Slovenski ortodont, ki se je vrnil iz Londona: Brez koncesij bi imeli več konkurence in boljše storitve

Pirančan Gregor Može je v Ljubljani dokončal študij dentalne medicine, nato pa se zaposlil v zdravstvenem domu. Delal je tudi v koprskem zaporu in v zasebnih zobozdravstvenih ambulantah. Želel si je specializacije iz čeljustne in zobne ortopedije.

Odhod v London je bil za Gregorja prava muka. Če ga ne bi prepričala žena, ne bi šel, a pravi, da lahko napredujemo le s korakom iz cone udobja. #video

V London po znanje

Predlagali so mu King's College v Londonu ali Aarhus na Danskem. Ker si je žena želela živeti v velikem mestu, sta izbrala London in se leta 2009 preselila. "Že spletna stran je dajala vtis, da je King's College bolj prijazen do tujca, zdelo se mi je, da me bodo lepše sprejeli." London je pretehtal tudi zato, ker je tam lahko stanoval pri stricu v soseski Notting Hill.

V času specializacije je štirikrat na teden delal v dveh bolnišnicah, seveda pod nadzorom specialista ortodonta, en dan na teden je imel predavanja, veliko pa je bilo tudi raziskovalnega dela.

Gregor je specializacijo in magisterij opravil na priznani šoli King's College v Londonu. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Red in dostopni profesorji

V Sloveniji pozna le dodiplomski študij, glede specializacije pa ve le, kar mu povejo kolegi, ki so se specializirali v Sloveniji. Na splošno ugotavlja, da je v Angliji študij bolj odprt, vsi njegovi profesorji so bili zelo dostopni. "Držali so se zapisanega programa. Kakor mi pravijo, je pri nas nekaj napisano, a se to ne izvaja, zato je več kaosa. V Londonu je bil red."

"Moj mentor je bil zelo dostopen. Če sem potreboval nasvet, pomoč, so bili vsi dosegljivi. Zelo pomembna razlika je tudi v tem, da si tam izpostavljen različnim mnenjem, ker je vse skupaj večje." Profesor je sicer eden, ampak ima večjo ekipo ortodontov. "Ko delaš specializacijo, si želiš več mnenj, izkušenj. Poti do istega cilja je več. To je bila ena večjih prednosti."

Preberite še:

• Slovenska profesorica na Georgetownu: Ameriška vlada me je že večkrat vprašala za nasvet, slovenska nikoli #video
• Kako bi slovenski zdravnik iz Cambridgea reševal slovensko zdravstvo
• Slovenec, ki je nevrološko kliniko v Chicagu spravil med najboljših deset klinik v ZDA

Vrnitev zaradi družine

Londonsko izkušnjo opisuje kot izjemno. "A v London se nisva Gregor je končal šolanje na priznani šoli King's College. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl preselila, ker bi iskala boljše življenje, ampak znanje. Lepo sva se imela že prej v Sloveniji. Ko sva bila v Londonu in je Jana zanosila, sva se takoj odločila, da se vrneva. Ne predstavljam si, da bi z družino živel v Londonu," pravi Gregor. Ugotavlja, da je London blizu, a hkrati ni tako blizu, da bi bil lahko vsak konec tedna v Sloveniji.

Ko sta se vrnila v Slovenijo, ga je malo vleklo nazaj v London. Bila sta v precepu, ali bi ostala ali morda, ko bi otrok malo zrastel, spet odšla London. A zdaj sta se navadila, "življenje je zelo lepo tudi v Sloveniji". Gregor pravi, da včasih pogreša londonsko vzdušje, zlasti izmenjavo strokovnih mnenj. S kolegom se zdaj dogovarja, da bi hodil v London predavat.

"Slovenija je bolj umirjena in več je časa za družino. Komur je družina pomembna, se preseli iz Londona, ker je preveč kaotičen. Tudi Slovenija ni idealna, a za zdaj nama odlično služi. Je dom," pravi Gregor.

Stik s tujino ostaja

Ni pa si zaprl poti ven – ohranja stike s kolegi, ki živijo na različnih koncih sveta, in posluša njihova strokovna mnenja. "To je edino, kar mi manjka – stik s kolegi, različna mnenja v stroki. Če bom hodil v London predavat, bom ohranjal miselno kondicijo in preprečil, da bi padel v cono udobja."

Selitev v London je bila zanj korak iz te lagodnosti in življenja, ki ga je imel pod nadzorom. "Končal sem študij, začel delati v zdravstvenem domu, delal sem v zaporu – vse to so stopinje iz cone udobja, a potem se navadiš in tudi to postane udobno."

Ko greš v London kot turist, je podzemna železnica dogodivščina. Ko moraš ob 7. uri z njo v službo, je vse kaj drugega, pravi Gregor. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Korak iz cone udobja

"Potreboval sem brco – London so mi svetovali, o tem, da sem se prijavil, pa me je prepričala žena." Ko se je prijavil prvič, mu niso niti odpisali. Ko jih je pozneje povprašal, kaj se dogaja s prijavo, so mu svetovali, naj se prijavi še enkrat. "Rekel sem si: Ne bom se prijavil, enkrat me niso sprejeli, ne bodo me. To je ta negativna slovenska miselnost. Jaz sem se že odločil, da bom negativen, da se ne bom znova prijavil."

A žena ga je prepričala, čeprav je bil zelo proti – iz strahu, da bi bil sprejet, priznava danes. S ponovno prijavo ni imel veliko dela, saj je imel vse pripravljeno že od prejšnjega leta.

Ko je prišlo vabilo na pogovor, je bil zelo jezen. Mislil si je, da naj gre namesto njega zdaj kar žena na razgovor. A se je omehčal. Stric, ki je bil profesor v ZDA in je svoje študente pripravljal na razgovore, ga je dobro pripravil. "Če želiš napredovati, moraš stopiti iz cone udobja," se je glasil njegov nasvet. Ko je imel potovanja s podzemno železnico dovolj, si je omislil skuter. Šlo je hitreje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Enaka živčna vojna je zdaj s predavanji v Angliji. Zdaj imam življenje v Sloveniji pod nadzorom, znova sem padel v cono udobja, zato spet potrebujem nekaj novega. To naredi življenje zanimivo," navdušeno gleda proti novemu izzivu.

Najprej izkušnje, nato svoja ordinacija

Še preden se je leta 2012 vrnil v Slovenijo, se je začel dogovarjati za delo v različnih ordinacijah. Kot specialist ortodont je delal najprej v dveh, nato tudi štirih, petih ordinacijah, po dveh letih pa se je odločil za svojo ordinacijo v Postojni.

Znanje, ki ga je pridobil, je zdaj lahko uporabil v Sloveniji. Ni se vpel v javno sfero, ampak je delal v zasebnih ordinacijah brez koncesije. "Nekega preskoka nisem čutil. Niti ga ne bi smelo biti. Kar zadeva stroko, je med Slovenijo in Anglijo vse poenoteno. Preskoka ni, to ni bilo težko."

Želja: ambulanta brez koncesije

Zanimiv pa je bil preskok v samozaposlitev. "Preden sem šel v Anglijo, sem delal v zdravstvenem domu in pri zasebnikih. Ko sem se vrnil, sem bil samozaposlen." Čeprav rad dela in je v javnem zdravstvu dela na pretek, si je vedno želel ambulanto brez koncesije, kar mu pušča več svobode.

"Moja velika želja je bila imeti izključno ortodontsko in izključno samoplačniško ordinacijo. Tudi na pogled je taka, kot sem si jo želel. Ko smo ambulanto urejali, je bilo sicer stresno. Posojilo moraš že odplačevati, ko ordinacija še ni zgrajena, gradbeniki pa niso ravno 'narejeni na uro'. To je tudi razlika v primerjavi z Londonom. Nekaj se dogovoriš, njega pa ni," ugotavlja Gregor.

"Naša izobrazba, naš študij je vrhunski. Tudi ordinacije so vrhunske. Ne le oprema, tehnologija, ampak tudi znanje, način dela je vrhunski. Ni treba v Švico, da imaš zelo kakovostno zdravljenje," je prepričan. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Storitve v Sloveniji na visoki ravni

Trdi, da so storitve v Angliji veliko dražje, kakovost pa je tudi v Sloveniji na zelo visoki ravni. "Je pa odvisno tudi od lokacije – v središču Londona so cene skoraj kot v Švici, malo zunaj središča pa so cene lahko primerljive z ljubljanskimi."

"Ortodontija je danes v Sloveniji na zelo visoki ravni. Profesorji skrbijo za znanje, hodijo naokoli, se izobražujejo." Meni le, da je v Sloveniji manj denarja, saj so aparati in tehnologija zelo dragi. Nekaterih storitev se zato opravi manj kot v Angliji.

"Naša izobrazba, naš študij je vrhunski. Tudi ordinacije so vrhunske. Ne le oprema, tehnologija, ampak tudi znanje, način dela je vrhunski. Ni treba v Švico, da imaš zelo kakovostno zdravljenje," je prepričan.

Brez koncesij bi imeli višjo kakovost …

Pacientu se je treba posvetiti, ga spremljati in motivirati, pravi Gregor. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Težavo vidi v koncesijah. "Žal vsi koncesionarji ne vlagajo dovolj v svoje delo – v izobraževanje in tehnologijo. Ne vlagajo, ker nimajo časa in padejo v cono udobja. Imajo dovolj strank, delo je zagotovljeno, količina dela jih zasuje."

Gregor meni, da bi morali koncesije, v taki obliki, kot jih imamo v Sloveniji, ukiniti. Kakovost bi se izboljšala le s konkurenco. Ta vedno zniža strošek, koncesionarji pa bi se še bolj trudili za dobro storitev, trdi ortodont.

… in več časa za pacienta

Koncesije si ne želi tudi zato, da se lahko bolj posveti pacientu – se mu prilagodi, si vzame čas zanj in ga spremlja skozi zdravljenje. "Če bi imel koncesijo, bi me to omejevalo. Imel bi deset minut za vsakogar, to je nemogoče. Logično je, da so razlike med javnim in zasebnim, ampak dalo bi se dalo urediti, da bi tudi v javnem sektorju zdravniki imeli več časa za pacienta."

Hkrati poudarja, da prilagajanje pacientu ne pomeni izgube avtoritete. "Ne verjamem v to, da je zdravnik bog, moraš pa ohranjati strokovnost. Če želi pacient posegati v tvojo strokovnost, mu moraš dati vedeti, da veš, kaj delaš. Treba je najti pravi način komunikacije." Na zadnjem izpitu v Londonu, ki je bil tridnevni, je bil del tudi iz veščin komunikacije, kar se mu zdi zelo uporabno.