki je skupaj z Bratuškovo in Boštjanom Jazbecem sestavljal tako imenovano slovensko trojko.

Tudi njena podpora prodaji NLB in Igorju Mastenu v boju za guvernerja ima razloge v sanaciji bank, s katerim po njenem  – glede na takratne okoliščine – ni bilo nič narobe.

Nekdanji minister za finance Uroš Čufer Foto: STA ,

A od tu izvira tudi njena največja politična travma. Bratuškova je namreč že več let trdno prepričana, da ji Slovenija nikoli ni v resnici priznala zaslug za njeno takratno delo. Ta občutek je mogoče ves čas zaznati tudi ob branju njene avtobiografije "V svojih čevljih", izdane letos.

Medtem ko je sama "rešila Slovenijo pred trojko" v času, ko "ni bilo denarja ne za plače ne za pokojnine", se je že leto dni pozneje komaj uvrstila v parlament. Ne le, da se mora danes celo braniti pred očitki tistih, ki jih takrat ni bilo zraven. Zdaj je zaradi njenih volivcev, ki večinoma zavračajo Janeza Janšo, prisiljena imeti podrejen položaj v vladi "tistih, ki se nikoli prej niso ukvarjali ne s politiko ne s proračunom".

Za nameček gre za vlado človeka, ki je v času sanacije bank vodil občino Kamnik.

Nasvidenje v naslednji vladni krizi

Vse to je seveda recept za nove spore v vladi.

Čeprav je Alenka Bratušek v političnem smislu ranjena, ne gre dvomiti o tem, da se bo kmalu vrnila v ospredje. Najprej pri razpravi o proračunu za leto 2019, nato pa brez dvoma pri razpravi o zdravstvu, čeprav se je namesto tega resorja v koalicijskih pogajanjih raje odločila izbrati politično precej bolj ugodno ministrstvo za infrastrukturo.

"Alenko imam rad in je bila zelo uspešna predsednica vlade, a nekaterih njenih potez v zadnjih dneh ne razumem," je danes izjavil Matjaž Han.

A karavana bo šla dalje. Med vladnimi krizami, ki jih brez dvoma ne bo manjkalo, nas bo Bratuškova opozarjala, kako "smo pozabili slabe stvari" in kako blizu smo bili leta 2013 grškemu scenariju.

Vlada bo tako še naprej veliko, celo preveč energije vlagala v ohranjanje koalicijskih ravnotežij, ki jih bo vsake toliko časa presekal premier, sicer predsednik stranke s 13 poslanci. Krhkost vlade bo v polju državnega gospodarstva še naprej izkoriščalo kapitalsko-tajkunsko-lobistično-mafijsko podzemlje in pridobivalo položaje.

Nasvidenje torej v naslednji krizi.