Stres: Od nove vlade pričakujem mir

V pogovoru za STA je spregovoril tudi o vrednotah v družbi in o nalogah Cerkve. Odgovor Cerkve na upad tradicionalne vernosti je po njegovem prepričanju lahko samo poglobitev osebne vere, zato s tem namenom pripravljajo nov pastoralni načrt. Stres je prepričan, da ljudje sicer imajo vrednote, vedo, kaj je prav in kaj ni, manjka pa zavezanost k tem vrednotam, da bi v skladu z njimi tudi ravnali.

Kako vi doživljate, kakšno je mnenje o Cerkvi kot instituciji pri nas?

Žal me neprijetno presenečajo nekateri pojavi sovražnega govora. V družbi moramo sicer vedno računati s tem, da smo zelo različni in da imajo nekateri razloge ali slabe izkušnje, zaradi katerih so zavzeli do Cerkve odklonilno stališče. Zdi pa se mi, da je pri nas tega več kot drugod. Drugod tudi ljudje, ki niso katoličani, vseeno z neko simpatijo gledajo na Cerkev in dopuščajo njeno delovanje kot normalno.

Ne moremo biti ozkosrčni in terjati, da država z davkoplačevalskim denarjem podpira samo tisto, za kar se sami zavzemamo ali potrebujemo. Malo je stvari, ki jih potrebujemo vsi. Niti avtocest vsi ne potrebujemo, čeprav vsi vemo, da so koristne. Ko gre za Cerkev, pa te solidarnosti pri nas ni oziroma je zelo šibka.

Ravno ob financiranje Cerkve iz davkoplačevalskega denarja se je spotaknila tudi skupina Anonymous, ko se je odzvala na pozive Cerkve vernikom k zavrnitvi družinskega zakonika. Kako to komentirate?

Subvencija nekaterih dejavnosti Cerkve je absolutno ustavnopravno sprejemljiva, ustavno sodišče je namreč v zvezi z zakonom o verski svobodi tudi potrdilo, da ni nobenega nasprotja med subvencioniranjem nekaterih dejavnosti in ločitvijo Cerkve od države. Prav tako pa so zavajajoči objavljeni netočni podatki o subvencijah za katoliške šole. S tem denarjem se financira izključno samo javni program, ki ga zasebna šola izvaja tako kot kakršna koli druga šola. To ni nobena verska dejavnost.

Kako pa odgovarjate na očitke v zvezi z družinskim zakonikom, da ste z omenjenim pozivom presegli ločnico med državo in Cerkvijo?

Med pomanjkljivosti naše politične kulture prav gotovo sodi globoko nerazumevanje, kaj pomeni ločitev Cerkve od države. V demokratični ureditvi so najvišja norma človekove pravice in med njimi sta temeljni verska svoboda in svoboda izražanja. To pomeni, da sta vsak posameznik in skupnost svobodna v zasebnem in javnem izražanju svojih mnenj. Torej tudi Cerkev. In to nima nič opraviti z ločitvijo Cerkve od države.

Poleg tega pa iz določenih krogov prihajajo očitki o nespoštovanju te ločitve samo tedaj, kadar se stališče Cerkve ne ujema z njihovim. Kadar se pa ujema, pa se nihče ne pritožuje.

Lahko po zadnjem pastirskem pismu škofov pričakujemo še kakšne aktivnosti vrha Cerkve glede referenduma o družinskem zakoniku?

Možno je, da to ni zadnja beseda. Glede na javno diskusijo smo prepričani, da je ta družinski zakonik v mnogih točkah sporen. Mogoče se je razprava preveč osredotočila na vprašanje homoseksualnih parov in posvojitve otrok, kar sploh ni odločilno v tem zakoniku, saj je to že po sedanji zakonodaji mogoče. Veliko bolj zaskrbljujoče je izravnavanje vseh mogočih oblik skupnega življenja, kakor da so enakovredne.

Res je, da imamo v družbi različne oblike družin, predvsem je ogromno enostarševskih družin. Družina, ki je zasnovana na zakonski zvezi očeta in matere, je tisti idealni tip, ki ostane vzor, zaželeno stanje. V življenju sicer niso le zaželena stanja in otrokom, ki so prikrajšani za mamo ali očeta, skušajo ta primanjkljaj seveda ublažiti stari starši ali kdo drug in prav je tako. Ampak to ne pomeni, da lahko rečemo, da je vseeno. To je tisto, čemur mi nasprotujemo. Ni vseeno.

Druga stvar pa je, da je ta zakon napisan tako, da je pravzaprav samo prva stopnica. Zaradi njega bi se moralo spremeniti tudi mnogo drugih zakonov, kar pa bi bilo zelo problematično, med drugim zaradi umetne oploditve in nadomestnega materinstva. Brez tega si namreč ni mogoče predstavljati tistega člena zakonika, ki tudi istospolnim partnerskim zvezam daje pravico, da odločajo o rojstvu otrok. To pa potegne za seboj nekaj, kar je po naši zakonodaji že prepovedano.

Kamen spotike je tudi finančno stanje v Cerkvi, predvsem v mariborski nadškofiji. Kako je to vplivalo na ugled Cerkve in kakšne so poti za sanacijo te finančne krize?

Gotovo je, da se nam je tu zgodilo nekaj, kar je za Cerkev velika nesreča. O tem, kako bo mariborska nadškofija sama naprej gospodarila in skušala sanirati svoje stanje, ne morem govoriti, ker nimam neposredne pristojnosti in tudi ne vsega vedenja. Vsekakor bo to dolgotrajni proces. Vsi taki primeri - tako kažejo tudi izkušnje iz tujine - pustijo dolgoročne posledice, tega se zavedamo.

Bi lahko - in če da, zakaj ni - Sveti sedež našel interes v tem in Mariboru pomagal?

Sveti sedež je v letih 2009 in 2010 najel mednarodno svetovalno hišo in banko, ki sta raziskali stvari, ampak očitno tudi oni niso mogli najti neke rešitve, ki bi bila sprejemljiva. Da bi pa sam Sveti sedež vstopil s finančno pomočjo, je pa očitno tudi zanj nesprejemljivo, ker je podobnih situacij v svetu toliko, da če bi v enem primeru to naredili, potem bi morali v vseh. Tega pa Sveti sedež očitno ne zmore. Sveti sedež ni nobena finančna velesila.

Menite, da je moralna obsodba ravnanj odgovornih za razplet finančne zgodbe v Mariboru dovolj, ali je potrebna preučitev morebitne kazenske in odškodninske odgovornosti?

Poročilo, ki ga je naredila mednarodna hiša, ne ugotavlja kakšnih posebnih kriminalnih dejanj. Na to, kar se je zgodilo, ni vplival samo subjektivni faktor, ampak tudi objektivni. Do tega gotovo ne bi prišlo, če ne bi bilo finančne krize.

Subjektivni dejavnik je v tem, da je po cerkvenem pravu treba z imetjem gospodariti skrajno previdno, varčno in varno, to pa gotovo mariborsko gospodarjenje ni bilo. Ko sem bil še v Mariboru, smo leta 2003 najeli eno podjetje, da je naredilo načrt gospodarske sanacije. Ukaz številka ena je bil zmanjšanje zadolženosti. Ampak očitno se potem uprava tega ni držala.

Največjo zadolženost pa je povzročilo to, da se je T-2 odločil graditi lastno optično omrežje. To je bil tisti zalogaj, ki mu Zvon s svojimi financami ni bil dorasel in zato so šli v zadolževanje. Banke tega denarja gotovo niso dajale lahkomiselno, ampak na podlagi študij. Potem pa je prišla finančna kriza, vrednost premoženja je padla, krediti, ki so bili z vidika konzervativnega gospodarjenja morda celo previsoki, pa so ostali. Situacija ni nič posebno drugačna kot v številnih drugih primerih, seveda pa bode v oči, da se je to zgodilo Cerkvi, ki je vedno veljala za dobrega gospodarja. In v večini primerov to tudi je.

Poudariti pa je treba, da sedanji razplet ni bil nujen. Še v avgustu 2010 sta dve ugledni svetovalni družbi AT Kearney in KPMG (predlagale so ju banke!) z načrtom finančnega prestrukturiranja dokazovale, da je sanacija Zvona 1 in Zvona 2 možna in poslovno smiselna, vendar so ga nekatere banke kljub temu zavrnile, kar je pripeljalo do insolventnosti obeh družb.

Kakšna so vaša pričakovanja glede sodelovanja z novo vlado?

Moja pričakovanja so zelo skromna. Od te vlade pričakujemo, da bomo imeli mir - v tem smislu, da bomo vendarle prišli do nekega stabilnega položaja. Pričakujemo, da bo vlada zakon o verski svobodi spremenila toliko, kolikor zahteva ustavno sodišče. Gre za nekaj manjših stvari, ki nas ne motijo, če se spremenijo. Drugače pa pričakujemo, da bodo upoštevali, da ni nobenih ustavnopravnih razlogov za spreminjanje zakona. Na ta način bi prišli do stabilnega stanja, do katerega imamo pravico tudi v imenu človekove pravice do pravne varnosti.

Kaj pa vprašanje financiranja v tem zakonu? Nekateri opozarjajo, da so podatki o verski pripadnosti že stari in da bo treba ubrati drugo pot, najti drug kriterij za financiranje verskih skupnosti.

Lahko uberemo kakšno drugo pot, ampak vsekakor se moramo o tem dogovoriti, čeprav se na področju pripadnosti stvari ne spreminjajo čez noč. Poudariti pa moram tudi to, da mi dejansko ne izkoristimo v celoti pravice do subvencioniranja socialnega zavarovanja verskih uslužbencev. Po podatkih o ljudskem štetju bi imeli namreč to pravico za okoli 1200 uslužbencev, mi pa jo izkoristimo za okoli 900 uslužbencev.

Vam zaveze nove koalicije, da ne bo odpirala ideoloških tem, dodatno zbujajo neko upanje, da boste imeli mir, kot pravite?

Natanko tako.

Kako pa razumete ukinitev urada za verske skupnosti v obliki, kot je deloval doslej?

Za racionalizacijo javne uprave ne smemo biti samo tako dolgo, dokler nas to ne zadene. Jaz sem pač sprejel ta ukrep ukinitve urada. Če se bomo morali vsi nečemu odpovedati, se bomo tudi mi. Tisto, kar mora država nujno opraviti v zvezi z verskimi skupnosti, se lahko opravi tudi v kakšnem drugem okviru.

Mogoče je bolj pomembno nekaj drugega, o čemer pa nihče ne govori. Že od leta 1992 je obstajala komisija za reševanje odprtih vprašanj med državo in verskimi skupnostmi, ki so jo sestavljali nekateri ministri in predstavniki verskih skupnosti in se je redno srečevala. Ta komisija je obstajala vse do začetka Pahorjeve vlade. Takrat so jo preimenovali v komisijo za dialog, ker so rekli, da odprtih vprašanj sploh ni, kar sicer ni res, sestala pa se ni niti enkrat.

Pričakujete, da bo zdaj znova začela delovati?

Bo ali pa ne bo. Ampak meni se to zdi bolj pomembno kot sam urad.