Ustvarjamo nov trg revnih espejev

O vprašanju tako imenovane espeizacije je bilo veliko slišati, še posebej ko so nanj opozorili po rezultatih raziskave Mladina 2010, ki je pokazala, da gre za pojav, ko nekateri delodajalci delavce dobesedno prisilijo, da si uredijo status samostojnega podjetnika, nato pa pri njih opravljajo delo pod enakimi pogoji in zahtevami kot prej. Kdaj napoči trenutek, ko bi bil delodajalec oziroma naročnik delavca dolžan zaposliti? Zloraba namena zakona Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov opozarja, da smo priča enormnemu pojavu espejev, vzrok za to pa je pri delodajalcih, ki zase iščejo čim cenejši način. Tako znižujejo stroške dela, pogodbene stroške pa skrijejo pod drugo postavko: "Dejansko ne gre za kršenje zakona, ampak za zlorabo namena zakona. Namesto da bi sklenili trajno obliko zaposlitve in imeli lasten kader, ker gre za njihovo glavno dejavnost, poskušajo privarčevati denar z drugimi oblikami sodelovanja." S. p., ki opravlja storitev, mora za veliko stvari poskrbeti sam (plačevati prispevke, nima povrnjenih potnih stroškov, regresa, bolniškega nadomestila).

Je s tem kaj narobe? Zorko razloži, da pri takem načinu sodelovanja ni časovnega okvira, kar pomeni, da je pogodbe o sodelovanju mogoče podaljševati, saj gre za razmerje naročnik-izvajalec. Na ta način so izigravanja pogosta, težava pa je po njegovem mnenju v zakonu, ki ne določa kvote, koliko izvajalcev ima lahko podjetje, javna skrivnost pa je, da je takih podjetij ogromno oziroma vedno več, "med njimi ste pogosto tudi vi, novinarji".

"Posledica tega je, da se bo postopoma ustvarjal močen trg storitev, na katerem bo veliko revnih espejev. Imamo mlade brezposelne, ki so že v prvih treh mesecih porabili 17 milijonov evrov, ti so bili na voljo za subvencijo za samozaposlitev, a nimajo pojma o podjetništvu. Najpozneje čez leto dni bodo postali socialni problem, zlasti ko se bodo pogodbe iztekle, saj nimajo nobenega zagotovila, da jim bodo pogodbe podaljšali," meni Zorko.

Soglasje strank ni odločilno Področje zaposlovanja ureja 4. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki kot bistvene elemente delovnega razmerja opredeljuje vključitev v organiziran delovni proces delodajalca ter osebno in nepretrgano opravljanje dela za plačilo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Polonca Končar, predstojnica Katedre za delovno in socialno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, je obrazložila, da sodišče ob sporu najprej pregleda vse elemente 4. člena zakona o delovnih razmerjih: "Teh primerov je bilo kar nekaj. Zanimivo je, da se je sodišče postavilo na stališče, da samo volja pogodbenih strank ni bila odločilnega pomena. Torej ko sta stranki od začetka sami nedvomno soglašali z obliko pogodbenega dela, po določenem časovnem obdobju pa ugotovili, da so izpolnjeni vsi pogoji za zaposlitev, je sodišče odločilo, da stranki tega ne moreta spreminjati po svoji volji."

Delavec lahko zahteva presojo obstoja delovnega razmerja Delavec ima kljub temu, da nima sklenjenega delovnega razmerja, v določenih primerih možnost zahtevati, da se to sklene. V takem primeru uveljavlja upoštevanje 16. člena, ki opredeljuje domnevo obstoja delovnega razmerja, ta pravi: V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. "Če je prej privolil v pogodbo o delu, čeprav je vedel, da je to napačno, lahko pozneje še vedno ugotavlja obstoj delovnega razmerja," razloži Končarjeva.

Uspešni primeri novejše sodne prakse Da je res tako, potrjujejo primeri sodne prakse, v katerih je v prid tožeči stranki ugodilo (šele) vrhovno sodišče. O njih je v svoji doktorski disertaciji pisal dr. Luka Tičar. V vseh treh primerih je sodišče ugotovilo, da je šlo za izogibanje delovnemu razmerju in omejevanje avtonomije pogodbenih strank.

Tujina: ne pravna, ampak ekonomska podrejenost Končarjeva opozarja, da je stvar pri samostojnih podjetnikih najbolj problematična, saj delajo na podlagi pogodbe o delu: "Težko, da bi espeji uveljavili obstoj delovnega razmerja, saj v naši zakonodaji ne poznamo sistema, kot ga imajo v Italiji ali deloma v Nemčiji in Španiji. Gre za kvazisubordinacijo, ki ne upošteva toliko pravne, ampak ekonomsko podrejenost: "Gre za primere, kjer kot s. p. skleneš pogodbo za opravljanje nekega dela le z eno pogodbeno stranko in si zato od nje odvisen, tako si po njihovem v bistvu blizu delovnemu razmerju, zato si prizadevajo, da jim priznajo vsaj del pravic zaposlenih. Pri nas teorija ni naklonjena izenačenju, ampak menim, da je nekatere pravice treba priznati. Nekaj varstva pa tudi že imajo (na primer obvezno socialno in pokojninsko zavarovanje, so varovani z vidika varstva pri delu)." Tako imenovani outsourcing (najem kadrov) je po njenem mnenju tako povsem neproblematičen, potreben pa je dober nadzor, ki bi ga lahko bilo več.

Kako bi lahko spremenili? Zorko meni, da bi pri tem svojo vlogo morala odigrati inšpekcija in ne bi smela dovoliti, da se redno delo opravlja z zunanjimi sodelavci. Podobno kot z agencijskimi delavci, pri katerih so nekatere stvari izenačene z rednimi delavci, pri espejih pa tega ni. Morda bi morali pogodbeno delo omejiti in predvideti, kdaj lahko podjetja sklepajo pogodbe z zunanjimi sodelavci, predvsem pa jih omejiti: "Ne zdi se mi prav, da nekatera podjetja 40–60 odstotkov dela opravljajo z zunanjimi sodelavci, še posebej če gre za glavno ali eno izmed bistvenih podpornih dejavnosti glavni dejavnosti."