Sobota, 30. 12. 2017, 4.02
6 let, 10 mesecev
Tožbe, po katerih se lahko zgleduje Slovenija #arbitraža
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,68
15
Doslej se je le nekajkrat zgodilo, da je kakšna država članica EU tožila drugo članico v skladu z 259. členom pogodbe o delovanju EU, kar napoveduje Slovenija v primeru hrvaškega nespoštovanja odločitve arbitražnega sodišča o meji med državama.
Potem ko Hrvaška še naprej zavrača odločitev sodišča v Haagu, ki je 29. junija letos sporočilo svojo odločitev o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško, naša država začenja enostransko uveljavljati odločitev. Kako k temu 'prisiliti' tudi drugo stran v sporu?
Preberite še:
"Pritisk na Hrvaško bo tak, da bi se lahko zadeve spremenile" #arbitraža
Ena od možnosti, ki jo je napovedal tudi vodja slovenske diplomacije Karl Erjavec, je tožba proti Hrvaški na sodišču EU. Na ministrstvu za zunanje zadeve že potekajo aktivnosti glede tožbe, ki jih je minister pred Cerarjevim obiskom pri Plenkoviću v Zagrebu predstavil koalicijskim partnerjem.
Preberite še:
Hrvaški ribiči: Slovenska policija nam je ukazala, naj zapustimo slovensko morje
Pri tožbi se lahko Slovenija zgleduje na peščico podobnih primerov, ko je država na sodišču EU tožila drugo državo. Nekatere izmed omenjenih tožb so bile umaknjene, nekatere je sodišče zavrnilo, pri štirih pa je na koncu izreklo sodbo. Poglejmo, za kaj je šlo.
Madžarski predsednik ni smel na Slovaško
Madžarska je trdila, da je Slovaška kršila načelo o svobodnem gibanju ljudi, ko madžarskemu predsedniku Laszlu Solyomu leta 2009 ni dovolila, da vstopi na njeno ozemlje. Slovaška je trdila, da je ta prepoved veljala samo za en dan – 41. obletnico invazije enot varšavskega pakta, ki so vključevale tudi madžarske vojake, na Češkoslovaško. Šlo je za spor politične narave, ki se je nanašal na sovjetsko preteklost obeh držav.
Sodišče je v sodbi 16. oktobra 2012 v vseh točkah odločilo v prid Slovaške, češ da je Solyom deloval kot voditelj države, za katere po mnenju sodišča veljajo drugačna pravila kot za druge države, tudi kar se tiče prostega gibanja.
Šlo je za šele šesti primer v zgodovini evropske integracije, ko je ena članica vložila tožbo proti drugi in uporabila 259. člen, ter prvi primer, ko je šlo za diplomatske odnose dveh članic EU. Pred tem so se le tri tožbe končale s sodbo.
Španija je trdila, da Združeno kraljestvo nima popolne suverenosti v Gibraltarju, ker je želela preprečiti Združenemu kraljestvu izvajanje odločitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice (primer Matthews proti Združenemu kraljestvu, v katerem je sodišče ugotovilo, da Združeno kraljestvo ni uspelo organizirati volitev v evropski parlament v Gibraltarju), ki je odločilo, da mora Združeno kraljestvo dati volilno pravico prebivalcem Gibraltarja, da bodo sodelovali na volitvah evropskega parlamenta. Španija je postavila pod vprašaj dajanje volilne pravice prebivalcem Gibraltarja, ki nimajo državljanstva Unije, predvsem Pakistancem, Indijcem in Bangladeševcem.
Španija se je pri svojih trditvah sklicevala na določbo o tem, da bi moralo biti dovoljeno voliti le državljanom članic EU.
Sodišče je v sodbi 12. septembra 2006 odločilo, da omenjena določba ne izključuje pravice do glasovanja za nedržavljane Unije oziroma da niso državljani Unije edini, ki lahko volijo. Nadalje je odločilo, da je stvar posamezne članice, komu podeli pravico glasovanja na evropskih volitvah.
Belgija je leta 1995 vložila tožbo proti Španiji, potem ko komisija ni želela ukrepati proti Španiji zaradi domnevne kršitve pravil skupnosti, ki se nanašajo na izvoz dobrin oziroma na prosto gibanje blaga. Belgija je izpodbijala pravico Španije, da omeji uporabo imena Rioja na vina, ki so jih ustekleničili in odobrili vinarji v španski regiji La Rioja.
Belgija, ki so jo podpirale Nizozemska, Združeno kraljestvo, Finska in Danska, je trdila, da primer Delhaize prepoveduje pravila o 'nadzorovani označbi izvora'.
Španija, ki sta jo podpirali Portugalska in Italija, je trdila, da primer Delhaize ne vpliva na pogoje, ki jih je sama postavila glede nadzorovane označbe izvora, ter da pravila, ki jih je sprejela, ne omejujejo večjega izvoza vina, temveč so zgolj namenjena zaščiti označbe izvora ter s tem kakovosti vina. Trdila je, da bi izvoz vina v sodih negativno vplival na njegovo kakovost.
Sodišče je s sodbo 16. maja 2000 odločilo, da Španija ni kršila pravil, ker gre za pooblaščeno in upravičeno omejitev svobodnega gibanja dobrin.
Francija je leta 1978 vložila tožbo proti Združenemu kraljestvu zaradi britanske enostranske poteze za zaščito svojih ribičev. Francija, ki je imela podporo Evropske komisije, je trdila, da določba britanske odredbe o prepovedi določenih ribiških mrež z majhnimi odprtinami na morju pod njeno jurisdikcijo krši evropsko zakonodajo kot tudi konvencijo o ribarjenju v severozahodnem Atlantiku.
Britanske oblasti so ustavile več francoskih ladij in ribičev ter jim izrekle globe zaradi uporabe takšnih mrež s premajhnimi odprtinami.
Komisija je medtem trdila, da morajo države članice komisijo prositi za dovoljenje, preden sprejmejo nacionalne odločitve glede ribiških odločitev.
Francija je tožbo dobila, sodišče je odločilo, da je London sprejel odločitev, ki sodi pod pristojnost Skupnosti. Sodišče je v sodbi 4. oktobra 1979 med drugim odločilo tudi, da mora ena država drugo o svojih ukrepih obvestiti, preden začnejo veljati.
Sodišče EU ima sedež v Luksemburgu.
Sodišče Evropske unije (ECJ) je bilo ustanovljeno leta 1952 z nalogo, da skrbi za pravno zaščito za zagotovitev interpretacije in uresničevanje predpisov Evropske unije v skladu z določili primarne zakonodaje, to je osnovnih pogodb evropskih skupnosti in Evropske unije. Sodišče Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, sestavljajo pa ga sodišče ali evropsko sodišče, splošno sodišče (ustanovljeno leta 1988, nekdaj imenovano tudi sodišče prve stopnje) in sodišče za uslužbence (ustanovljeno leta 2004). Vsa tri sodišča skupaj so od ustanovitve izdala več kot 28 tisoč sodb. Sodišče je sestavljeno iz 28 sodnikov (število držav članic EU). Pri razsojanju jim pomaga 11 generalnih pravobranilcev, ki podajo o vsaki zadevi svoje pravno mnenje. Sodniki imajo mandat šest let, predsednik sodišča ima mandat tri leta.
Členi pogodbe o delovanju EU, ki se nanašajo na tožbo ene članice proti drugi:
Člen 258
Če Komisija meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz pogodb, poda o zadevi obrazloženo mnenje, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe.
Če zadevna država ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi komisija, lahko slednja zadevo predloži sodišču Evropske unije.
Člen 259
Država članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz pogodb, lahko zadevo predloži sodišču Evropske unije. Preden država članica vloži tožbo proti drugi državi članici zaradi domnevne kršitve obveznosti iz pogodb, mora zadevo predložiti komisiji.
Komisija poda obrazloženo mnenje, potem ko je bila obema državama dana možnost, da se v kontradiktornem postopku ustno in pisno izrečeta.
Če komisija v treh mesecih po datumu vložitve zadeve ne da svojega mnenja, to ni ovira, da zadeva ne bi bila predložena sodišču.
Člen 260
Če sodišče Evropske unije ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz pogodb, mora ta država sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe sodišča.
Če komisija meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe sodišča, lahko pred sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe. Pri tem določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo plača zadevna država članica in ki je po njenem mnenju primerna glede na okoliščine zadeve.
Če sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni.
Ta postopek ne posega v člen 259.
15