Četrtek, 5. 1. 2017, 4.02
6 let, 7 mesecev
Tožilci obupali nad kontroverznim cenilcem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,18
9
Tožilstvo je ustavilo pregon zoper cenilca umetnin Janeza Mesesnela, ki je nekaj tisočakov vredno sliko v lasti konjiškega poslovneža Franca Riemerja ocenil na osem milijonov evrov, Riemer pa je z njo zavaroval posojilo pri NLB in naj bi jo s tem oškodoval za več milijonov evrov. Kako je to mogoče in zakaj cenilcu – to ni njegov edini "spodrsljaj" – pravosodni minister Goran Klemenčič ne vzame žiga?
Podjetnik iz Slovenskih Konjic Franc Riemer, ki je obogatel z gradbeno mehanizacijo, je sliko, katere avtor naj bi bil znani španski baročni slikar Diego Velazquez, kupil na sejmu na Madžarskem. Kot pravi, jo je kupoval sam in tudi sam ocenil, da gre za original, koliko je zanjo odštel, pa ni znano. Tudi na sodišču tega po naših informacijah ni želel povedati.
Nato je leta 2009 sliko skupaj z dvema nepremičninama zastavil pri NLB, kjer je njegovo podjetje Gradir najelo 7,5-milijonsko posojilo. Banki je za pristnost slike jamčil z dvema dokumentoma. Prvi je potrdilo nemškega laboratorija, da sta platno in barva na sliki iz časa Velazqueza (kar po navedbah virov drži, to pa seveda ne pomeni, da je znani slikar tudi njen avtor), drugi pa je bila cenitev sodnega cenilca Janeza Mesesnela, ki je vrednost slike ocenjeval na osem milijonov evrov.
Mesesnel je cenitev po besedah Riemerja opravil nekega večera na enem od ljubljanskih parkirišč. "Takrat sem že imel potrdilo nemškega laboratorija, na podlagi katerega je nato Mesesnel podal oceno pristnosti slike. Če ne bi imel potrdila, bi moral sam napraviti analize, kar bi trajalo dlje," pravi Riemer, ki o kakovostnem delu cenilca ne dvomi.
Riemer je sporno umetnino kupil na sejmu na Madžarskem.
Slika pristala v bančnem sefu
Mariborska NLB – Riemer je v pogovoru omenil njenega dolgoletnega vodjo podravske podružnice banke Andreja Kleindiensta – je sliko sprejela kot zavarovanje in pridobila posestno zastavno pravico, s čimer je slika za čas do odplačila posojila pristala v bančnem sefu.
Gradir denarja ni nikdar vrnil, julija 2013 pa so se pri Riemerju zglasili kriminalisti, saj ga je banka ovadila, da je slika ponarejena. Policija je še istega leta, torej 2013, podala ovadbo na tožilstvo in Riemerju očitala devetmilijonsko oškodovanje (glavnica posojila in zamudne obresti) zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe položaja in poslovne goljufije pri najemu posojila. Zaradi pomoči pri tem dejanju je ovadila tudi Mesesnela.
Cenitev v stečajnem postopku Gradirja, ki jo je opravil cenilec Pavel Toplak, je pokazala, da je slika vredna le nekaj tisočakov.
Premalo dokazov
Prejšnji mesec pa je sodišče na predlog specializiranega tožilstva postopek zoper Mesesnela ustavilo, saj, kot pravijo, nimajo dovolj dokazov, tožilci pa se še niso odločili o vložitvi obtožnice zoper Riemerja.
Mesesnel pravi, da je poteza tožilstva pričakovana in da so tudi različni očitki o podkupninah, ki naj bi jih prejel, iz trte izviti. V preiskavi je ves čas ponavljal, da sam ni nikdar trdil, da je slika delo Velazqueza. V mnenju je zapisal, da je po zagotovilu lastnika slika avtentična in njeno avtorstvo ni sporno, ter ocenil, da je upoštevajoč to predpostavko slika vredna osem milijonov evrov. Torej naj bi verjel Riemerjevi oceni, da je delo avtentično, pod to predpostavko pa bi bilo vredno osem milijonov evrov.
Policija in tožilstvo sta mu očitala pomoč pri kaznivem dejanju goljufije, za kar pa bi morali dokazati, da je Mesesnel vedel, kaj je Riemerjev namen. Torej, da je Mesesnel vedel, da je cenitev narejena za najem posojila. To jim očitno ni uspelo, zato so pregon ustavili. Mesesnelu bi sicer lahko očitali malomarno delo, a to po našem kazenskem zakoniku ni pregonljivo dejanje, če ne gre za uradno osebo (tem za nevestno delo v službi grozi denarna kazen oziroma do enega leta zapora).
V poslih Franca Riemerja z NLB je pomembno vlogo igral Črt Mesarič, ki včeraj ni bil dosegljiv za komentar.
Kam je šlo posojilo?
Riemer je sliko zastavil za 7,5-milijonsko posojilo svojemu podjetju Gradir, ki je zdaj že dobro leto dni v stečaju. Sam trdi, da je posojilo najel že leta 2006, ko je kupoval delež v podjetju Koto. Takrat naj bi za zavarovanje zastavil več nepremičnin, leta 2009 pa naj bi nato banka od njega zaradi zaostrovanja gospodarske situacije zahtevala tako imenovano dozavarovanje (povečanje zavarovalnega količnika, ki je razmerje med vrednostjo zavarovanja in vrednostjo posojila), saj zavarovanje ni več zadostovalo, nam je dejal.
"Na račun slike nisem dobil niti enega dodatnega evra," trdi poslovnež "Sliko sem dal v zavarovanje v dobri veri, da je avtentična," danes vztraja Riemer in dodaja, da je sliko dal v zavarovanje v dobri veri, da je avtentična. Po njegovem mnenju je celotna zgodba s sliko le del obračuna bankirjev z njim zaradi črnogorske zgodbe. Po naših informacijah pa je posojilo povezano prav s Črno goro in je le del precej zapletene finančne konstrukcije okrog nakupa črnogorskega rudnika Šuplja stijena, v katerega se je Riemer leta 2006 podal skupaj s črnogorskim poslovnežem Veselinom Pejovićem in NLB.
Banka, ki je financirala nakup in oživljanje rudnika, je po dveh letih od vstopa v projekt začela terjati takrat že 15-milijonski dolg Riemerjevega in Pejovićevega skupnega črnogorskega podjetja. Ker rudnik zaradi spora med družbenikoma ni deloval in podjetje dolga ni moglo odplačati, so se leta 2009 z banko dogovorili, da se dolg porazdeli na družbenika – Riemerjevo slovensko podjetje Gradir in Pejovićevo podjetje. Tako je na vsakega od njiju odpadlo po okrog 7,5 milijona evrov dolga. Tega je Riemer pokril s posojilom, za katerega je zastavil nepremičnine in sliko.
Pejović je nato Riemerja izrinil iz lastništva, zaradi česar je slovenski poslovnež po lastnih besedah sprožil tudi tožbo proti črnogorski državi. Riemer je pozneje trdil, da mu je partnerstvo s Pejovićem predlagal sam šef črnogorske NLB Črt Mesarič in da naj bi ga ta tudi pomagal izriniti iz lastništva. O Mesaričevih povezavah s črnogorskim premierjem Milom Djukanovićem, katerega prijatelj naj bi bil tudi Pejović, smo pisali pred tedni, včeraj pa ni bil dosegljiv za komentar.
Pravosodno ministrstvo že več let gleda stran ob primeru sumljivega cenilca Janeza Mesesnela. Zdaj naj bi le vodili postopek njegove razrešitve, a nam niso razkrili, kako daleč je.
Klemenčič mu še kar ne vzame žiga
Četudi mu kazensko odgovornost težko dokažejo, pa naj bi se pri Mesesnelu nabralo že kar nekaj primerov nestrokovnega dela, zaradi katerih bi lahko ostal vsaj brez naziva sodnega cenilca – pa se to ne zgodi.
Tako je Mesesnel v preteklosti med drugim ocenil, da je zbirka podjetja Sttim v lasti lobista Petra Kotarja vredna 2,7 milijona evrov, v stečajnem postopku pa se je izkazalo, da je vrednost precej nižja. Sliko, ki jo je Finančna uprava RS (Furs) zaradi dolga zarubila galeristu Leonu Pogelšku in naj bi bila delo Salvadorja Dalíja, je ocenil na 41 tisoč evrov z DDV. Pozornost je vzbudila zaradi suma o pristnosti dela ter tudi, ker je bila cenitev praktično enaka višini Pogelškovega dolga.
Kako je ob vseh teh primerih ukrepalo ministrstvo za pravosodje, ki imenuje in tudi razrešuje sodne cenilce? Pravilnik navaja, da lahko cenilca, ki dela ne opravlja strokovno, minister na podlagi mnenja strokovne komisije razreši. Pogled v javno objavljeni imenik sodnih cenilcev kaže, da Mesesnela ni več med njimi, a so nas v vrstah cenilcev opozorili, da je to le "navidezno". Pozneje so nam to potrdili tudi na pravosodnem ministrstvu, ki ga vodi Goran Klemenčič. Pravijo, da so Mesesnela le umaknili iz imenika, ker ni izpolnil zakonske obveze posredovanja ažurnih podatkov za imenik, hkrati pa je obdržal status sodnega izvedenca. Na ministrstvu sicer pravijo, da vodijo postopek njegove razrešitve.
Vsaj tri leta po tem, ko je banka podala ovadbo in po gori člankov na temo sumljivih cenitev Janeza Mesesnela ta torej ostaja cenilec s sodnim žigom v žepu.
Bančniki NLB, ki je v poslih z Riemerjem izgubila več milijonov evrov, so se izognili kazenskemu pregonu.
Kaj pa bankirji?
Drugo vprašanje, ki se postavlja ob Riemerjevem primeru, pa je, kje so v tej zgodbi bankirji, ki so posojilo odobrili. Riemer nam je dejal, da se je za posojilo dogovarjal v mariborski NLB – omenimo, da zgoraj omenjeni Črt Mesarič izvira iz Maribora – in pri tem omenil ime Andreja Kleindiensta, ki je dolgo vodil podravsko podružnico.
Bančniki naj bi se v zaslišanju branili, da niso strokovnjaki za umetnine in da so verjeli "mnenju vrhunskega slovenskega strokovnjaka ter nemškega laboratorija", pravi vir blizu zadevi. Tako že NPU ni ovadil nobenega od bančnikov, ki so odobrili posojilo in kot zavarovanje vzeli ponarejeno sliko.
Zanimivo pa je, da banka slike ni nikdar poskušala prodati, čeprav več let po odobrenem posojilu ni dobila vrnjenega niti evra. Iz NLB včeraj popoldne nismo prejeli odgovora na novinarska vprašanja, sporočili so nam, da jih lahko pričakujemo v prihodnjih dneh.
Franc Riemer, od gradbenega delavca do milijonarja
Vila Marija v Slovenskih Konjicah, ki je bila dana za zavarovanje posojila pri NLB, konec decembra pa jo je stečajni upravitelj Gradirja Jernej Goričar neuspešno prodajal. Njena tržna vrednost je ocenjena na milijon evrov.
Konjičan Franc Riemer, rojen kot Franc Ajtič (novi priimek Riemer naj bi povzel po babici), je na očetovo željo postal mizar. Prvi posel je sklenil leta 1974, ko je kupil prvi buldožer in opravljal gradbene storitve. Delo je, menda predvsem zaradi cvetočih poslov na območju nekdanje Jugoslavije ter v Avstriji, hitro napredovalo in vozni park se je razširil na nekaj deset vozil. Največji (in najdražji) med njimi naj bi bil več kot 1,2 milijona evrov vreden Caterpillar.
Posli za TEŠ
Pozneje je Riemer služil s posli za Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ), kjer je dela na deponiji premoga opravljal kar deset let, in Luko Koper. Od leta 2006 do 2007 je bil tudi lastnik podjetja Koto. V času Uroša Rotnika se je njegovo sodelovanje s TEŠ izteklo. Takrat je Rotnik javno govoril o grožnjah, ki naj bi jim bil priča. Čeprav ni govoril o imenih, je precej jasno namigoval, da naj bi bili napadi nanj povezani z Riemerjem, ta pa je očitke odločno zanikal.
Pozneje se je ukvarjal s posojanjem gradbene mehanizacije. Še leta 2012 je bil med najbogatejšimi Slovenci, v krizi pa je tudi njegovo bogastvo izpuhtelo. Sam pravi, da prav zaradi nakupa črnogorskega rudnika svinca in cinka Šuplja stjena, kjer je po lastnih besedah ostal brez vsega. Dnevnik je sicer v preteklosti poročal, da naj bi se v črnogorskem poslu k njemu prelilo štiri milijone evrov.
Franc Riemer danes v Sloveniji posluje prek podjetja Riemer, ki praktično nima prometa.
Vile in dragi avtomobili
Riemer je slovel po življenju na veliki nogi. Prvi v Sloveniji si je kupil prestižno limuzino maybach, katere vrednost so takrat ocenili na okoli pol milijona evrov. V njegovem voznem parku naj bi bilo še nekaj prestižnih avtov, harley davidson, terenski džipi in jahta. Ob tem je (bil) lastnik vsaj štirih vil (vsaj eno je po več let trajajočem ločitvenem postopku moral prepustiti nekdanji ženi), slovel pa je tudi kot strasten ljubitelj golfa. Tako zelo ga je navdušil ta šport, da je v bližini vile v Dobravi postavil vadišče za golfiste.
Spektakularen rop
V letih razcveta je vlagal tudi v umetnine: v njegovi zbirki naj bi bila dela Rembrandta, Rafaella, Van Dyka, Leonarda da Vincija in Cezanna. A že po ropu njegove vile leta 2004 – takrat naj bi neznanci preplezali ograjo ter iz z visoko kovinsko ograjo in alarmom zavarovane Vile Marija sredi Slovenskih Konjic v rekordnih sedmih minutah odnesli nekaj starin in kar 35 slik svetovno znanih slikarjev – so nekateri poznavalci opozarjali, da naj bi bilo precej po nekaj milijonov vrednih slik ponarejenih. Riemer je trdil, da so avtentične. Nekaj slik so tri leta po ropu našli v Srbiji in Rusiji.
9