Anton Stres: V nekaterih naših krogih si levica apriorno lasti pravico do oblasti

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki je izšla pri Cankarjevi založbi.

Danes objavljamo dele pogovora z upokojenim ljubljanskim nadškofom Antonom Stresom, ki je že v osamosvojitvenih letih pomembno sooblikoval življenje Cerkve na Slovenskem.

/…/

Je v Cerkvi obstajal razmislek, kakšna naj bi bila njena vloga v družbi, ali ste se le prilagajali spremembam?
Svoboda se ne podari, svobodo si je treba vzeti, pravijo. Za zgled so nam bile demokratične dežele Srednje in Zahodne Evrope. Ustavnega določila, da je vera zasebna stvar, pač nismo spoštovali, partijska oblast pa ni reagirala drugače kot z napadi v medijih. Kakih sodnih procesov ni bilo. Še danes je v širokih slojih ljudi zakoreninjeno prepričanje, da se Cerkev glede javnih zadev nima kaj oglašati, da ne more biti normalen dejavnik na ravni civilne družbe. A demokratizacija se je v Sloveniji začela ravno z zahtevami po neod­visnosti civilne družbe, ki ne bo pod partijskim nadzorom in vodstvom. Tu je vodila Nova revija.

Tudi v Cerkvi smo imeli jasno stališče – mi spadamo v civilno družbo. Ločitev Cerkve od države nas ne moti, le da to ne velja samo za Cerkev, temveč za vso civilno družbo. Cerkev ni in ne more biti nič bolj ločena od države kot katero koli drugo društvo ali združenje s področja civilne družbe. Zato je člen ustave, ki nalaga ločitev samo Cerkvi, v bistvu zavajajoč, nepotreben in diskriminatoren. V demokraciji od države ni ločena samo Cerkev, temveč vsa civilna družba. Ločitev tudi ne pomeni izločitev Cerkve iz družbe. Mi lahko na ravni svobodne civilne družbe delujemo popolnoma enakopravno. Žal pa še danes to marsikje ni ne jasno ne sprejeto.

/…/

Zakaj niste podpisali Majniške deklaracije?
To vprašanje sem pričakoval. Med seboj nismo bili koordinirani in tudi avtorji Majniške deklaracije se niso potrudili, da bi se sestali z nami in nam stvari razložili, ampak so samo rekli, zdaj pa to podpišite. To je bila napaka. Tudi one druge izjave nismo podpisali. Po drugi strani pa smo mi takrat stali na tem stališču: "Naloga Cerkve ni, da zavzema politična stališča." Ali si bomo popolno spoštovanje človekovih pravic Slovenci pridobili s popolno neodvisnostjo ali pa znotraj neke nove Jugoslavije, je stvar odločitve ljudi.

Zato se nismo čutili poklicane, da bi morali zavzeti stališče, ki pa je res izrazito politično – absolutna samostojnost da ali ne? Človekove pravice vsekakor da. Ali je za to nujna absolutna samostojnost? Je vsekakor najboljši okvir za spoštovanje človekovih pravic. A o tem naj odločijo ljudje. Zato smo podprli plebiscit in spoštovanje svobodno izražene volje. Če se državljani Slovenije odločijo na plebiscitu za samostojnost, je to njihova pravica in Cerkev jih je v tem nedvoumno podprla.

/…/

"Ločitev Cerkve od države nas ne moti, le da to ne velja samo za Cerkev, temveč za vso civilno družbo. Cerkev ni in ne more biti nič bolj ločena od države kot katero koli drugo društvo ali združenje s področja civilne družbe." Foto: Matej Leskovšek

Cerkev je vendarle aktivno sodelovala pri kar nekaj medijskih projektih. Denimo pri Slovencu, Radiu Ognjišče, TV3, duhovnik je danes član upravnega odbora Nova24TV.
Pravim, da je imela Cerkev v Sloveniji tri vrste projektov. Eni so bili taki, ki so uspeli, drugi taki, ki bi lahko uspeli, pa po neumnosti niso. Tretji pa niso mogli uspeti, ker so bili predimenzionirani ali nerealni.

/…/

So pri ohranjanju monopola nehote sodelovali tisti, ki so zapustili Demosovo vlado in podprli Janeza Drnovška (Jože Pučnik, Janez Janša, France Bučar, Dimitrij Rupel, Dušan Plut …)?
Menim, da so to delali vede ali nevede, vsekakor pa v soglasju s "strici iz ozadja". Nekateri so gotovo to počeli zavestno. Tako imamo poleg formal­ne in vidne države še neko paradržavo kot premočni center moči, tako da govorjenje o "stricih iz ozadja" ni iz trte zvito. Zanimivo, kako smo se na to navadili in to že kar sprejemamo, ko pa bi zaradi tega morali v resnici zvoniti vsi alarmni zvonci, saj je to neposredno ogrožanje demokracije.

/…/

"Dokler bo trajala sedanja restavracijska partizanska ofenziva, ko se zopet pojavljajo titovke in zastave z rdečo zvezdo, ki je simbol totalitarizma in njegovih zločinov, in se hoče utrditi stara ideološka zgodovina, ni volje do resnice in to vpliva na celotno stanje." Foto: Matej Leskovšek

Cerkev je vendarle spodbujala k pristopanju v domobranstvo. Zakaj Cerkev še ni opravila temeljite refleksije medvojnega dogajanja?
Stvari je treba ocenjevati s takratnega stališča in ne z današnjega. Drži pa, da razčiščevanje stoji in so zastoji med seboj povezani. Dokler bo trajala sedanja restavracijska partizanska ofenziva, ko se zopet pojavljajo titovke in zastave z rdečo zvezdo, ki je simbol totalitarizma in njegovih zločinov, in se hoče utrditi stara ideološka zgodovina, ni volje do resnice in to vpliva na celotno stanje.

Po drugi strani se v javnosti pojavljajo tudi očitki o zgodovinskem revizionizmu in obujanju domobranske ikonografije.
To je spuščanje dima zato, da se opravičuje ponovni prevzem oblasti s strani starih sil. Demokratizacija ni bila radikalno izpeljana zato, ker so stare sile to pravočasno preprečile, s tem ko so vrgle Peterletovo vlado, ki je bila seveda šibka. Zaradi Demosove šibkosti v parlamentu in razlogov, ki sem jih že navedel. Če bi vlada ostala, bi bili danes drugje, kot smo. Tudi privatiza­cija bi se drugače izpeljala. Glede očitkov Demosu pa lahko rečem: napad je najboljša obramba. Nedemokratične metode se lahko najlažje opravičijo s tovrstnimi neutemeljenimi očitki.

"Demokratizacija ni bila radikalno izpeljana zato, ker so stare sile to pravočasno preprečile, s tem ko so vrgle Peterletovo vlado, ki je bila seveda šibka. Zaradi Demosove šibkosti v parlamentu in razlogov, ki sem jih že navedel. Če bi vlada ostala, bi bili danes drugje, kot smo." Foto: Matej Leskovšek

Desnica ima enako pravico do obstoja kot levica. V nekaterih naših krogih si levica apriorno lasti pravico do oblasti. V glavah ljudi, večine naših novinarjev, je normalno, da je levica na oblasti. Da je desnica grda, ker hrepeni po oblasti. To je danes šablona, stereotip, o katerem se nihče ne sprašuje. Partija se je odločila, da bo lahko v sodobni demokratični družbi z monopoli na področju gospodarstva, medijev in šol­stva obdržala oblast. Ni treba imeti formalnega političnega monopola, kot ga je imela v nedemokratičnem sistemu, lahko ima neformalnega s tem, da obvladuje ta področja. Če družbena moč ni porazdeljena na različne družbene sile, potem tisti, ki jo ima, skrbi samo za to, da mu oblast ne uide.

Je stvar res tako binarna, črno-bela?
V glavnem je, vsaj jaz tako vidim, na svojo veliko žalost. Monopol seveda ne pomeni, da drugega ni. Ampak, da drugi ni tako močan, da bi se lahko učinkovito zoperstavil. V drugih državah, nam primerljivih, je družbena moč tako porazdeljena, da ne more nihče dolgo sedeti na oblasti. Se pač menjavajo. Enkrat eden, drugič drugi. Situacijo, ki smo jo imeli 1991, je zelo slikovito in dobro opisal Marjan Majcen (prvi veleposlanik v Kanadi). Naša levica in desnica sta podobni dvema tekmovalcema v areni: eden, ki je treniral 40 let, in drugi, ki je bil 40 let v mavcu. Sedaj imata na videz oba enake možnosti. Onemu, ki je bil 40 let v mavcu, nihče nič ne brani in nič ne prepoveduje. Torej sta enakopravna. In vsi verjamejo, da je res tako.

/…/

"Krščanski demokraciji najbolj zamerim sodelovanje pri vzpostavljanju Gabrove šole. Takrat je bila Krščanska demokracija v vladi in je mirno toleri­rala, da je LDS sprejel zakon o šolstvu. Tukaj niso imeli nobene svoje politike." Foto: Matej Leskovšek

Še leta 2000 sta imeli stranki z demokrščanskim predznakom 29 poslancev. Danes krščanske demokracije skoraj ni več. Čemu to pripisujete?
Dvema faktorjema. Po eni strani je krščanski demokraciji sodelovanje v koalicijskih vladah vedno škodilo. Njeni volivci niso razumeli, zakaj bi so­delovali v vladi, od katere po njihovem videnju ni bilo pozitivnih učinkov. Zakaj bi se pustili voditi LDS-u.

Krščanski demokraciji najbolj zamerim sodelovanje pri vzpostavljanju Gabrove šole. Takrat je bila Krščanska demokracija v vladi in je mirno toleri­rala, da je LDS sprejel zakon o šolstvu. Tukaj niso imeli nobene svoje politike. SKD ni prišel s svojim programom, le ministrirali so drugim. Ni se profiliral kot alternativa. Danes se skušajo. Samo na domobrancih in preteklosti ne moreš graditi programa. S tem sicer zajameš nekaj ljudi, ki so na to občutljivi, vendar to ni program.

Na zadnjih volitvah so poskušali narediti korak naprej z novim gospodarskim programom. Kar je povzročilo celo začudenje, kako da se krščanska demokracija ukvarja z gospodarstvom? Oni se pa ja morajo ukvarjati s cerkvami. To razodeva, kje je naša politična kultura. Nujno je, da se krščanske in desne stranke na sploh pojavijo kot dostojna in boljša alternativa na celi črti. Kot alternativa, ki je v interesu vedno večjega števila državljanov, ki je v interesu Slovenije kot take.

Kam bi v tem smislu uvrstili SDS?
Mislim, da je Janez Janša ideološko neopredeljen. V evropskem smislu njegove stranke ne moreš nikamor uvrstiti. Nekje na sredino, ampak kaj bi to bilo? To ni liberalizem, to ni krščanska demokracija, to ni socialdemo­kracija. Imajo pa pogosto dobre ad hoc rešitve za sproti, imajo dosti ljudi, ki so sposobni načrtovati potrebne spremembe, v letih 2004–2008 se je v Sloveniji zgodilo več dobrih sprememb kot ves čas poprej in pozneje. Naj reče kdo, kar hoče, ampak rešitev za Slovenijo je v smeri, ki so jo ubirale stranke tedanje koalicije.

/.../

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.