"Slovenija je dobila evropsko agencijo, zdaj pa ne ve, kaj bi z njo"

Letos mineva pet let, odkar je v Ljubljani zaživela evropska agencija za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER). Agencija je bila sicer formalno ustanovljena leta 2009, njena naloga pa je usklajevanje nacionalnih energetskih regulatorjev in dopolnjevanje nalog, ki jih ti izvajajo.

Gre za edino evropsko agencijo, ki deluje v Sloveniji, od januarja letos njen upravni odbor vodi Romana Jordan – doktorica jedrske fizike, raziskovalka, dva mandata evropska poslanka Evropske ljudske stranke, do nedavnega članica izvršilnega odbora SDS. Kot pomočnica direktorja je zaposlena na Institutu Jožef Stefan.

Na evropskih volitvah niste več kandidirali, nedavno ste izstopili iz izvršilnega odbora SDS. Ali to pomeni, da se umikate iz aktivne politike?

Kaj je v Slovenijo prinesel ACER?
Evropska agencija za koordinacijo energetskih regulatorjev na evropskem energetskem trgu igra zelo pomembno vlogo. To ni evropski regulator, je pa tisti, ki usklajuje regulatorje in ima pregled nad evropskim trgom in nad dogajanjem v njem. Prav zdaj agencija uvaja postopke, s katerimi bo pregledovala trgovanje tako, da bo lahko zaznala kršitve in zlorabe notranjih informacij in jih posredovala nacionalnim regulatorjem.

Sloveniji je agencija zagotovo doprinesla k prepoznavnosti. Možgani evropske energetike so locirani v Sloveniji.

Znamo to izkoristiti?
Po mojem ne. Od ljudi, ki sooblikujejo evropsko energetsko politiko, sem že slišala mnenje, da se je Slovenija zelo trudila, da je dobila sedež te agencije, zdaj pa pravzaprav ne vemo, kaj bi z njo.

Moramo se zavesti, da je to ena izmed najpomembnejših evropskih agencij, da se evropski energetski trg integrira, da raste in se poglablja, da bo agencija pridobivala vedno več pristojnosti, da bodo torej njene potrebe večje.

Zato moramo paziti, da vse tisto, kar smo v pogodbi o ustanovitvi te agencije obljubili, tudi izpolnimo. Vsega še nismo in to zagotovo ni dobro. Poskrbeti moramo, da bo okolje, v katerem živijo ljudje, ki so zaposleni na agenciji, zanje spodbudno, da bodo radi prihajali k nam in tu tudi ostali.

"Agencija vsak teden organizira številne sestanke za različna podpodročja, sem prihajajo ljudje iz vse Evrope in širše. Prav nič spodbudno zanje ni, če porabijo en ves dan, da pridejo v Ljubljano." Foto: Bojan Puhek

Česa še nismo izpolnili?
Po mojih informacijah je najšibkejša točka evropska šola za otroke zaposlenih. Taka šola bo seveda lahko dostopna tudi drugim otrokom. Ko gre za otroke, smo vsi občutljivi. Otroci morajo imeti pogoje za izobraževanje, to je osnova. Glavna naloga Slovenije pri tem je, da poskrbi za ustrezen zakonodajni okvir in ne za financiranje šole.

Sicer pa je dobro, da je okolje sproščeno, odprto do tujcev, da si partnerji zaposlenih lahko najdejo službo, čeprav ne znajo slovenskega jezika.

Izredno pomembno je tudi to, da imamo čim boljše prometne povezave. Delo na agenciji ne pomeni samo dela zaposlenih v Ljubljani. Agencija vsak teden organizira številne sestanke za različna podpodročja, sem prihajajo ljudje iz vse Evrope in širše. Prav nič spodbudno zanje ni, če porabijo en ves dan, da pridejo v Ljubljano. Po mojih izkušnjah se ljudje na agenciji zelo trudijo, da čim več sestankov organizirajo v Ljubljani. Čeprav imajo nenehen pritisk, da bi jih organizirali raje v Bruslju, ker je lažje dostopen.

Koliko je zaposlenih na ACER-ju?
Na agenciji je zaposlenih preko sto ljudi, med njimi od narodnosti največ Slovencev. Direktor mi je omenil, da je Slovencev nesorazmerno veliko. Pri teh agencijah je treba paziti, da so po narodnosti pisane, nikakor ne smejo domačini občutno prevladovati.

Kje so potenciali Slovenije v energetiki?

Slovenija je imela priložnost dobiti podpredsednico Evropske komisije, pristojno za energetiko. Kaj smo izgubili, ker nismo dobili tega mesta?
Pravzaprav mislim, da to mesto ni bilo prihranjeno za Slovenijo, ampak za točno določeno osebo. Mislim, da smo takrat to narobe interpretirali. To napako velikokrat delamo. Upam, da smo se iz tega primera naučili, da če se želimo kot skupnost čim bolje umestiti v različne mreže in odločitvene tokove, moramo predvsem na prvo mesto postaviti skupne cilje – pred svoje osebne.

Če kdo pri nas pride na kakšno mesto, pride bolj zaradi svoje lastne promocije, ne pa zato, ker bi vsi skupaj v Sloveniji rekli: tole je naš interes, tu je naše prednostno področje, potrudimo se, da bomo nekega človeka dobili na določeno mesto. Temu bi rekla državniška odločitev in potem seveda delo za skupno dobro. V tem smislu Slovenija ni kaj veliko izgubila, ker veliko niti imela ni.

Po drugi strani pa moramo priznati, da je promet tudi zelo pomembno področje, še zlasti zato, ker se je Slovenija odločila za izgradnjo drugega tira. Seveda pa moramo vedeti, da so komisarji izbrani v posameznih državah članicah in potrjeni na evropski ravni, a ne smejo zastopati določene države. Delovati morajo v evropskem smislu.

"Pravzaprav mislim, da to mesto (podpredsednika Evropske komisije, op. a.) ni bilo prihranjeno za Slovenijo, ampak za točno določeno osebo. Mislim, da smo takrat to narobe interpretirali." Foto: Bojan Puhek

Kakšni bodo trendi v energetiki v prihodnosti? Predstavljam si, da ste zagovornica jedrske energije, a vseeno, kako se bo po vašem mnenju razvijala energetika?
Trendi v energetiki so odvisni od razvoja tehnologije ter splošnih družbenih usmeritev in te je Evropa že kar jasno nakazala. Že nekaj let obstaja načrt razvoja evropske družbe do leta 2050. Za energetiko je v tem načrtu pomembno, da se usmeri v znižanje izpustov toplogrednih plinov, zmanjšanje svoje uvozne odvisnosti in izboljšanje zanesljive dobave z energijo. To je program, ki ga je pripravila Evropska komisija, podprla sta ga tako Evropski parlament kot tudi Svet EU, kar pomeni vse države članice. Ta dokument pravzaprav predstavlja osnovne smernice razvoja.

Seveda pa je od vsake države posebej odvisno, kako se bo obnašala znotraj teh parametrov. To pa je odvisno od tega, kakšne so njene finančno-gospodarske zmožnosti, kakšne ima sicer naravne zmogljivosti za izkoriščanje obnovljivih virov energije, in od tega, kakšne so neke skupne vrednote prebivalstva.

Če so jedrske elektrarne nekaj, kar je za nemško prebivalstvo nesprejemljivo, in jih bodo počasi zaprli, so jedrske elektrarne na finskem tista tehnologija, ki jo vidijo kot nujno potrebno, jo še vedno razvijajo in gradijo nove elektrarne, kajti brez njih svojega razvoja ne vidijo. Od vsake države članice je odvisno, kako se bo odločila.

"Želela bi si, da v okviru razprav o energetskem konceptu Slovenije ne bomo razpravljali ozko. Recimo termoelektrarna da ali ne, jedrska elektrarna da ali ne, veter da ali ne, ampak da bomo ljudem dali celovito informacijo." Foto: Bojan Puhek

Podpiram odločitev Evropske komisije, da Evropska komisija, ne glede na to, da so se nekatere države odločile za izstop iz te opcije, še vedno spremlja jedrsko varnost, pripravlja in dopolnjuje zakonodajo, ki izboljšuje jedrsko varnost. To je v interesu vseh držav, tudi tistih, ki nimajo jedrskih elektrarn.

Kako vidite Slovenijo glede na njene danosti in miselnost ljudi. Podpirate TEŠ 6 ali celo 7? NEK 2? Hidroelektrarne na Savi?
O tem je zelo nehvaležno govoriti tako na pamet, ker veste, da vlada pripravlja energetski koncept Slovenije. Tu se bodo mnenja še precej kresala, da se bo na koncu izjasnilo, kaj je prava pot za Slovenijo. Po eni strani je seveda odvisna od naravnih zmogljivosti, ki jih imamo, po drugi strani od zmogljivosti v gospodarstvu, kje bi lahko razvoj energetskih tehnologij tudi izboljšal našo konkurenčnost, pa seveda tudi od tega, kaj bodo ljudje rekli. Zagotovo pa lahko veliko naredimo na področju učinkovite rabe energije. Mislim tudi, da je prav, da se držimo programov, ki so že bili potrjeni, se pravi izgradnja hidroelektrarn na spodnji in srednji Savi.

Želela bi si, da v okviru razprav o energetskem konceptu Slovenije ne bomo razpravljali ozko. Recimo termoelektrarna da ali ne, jedrska elektrarna da ali ne, veter da ali ne, ampak da bomo ljudem dali celovito informacijo, na kakšen način želimo živeti, kaj to pomeni, kolikšna je potrebna proizvodnja energije, katere so zmogljivosti.

Če se odrečemo recimo termoelektrarni, s čim jo lahko nadomestimo. Ljudem moramo jasno povedati, da termoelektrarne ne moremo nadomestiti z vetrom ali soncem. Kot tudi jedrske elektrarne ne. Obema se ne moremo odreči.

"Vse kaže, da je tista najbolj verjetna opcija elektrifikacija prometa." Foto: Bojan Puhek

Pa še nekaj je zelo pomembno: Če pogledamo evropske dolgoročne energetske načrte, vidimo, da jih lahko dosežemo le z občutno spremembo porabe goriv v prometu. Vse kaže, da je tista najbolj verjetna opcija elektrifikacija prometa. Če se odločimo za to pot, to pomeni veliko večjo potrebo po električni energiji.

Če na to dodamo še naše cilje, da želimo globalno segrevanje omejiti na dveh stopinjah Celzija, potem si ne znam predstavljati, kako bomo to naredili brez jedrske elektrarne.

Tudi za Slovenijo velja, da če je nov jedrski reaktor resna opcija, moramo začeti resno delati na tem, bolj resno kot doslej, predvsem pogrešam spodbude na področju povečanja znanja, strokovnjakov, neodvisne stroke.

Ne glede na to, da nam bodo elektrarno, če se bomo za to odločili, gradili tujci, moramo imeti dovolj znanja, da lahko vse postopke - njihovemu znanju enakovredno - nadziramo.

"Znanstvenik ali raziskovalec ne more biti oseba, ki razmišlja, ali se mu to splača ali ne. To moraš čutiti v sebi. Biti moraš radoveden, videti moraš stvari, ki jih ne razumeš in jih želiš razumeti, želeti si moraš novih izzivov, biti ustvarjalen." Foto: Bojan Puhek

Kaj smo v Sloveniji izgubili z opustitvijo projekta Južni tok?
Nisem čisto prepričana, da Južnega toka ne bo. Odvisnost EU od uvoza ruskega plina je zelo velika. Odločitev Evrope, da to odvisnost zmanjša, tako s tem, da diverzificira poti in države uvoznice, so podprle različne inštitucije in mislim, da je bila to modra odločitev. S tem je nastala ideja o uvozu plina od kaspijskega bazena čez Balkan v ostalo Evropo.

Ena od možnih poti je bila prek Južnega toka, kar bi bil seveda ruski plin, druga možnost je bila Nabucco, to je pa plin, ki ni ruski, iz držav kaspijskega bazena. Ta drugi primer je tisti, ki je bolj odgovarjal evropskim strategijam in je zato bil evropski projekt. Južni tok ni bil evropski projekt. Unija je podpirala Nabucco. Za zdaj je oboje padlo v vodo. Prvič zaradi nestabilnih razmer, drugič zaradi ogromnih investicij, tretjič tudi zaradi nejasnih zalog plina, četrtič zato, ker ni povsem jasno, v katero smer bo šel razvoj energetike in kakšne bodo v prihodnosti potrebe po plinu.

"Južni tok ni bil evropski projekt. Unija je podpirala Nabucco." Foto: Bojan Puhek

Eden od razlogov je gotovo tudi pridobivanje plina iz peščenjakov v ZDA, s čimer so se sprostile določene zaloge plina, ki so ga sicer uvažali. Tu je bilo več dejavnikov, zaradi katerih sta oba projekta propadla.

Zdi se mi pa prav, da Slovenija išče svoje poslovne priložnosti na področju energetike, ker nam naša strateška lega to dopušča. Izgubili smo poslovno priložnost, ki pa jo verjetno lahko nadomestimo kako drugače. Vemo, da se recimo že dolgo pripravlja projekt z utekočinjenim plinom na Krku. Mislim, da je prav, da Slovenija ne le spremlja, ampak da je udeležena tudi v tem projektu.

Aktivnosti moramo peljati naprej, saj Evropa kot celota uporabe energije zagotovo ne bo zmanjšala.

Ko govorimo o slovenskih vrhunskih znanstvenikih, se zdi, da zanje v Sloveniji razen na Institutu Jožef Stefan skoraj ni prostora. Mnogo jih odhaja v tujino. A se postati vrhunski znanstvenik v Sloveniji splača?
Znanstvenik ali raziskovalec ne more biti oseba, ki razmišlja, ali se mu to splača ali ne. To moraš čutiti v sebi. Biti moraš radoveden, videti moraš stvari, ki jih ne razumeš in jih želiš razumeti, želeti si moraš novih izzivov, biti ustvarjalen. Potem te takšno delo osrečuje. Druge računice tu ni.

Je pa res, da je Institut Jožef Stefan daleč največja znanstveno-raziskovalna inštitucija v Sloveniji in je v nekem smislu velik tudi v evropskem pogledu. Trenutno imamo okrog 960 zaposlenih, lahko rečem da zelo vitko administracijo, saj je raziskovalcev krepko preko 700. Za primerjavo: tovrstne nemške institucije imajo okoli 40 odstotkov administracije. Trudimo se, da smo učinkoviti.

Zelo pa na nas vpliva slovenska raziskovalna politika, ki je proračunska sredstva v zadnjih petih letih zmanjšala za 30 odstotkov. Kljub temu nismo zmanjšali števila zaposlenih, ampak smo se trudili spodbujati zaposlene, da se čim več prijavljajo na mednarodne razpise. Tudi v evropskem pogledu smo zelo uspešna inštitucija.

"Sprejeti je treba politično odločitev, da je znanstveno-raziskovalno delo za Slovenijo potrebno. Potem je pa treba imeti tudi toliko poguma, da se stvar izvede. Slovenija je majhna država, to pa bi lahko izkoristili sebi v prid, tako da bi bili bolj fleksibilni." Foto: Bojan Puhek

Moram pa tudi jasno povedati, da taka situacija ne more več trajati zelo dolgo. Uspeti na razpisih Evropske unije pomeni, da je treba napisati deset projektov, da dobiš enega. Uspeh je nekako 13-odstoten, na nekaterih podprogramih celo samo 5-odstoten. Znanstveniki se zato namesto z raziskavami ukvarjajo s pisanjem projektov. To dolgoročno ne gre.

Usmeritev Evropske komisije je jasna – sredstva, ki so na voljo v evropskih programih, so dodatek nacionalnim sredstvom.

Če pogledate modre države, ki so se soočile s krizo, so sredstva za raziskave in razvoj povečale, naša jih je pa zmanjšala. Škoda je, da se nam dogaja velik beg možganov. Mlade izobrazimo, ko pa postanejo ustvarjalni, ko se začnejo kazati rezultati njihovega dela, gredo v tujino.

Se vam zdi, da bi Slovenija ta trend odhajanja lahko hitro obrnila ali so potrebni veliki strukturni ukrepi?
Mislim, da tu ne potrebujemo dolgega obdobja. Sprejeti je treba politično odločitev, da je znanstveno-raziskovalno delo za Slovenijo potrebno. Potem je pa treba imeti tudi toliko poguma, da se stvar izvede. Slovenija je majhna država, to pa bi lahko izkoristili sebi v prid, tako da bi bili bolj fleksibilni.

Eden od pomembnih procesov, ki se zdaj odvija, je pametna specializacija, ki pa je proces, ki se je začel na evropski ravni in ga zdaj uvajamo v Sloveniji. Če bodo odgovorni toliko modri, da bodo naredili postopke čim bolj preproste, da bodo imeli čim večji učinek, bo to že eden od pomembnih korakov k boljši konkurenčnosti in spodbujanju sodelovanja med gospodarstvom in raziskovalnim sektorjem. S krepitvijo tega se krepi spoznanje v družbi, zakaj raziskave in znanost sploh potrebujemo.

Sicer pa verjamem, da so za razvojno usmerjen proračun potrebni strukturni ukrepi.

Kdo od znanstvenikov vam je za zgled?