Spletne predavalnice za zdaj ne ogrožajo slovenskih predavateljev

Zaradi stroškov, sprememb na trgu dela in tehnološkega razvoja se utegnejo na področju visokega šolstva v bližnjih prihodnosti zgoditi tektonski premiki. A v Sloveniji radikalnih sprememb za zdaj še ni zaznati.

Spletne predavalnice le kot dopolnilo Profesorji slovenskih univerz sicer že uporabljajo e-okolje, pretežno v sistemu Moodle. V teh spletnih učilnicah, ki so na voljo vpisanim študentom in profesorjem, je omogočeno samostojno učenje prek različnih oblik testov in stalni stik med učitelji in študenti, vendar pa so te oblike učilnic zgolj dopolnilo in ne nadomestek rednega pouka.

Zaradi spletnih učilnic na slovenskih fakultetah za zdaj niso odpuščali, na Univerzi v Mariboru celo poudarjajo, da izvedba na daljavo zahteva več dela, predvsem individualnega spremljanja dela študentov.

Tehnologija ne prinaša racionalizacije Prav tako za zdaj pri nas ni predvidena nikakršna racionalizacija dela na univerzah s pomočjo spletnih predavalnic. Kot poudarjajo na ljubljanski univerzi, to niti ne more biti njihov cilj, saj takšna oblika ne more nadomestiti dela študenta "na kampusu".

Obenem pa tako na ljubljanski kot na mariborski univerzi poudarjajo, da takšen sistem nikakor ni stroškovno učinkovitejši, temveč stroške povečuje. Potrebna so namreč posebna učna e-gradiva, večje so potrebe po tehničnem osebju, večja so tudi pričakovanja od predavateljev.

Le z univerze v Novi Gorici so nam odgovorili, da širijo možnosti opravljanja dela študijskih obveznosti na daljavo, predvsem za skupine, ki to najbolj potrebujejo – vrhunski športniki, zelo oddaljeni študentje, študentje na programih z dvojno diplom. A števila zaposlenih v ta namen ne nameravajo zmanjšati.

Prorektor Univerze v Ljubljani Goran Turk navaja, da razvoj dvotedenskega MOOC-a po grobi oceni stane 300 tisoč dolarjev, kar je bistveno več, kot na ljubljanski univerzi stane celoten letnik rednega študija.