Sobota, 1. 6. 2013, 13.19
8 let, 10 mesecev
V slovenskih zaporih petina odvisnikov, večina se jih zdravi
![](/media/img/53/1f/0b7924697788cca1d16c.jpeg)
Večina jih ob prihodu v zapor zmanjša uživanje drog ali z njim sploh preneha, a se velikokrat k drogam ponovno zateče ob izpustitvi. Takrat je predoziranje vzrok mnogih smrti.
Večina uporabnikov drog ob prihodu v zapor sicer zmanjša uživanje drog ali z njim preneha, a prepovedane droge pridejo v številne zapore in nekateri zaporniki nadaljujejo ali celo začnejo uživati droge med prestajanjem zaporne kazni.
Večina držav EU ima vzpostavljena medagencijska partnerstva med zaporniškimi zdravstvenimi službami in ponudniki v skupnosti za izvajanje zdravstvene vzgoje in zdravljenja v zaporih pa tudi za zagotavljanje stalnosti oskrbe ob prihodu v zapor in po izpustitvi iz njega.
Vendar pa na splošno zagotavljanje storitev za zdravljenje odvisnosti od drog v zaporih še vedno zaostaja za storitvami, ki so na voljo širši skupnosti, kljub splošni zavezanosti načelu enakosti na področju oskrbe, navaja evropski center.
Leta 2011 je bilo po zaporih v EU v metadonsko zdravljenje vključenih vsaj 74.000 zapornikov, čeprav se stopnje zagotavljanja zdravljenja med državami znatno razlikujejo. V nekaterih državah obstajajo tudi omejitve, da se metadonsko zdravljenje omogoči le tistim zapornikom, ki so se zdravili že pred prestajanjem zaporne kazni.
A Alessandro Pirona iz EMCDDA opozarja, da Evropa predvsem šepa pri socialni reintegraciji in podpori odvisnikov, ko so izpuščeni iz zapora. Veliko jih namreč kmalu ponovno začne uporabljati droge, deloma tudi zato, ker kontinuirana možnost metadonskega zdravljenja in psiho-socialne podpore ni vedno omogočena po izpustitvi na prostost.
Po izpustitvi iz zapora je pri mnogih toleranca na heroin zaradi zdravljenja ali pa popolne abstinence v zaporu manjša. Predvsem sta kritična prva dva tedna po izpustitvi iz zapora, nevarnost pa ostaja še do štirih tednov, je navedeno v letošnjem poročilu EMCDDA.
Študija, ki so jo izvedli v Angliji in Walesu, je pokazala, da se 60 odstotkov predoziranj zgodi v prvih dveh tednih po izpustitvi iz zapora. Moški zaporniki imajo v prvem tednu po izpustitvi v primerjavi s splošno populacijo 29-krat večjo možnost, da umrejo. Za ženske zapornice pa je ta možnost kar 69-krat višja v primerjavi s splošno populacijo.
V nadomestno zdravljenje je bilo lani vključenih 645 ali 59,9 odstotka vseh odvisnih zaprtih oseb, večinoma gre za nadaljevanje terapije. Med 919 novosprejetimi osebami s težavami s prepovedano drogo je bilo namreč 405 ali 44,1 odstotka oseb z že predpisano metadonsko terapijo, osmim zapornikom pa je bil izrečen ukrep obveznega zdravljenja odvisnosti.
Po besedah strokovnjaka na področju drog in vodje kontaktne točke za droge v Sloveniji Milana Kreka slovenski zapori spadajo po kakovosti zdravstvene in socialne obravnave zasvojenih v vrh evropskih zaporov.
Med pomanjkljivostmi pa izpostavlja predvsem to, da zapornikom ni na voljo sterilnega pribora za injiciranje. Kakšnih izbruhov virusa HIV ali hepatitisa sicer ne beležijo, a ta nevarnost glede na majhno socialno skupnost v zaporih vendarle obstaja, je opozoril.
Tudi nevladne organizacije in socialna služba, ki izvajajo podporne, motivacijske in svetovalne programe za odvisnike v zaporih, se po izpustu zapornika povežejo z zunanjimi organizacijami, ki takšnemu odvisniku nudijo kontinuirano oskrbo, pravi Krek. Lani se je za obravnavo v zunanjih ustanovah odločilo 96 zaprtih oseb. Od zasvojenih zapornikov, ki so bili lani izpuščeni iz zapora, je z obravnavo v zunanjih ustanovah nadaljevalo 58 oseb, kažejo podatki v letnem poročilu urada za izvrševanje kazenskih sankcij.
Sistem v Sloveniji tako nudi odvisnikom v zaporih v času začasnega izpusta in po izpustu veliko, tako da je potem vse odvisno od posameznika, pravi Krek. Pogreša tudi več stanovanjskih skupnosti, ki bi odvisniku po izpustu iz zapora olajšale prehod v "vsakodnevno" življenje.