Petek, 15. 10. 2021, 14.43
10 mesecev, 2 tedna
Vzajemna – Ni bonov? Ni panike!
Starši naj svoje strahove najprej predelajo pri sebi
Osamosvajanje mladih je pri nas zaradi negotovih oblik zaposlitve, relativno nizkih plač in skorajda neobstoječe stanovanjske politike izjemno težko. Zelo pomemben pa je tudi drugi vidik – nekateri se odselijo takoj, ko se pokaže priložnost za ta velik korak, drugim pa ta življenjski mejnik predstavlja nepremostljivo oviro. Veliko je razlogov, zakaj je mladim težko iti od doma. Po drugi strani pa je to tudi za starše precej stresno obdobje.
Obdobje, ko se otroci postavljajo na svoje noge in odhajajo od doma, je zelo posebno v vsaki družini.
Dr. Andreja Poljanec, psihologinja in specialistka zakonske in družinske terapije
O tem, kako se spopasti s celo mavrico občutkov ob tem in kako mladega odraslega pospremiti na to novo življenjsko pot, smo se pogovarjali z vodjo študija Psihologija na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj (podružnica Ljubljana) dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo ter specialistko zakonske in družinske terapije. Po eni strani se morajo starši spoprijeti z osamosvajanjem svojih otrok, po drugi strani pa obstajajo tudi situacije, ko mladi ne zmorejo od doma, in teh primerov je precej.
Kako lahko starši pomagamo mladim odraslim, da bodo lažje odšli od doma, ko bo čas za ta korak?
Otroci bodo šli veliko lažje od doma, če bodo začutili, da je to varno, naravno in del njihovega razvoja. Vedeti morajo, da jim starši to privoščijo in da zaupajo vanje. Za to mora biti doma zdravo, sproščeno in naklonjeno vzdušje. Ni spodbudno, če jih starši podijo, kdaj bodo odšli na svoje. Takšnih primerov je na žalost preveč. Po drugi strani pa obstaja velika nevarnost, da so odnosi med otrokom in starši preveč čustveno prepleteni v nezdravo smer. V primeru, da mlada odrasla oseba čustveno skrbi za odraslo mamo ali sorojenca, jo to ovira pri tem, da bi sploh zmogla prepoznati svoje želje, jih začutiti ter slediti svojemu hrepenenju po osamosvajanju in novem življenju. Ima občutek, da mora za nekoga skrbeti. Skrbi jo, kako bo ta sorojenec ali drug član družine zmogel brez njene pomoči, zato se lahko celo slabše zaveda svoje želje po osamosvajanju ali pa si je niti ne zmore priznati.
Kako se pokažejo nezdravo prepleteni odnosi?
Nezdrave, pomešane oziroma postaršene in čustveno napačno usmerjene družinske vloge so med najzahtevnejšimi zadevami v psihologiji. V takšnih odnosih, zaradi katerih je potem težko iti od doma, zasledimo celo obrnjeno navezanost.
Nekateri mladi se svojih želja sploh ne zavedajo
Kako pomagate ljudem, ki zaradi podobnih težav pridejo k vam?
Kot svetovalka jim moram pomagati, da najprej izkristaliziramo in naslovimo težavo, saj družina teh odnosov sploh ne vidi na tak način. Ko uvidijo celotno sliko in postanejo občutljivi na čustvene nianse in neprimerne vloge, ki jih čustveno ter vedenjsko nosijo, se ti mladi začnejo v novem zaupnem odnosu zavedati, koliko bremena nosijo s seboj. Šele potem so se sposobni z njim spoprijeti in se odzivati nanj. Ko se začnejo tega zavedati, se lahko precej dobro začnejo poslavljati in se osamosvajati. V resnici so tudi šele takrat dovolj stari in čustveno zreli – možgani dozorijo med 22. in 24. letom –, da se lahko temu postavijo po robu, se v miru poslovijo in odidejo. Pri tem razvijajo iskrenost in lahko celo zmorejo prositi, da jih starši podprejo. Zelo pomembno je, da se mladi v času osamosvajanja ne počutijo krive ali izdajalske.
Zakaj pa pride do občutka krivde in kako lahko predelamo to krivdo, se kaj naučimo iz nje?
Velikokrat se v takšnih primerih začnejo razreševati različni občutki krivde. Če gre terapija tako globoko in v tako smer, da se tudi starši začnejo spoprijemati z razmerami in so sposobni z zaupanjem in ranljivostjo prisluhniti stiski mladim, se mogoče najprej počutijo krive, vendar je v tem procesu obenem potencial, da se v čustveni zrelosti razvijajo tudi sami.
Dragoceno je, če zmorejo začutiti, da jim je žal in se opravičijo. Torej ne samo, da občutijo krivdo, saj krivda ni dovolj čustveno podprta v smeri, da bi spodbudila spremembe. Če pa začutijo obžalovanje, jih to usmerja v tisto smer, da si lažje priznajo in se zavedajo, da nečesa niso delali nalašč. Tukaj imam v mislih besede, kot so "nisem vedel, želim se opravičiti, prosim za odpuščanje".
Zakaj je obžalovanje bolj "primerno" od občutka krivde?
Obžalovanje starše pospremi na bolj iniciativno pot, da v svoje občutenje in delovanje vnesejo določene spremembe. Če se starši še naprej umikajo v krivdo in obrambo, potem mladi ostanejo zelo sami s svojimi čutenji in potrebujejo več opore v terapevtih, partnerjih ali prijateljih, da bi si sploh zmogli izboriti ta boj za lastno življenje in se pri tem ne počutiti krivih, da bodo imeli zaradi njihovega osamosvajanja in čustvenega zorenja preostali družinski člani slabše življenje.
Verjetno pa gre pri večini bolj gladko.
K sreči večina mladih odhaja na svoje na lep, naraven način. Odnosi se ob odhodu od doma le preoblikujejo, še vedno pa ostajajo vzajemni in se lahko vse življenje dograjujejo.
Kako naj torej starši sprejmejo nov položaj?
Pri starših je velikokrat prisotnih veliko strahov na ekonomskem in čustvenem področju. Skrbi nas, kako se bodo znašli. Zelo dobro je, če se starši teh strahov čim bolj zavedajo in jih poskušajo pri sebi pomiriti, preden jih natrosijo mlademu odraslemu. S svojimi strahovi naj se zatečejo v odrasel odnos in jih tam razrešijo. S tem že delujejo preventivno, saj se razbremenijo, ko skrbi predebatirajo z vrstniki ali svetovalci. Dobro bi bilo, če bi se potrudili, da strahov, opazk, tesnob ne prenesejo na mlajšo generacijo. To je zelo pomembno in tega se je mogoče zavedati in upoštevati kot "starševsko pravilo".
Starši naj osamosvojitev sprejmejo s pozitivno naravnanostjo
Ali je priporočljivo, da starši podprejo mlade tudi finančno?
Zelo dragoceno je, če starši mlade lahko finančno in čustveno podprejo. Lahko jih pridejo tudi z veseljem in sproščenostjo obiskat. Starši naj osamosvojitev sprejmejo s pozitivno naravnanostjo in vero v to, da bo mladim uspelo. Naj se jih ne bojijo na začetku tudi finančno podpreti, če je mogoče, seveda. Številni starši iz prejšnje generacije se bojijo, da otroci, če jih bodo finančno podprli, potem ne bodo razvili svoje lastne samostojnosti. To je zmotno prepričanje. Starši prejšnje generacije so si morali pogosto sami vse prigarati, zato se jim zdi, da jih je to zelo učvrstilo. Prepričani so, da pa mladi prepogosto samo čakajo, da bo vse prišlo samo od sebe, kar ni res. Žalostna plat te medalje je namreč, da so bili otroci teh "pridnih" staršev velikokrat čustveno prikrajšani, saj so prejeli manj čustvene pozornosti. Dobro se je zavedati, da je prišla nova generacija, ki zelo težko dobi službo, stanovanja so štirikrat dražja, in če imajo finančno podporo, to ni ujčkanje, ampak skrb za otroka, ki ne vodi v razvajenost, če je zraven prisoten pristen čustveni stik.
Veliko mladih je v prekarnih poklicih in delajo v poklicih, za katere je težko najti službo. Dovolj je, da vidimo, da si želijo delati in da se zmorejo znajti. Težje se bodo osamosvojili, če ne bodo dobili vsaj minimalne podpore. Seveda ne mislim, da jih bomo v nedogled finančno podpirali, blagodejno pa je, če moremo začutiti njihovo stisko in jim priti nasproti.
Vsi mladi niso enako odgovorni, verjetno to ni recept za vse starše.
Za vsakega posebej je treba najti optimalno rešitev, saj ni vsaka rešitev primerna za vsakogar, niti ne moremo primerjati otrok med sabo. Nekdo se je sposoben znajti sam, nekdo ni tako podjeten in bo zmogel bolje razviti zdravo samostojnost z našo pomočjo. Starši praviloma znajo prepoznati, kdaj pride do izkoriščanja. Pri tem imam v mislih zdrave odnose.
Prvi odziv naj bo blag in naklonjen
Kako naj se odzovejo starši, ko otrok izrazi željo po študiju v tujini?
Veliko primerov je, ko si mladi želijo oditi študirat v tujino, pa se starši odzovejo odrezavo: "Zasluži si, pa boš šel." Ne pomislijo pa, da bi se zanj zanimali in ga najprej vprašali, zakaj si želi, kaj ga zanima, kakšne izkušnje bi tam pridobil, … Lahko bi mu npr. ponudili, naj gre najprej za eno leto ali prek Erasmusa ali kaj podobnega. Bolje se je na mlade odzivati z blagostjo in naklonjenostjo ter z zanimanjem.
Ko se začneš za otroka zanimati, šele začneš spoznavati njegovo notranjost in njegov način razmišljanja. Iz njegovih odgovorov potem vidiš, ali gre za trenutno muho ali je zadaj neki globlji smisel. Hudo mi je, da so zaradi svojih strahov nekateri starši nehote pregrobi in jih to ovira pri razvoju senzibilnosti. Prehitro nekaj nepremišljenega rečejo, še preden se pozanimajo, ne postavljajo dovolj dobronamernih vprašanj. Če bodo starši svoje otroke želeli iskreno spoznavati, bodo otroci to čutili in jih bodo imeli vedno raje.
Preprečite visoke zdravstvene stroške
Kaj najbolj zaboli, ko mladi izgubijo študentski status? To, da z njim izgubijo tudi študentske bone, poleg tega pa ostanejo brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V Sloveniji obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije vseh stroškov, ki nastanejo ob zdravljenju. Če nimate sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, to pomeni, da morate del stroškov zdravljenja plačati sami.
Z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem pri Varuhu zdravja, Vzajemni, po izgubi statusa učinkovito preprečite morebitne visoke stroške zdravstvenih storitev.
Za sklenitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja naj mladi poskrbijo v 30 dneh od izgube statusa. Če rok zamudijo, bo zavarovanje po zakonu začelo veljati šele čez tri mesece, to pa pomeni, da bodo morali del stroškov zdravstvenih storitev v tem času pokriti sami. Ta doplačila so lahko zelo visoka.
Sklenite izvrstno dopolnilno zavarovanje, ki je prva izbira mladih, ter prejmite darilni bon Extreme Vital v vrednosti 35 evrov in druge odlične ugodnosti.
