Sobota, 20. 11. 2021, 22.59
2 leti, 5 mesecev
Seks, droge in pomanjkanje higiene: kako je biti 16 dni nepretrgoma v jami? #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,61
6
Jure Bevc je matematik, ki svoj prosti čas preživlja v jamah tako v Sloveniji kot v tujini. Z njim smo se pogovorili o tem, kako je videti preživljanje dni kilometer pod površjem, kaj žene ljudi globoko pod površje in ali je bil že kdo živ zakopan v slovenski jami.
Jure Bevc jame odkriva kot član Društva za raziskovanje jam Ljubljana, ki je najstarejše in največje še delujoče jamarsko društvo v Sloveniji. Ustanovljeno je bilo leta 1910, letos torej praznujejo 111. rojstni dan. "Jamarstvo je prostočasna dejavnost, pri kateri hodiš po jamah in jih dokumentiraš," razloži Bevc. 11. septembra letos so raziskali deseto slovensko jamo, ki je globlja od kilometra. Gre za Brezno spečega dinozavra na Kaninu. Jama je bila sicer odkrita leta 2006, vendar so po dveh letih raziskave zamrle na globini 300 metrov. Letos so v društvu ponovno odšli v jamo in jo raziskali vse do globine tisoč metrov. Poleg raziskovanja novih jam jih v društvu tudi čistijo. Vsi jamarji so prostovoljci in za svoje delo za čistejšo naravo niso plačani, zato so veseli vseh delov dohodnin, ki jih lahko vsi državljani nakažejo društvu.
Jure Bevc med dvigom iz 600-metrskega brezna.
Zakaj ste jamar?
V jamarstvo sem prišel po naključju. Hotel sem poskusiti nekaj novega in izbiral med alpinizmom in jamarstvom. Za drugo sem se na koncu odločil, ker je bil začetni tečaj cenejši (smeh, op. p.). V jame pa se še vedno vračam zaradi želje po odkrivanju nečesa novega. Jame ponujajo relativno lahek dostop do območij, ki jih ni obiskal še noben človek. Pogledaš za vogal in ne veš, kaj boš videl. Počutiš se kot raziskovalec. Še posebej takrat, ko v jami preživiš več dni zapored, postane zelo razburljivo. Veliko jamarjev je fotografov in znanstvenikov.
Kljub naštetemu pa jamarstvo ni za vsakega. Zlesti globoko pod zemljo in se prebijati v popolni temi skozi ozke rove …
Verjetno smo res malo ekscentrična družba. Ko nekdo prvič pride na srečanje jamarskega društva, je lahko kar malo šokiran. Jamarji smo radovedni, ne moti nas, da se umažemo, radi se utrudimo in kaj novega doživimo. In vsi imamo prosti čas konec tedna (smeh, op. p.).
Tlačenje skozi blatno ožino kilometer pod površjem.
Koliko dni na leto preživite v jamah?
Jame obiščem okrog petdesetkrat na leto, akcije skupaj nanesejo od 15 do 30 dni bivanja v jami.
Koliko časa ste bili najdlje nepretrgoma v jami?
Šestnajst dni.
Ste imeli v društvu kakšne nesreče v jamah?
Jamarstvo je glede na to, kar počnemo, kar varna aktivnost. Nesreče se sicer dogajajo, vendar so v večini primerov manjše. Meni je enkrat padel kamen na čelado. Iz jame sem prišel sam, potem pa me je prevzela gorska reševalna služba. Večjih nesreč v Sloveniji že kar nekaj časa ni bilo. Če se ne motim, je bila zadnja smrtna nesreča leta 1990 v Črnelskem breznu.
Nihče še ni bil živ zakopan?
Ni mi znano, da bi kdo pri nas zaradi tega umrl. Temu se poskušamo izogibati. Verjetnost za to je sicer zelo majhna. Jame so v večini primerov zelo stabilne. Tam, kjer niso, pa se jamarji gibljemo zelo poredko.
Ožine so sestavni del jamarstva.
Kaj pa voda? Se v jamah tudi potapljate?
Ne, v našem društvu trenutno ni nobenega potapljača. V Sloveniji ni veliko potopljenih jam. Bi pa dodal še to. Če smo jamarji ekscentrični, so jamarski potapljači naslednji razred. Če smo jamarji ekscentrični v primerjavi s splošno populacijo, so potapljači ekscentrični v primerjavi z jamarji. Jamarsko potapljanje je kar smrtonosen hobi, vendar se tudi pri potapljanju v večini primerov nesreče zgodijo, ko se ne upošteva protokolov.
Koliko ljudi je v jamarski ekipi?
Vsaj trije naj bi bili, da v primeru nezgode en ostane s ponesrečencem, drugi pa gre po pomoč.
Ali solistov ni?
Ne, bili so v preteklosti. Verjetno so tudi danes, vendar se o tem ne govori.
Zakaj ste bili 16 dni nepretrgoma v jami?
V jamo greš za več dni, ker bi vzelo preveč časa, če bi se vsak dan vračal na površje. Poleg tega so nekatere jame ogromne, in če potrebuješ dva dni za potovanje do zadnjega tabora in nato še od dva do tri dni za pot ven, se obiski, krajši od enega tedna, res ne izplačajo.
Kako pa preživite v jami 16 dni? Kako je videti vsak dan? Kje spite?
V večjih jamah so že postavljene baze z bivaki, tako da šotorov ne nosimo s sabo. V bolj toplih jamah šotori niso potrebni in je dovolj samo podloga, na kateri spiš v spalni vreči.
Kaj pa WC?
Za WC se določi del jame. Težava nastane predvsem takrat, ko je ta del jame v uporabi kot WC že več desetletij. Iz nekaterih jamah se nosi vse iztrebke, vendar to velja predvsem za Severno Ameriko.
Kaj pa hrana?
Vso hrano prinesemo s sabo. V večini primerov imamo dehidrirano hrano in zelenjavo. Včasih smo sicer jedli veliko instantne hrane, vendar te ta hrana preveč dehidrira. Zdaj si sami delamo pakete hrane. Vsak dan kuhamo na plinskih gorilnikih, od jutranje kave do jutranjih in večernih obrokov. Predvsem v visokogorskih jamah, kjer so temperature precej nizke, moramo zaužiti nekaj toplega. Čez dan se večinoma prehranjujemo z oreščki, čokoladami, energijskimi tablicami …
Vse to zelo spominja na alpinizem?
Res je. Ko smo bili v Mehiki v jami, ki je dolga več kilometrov in v kateri smo nepretrgoma preživeli 16 dni, je bilo v njej šest taborov. Ti so postavljeni na taki razdalji, da lahko v enem dnevu prideš od enega do drugega tabora. Večinoma govorimo o razdaljah nekaj kilometrov, je pa to odvisno od posamezne jame. Lahko je velika 200 metrov, lahko pa več kilometrov. Na Kaninu v jami P4 imamo trenutno tri bivake. Najbližji površini je na globini 660 metrov. Drugi je 300 metrov nižje, tretji pa na približno enaki višini še dobrih 300 metrov bolj ali manj vodoravnih rovov stran.
Jame merijo z laserskimi merilci.
Koliko opreme pa nosite s sabo?
Šotori so torej že v jami, s sabo nosimo hrano, ne pa vode. Ta je vedno v jamah in tudi lokacije taborov so izbrane tako, da je poleg pitna voda. S sabo imamo tudi plezalno in merilno opremo. Če gremo za več dni, imamo okoli deset kilogramov opreme na jamarja. S sabo ne vzamemo veliko oblačil ali druge osebne opreme.
Torej ste 16 dni v istih nogavicah, eni majici in enih spodnjih hlačah?
Recimo (smeh, op. p.). Skoraj.
Kaj pa osebna higiena? Umivanje zob, prhanje …
Če se ravno spomniš, s sabo vzameš zobno ščetko (smeh, op. p.) Prhanja ni. V slovenskih visokogorskih jamah je temperatura vse leto približno dve stopinji Celzija. Tudi voda ima podobno temperaturo, tako da želja po umivanju ni ravno velika. Higiena je kar okrnjena (smeh, op. p.). Milo rečeno.
Kaj pa seks v jamah?
Se zgodi, vendar ne po nekaj dneh bivanja v jami (smeh, op. p.).
Pozimi dosti časa člani Društvo za raziskovanje jam Ljubljana preživijo na Kaninu. Na fotografiji je JZS jamarski bivak, v ozadju pa Laška planja.
Kako pa so videti večeri v jami? Kitara ob tabornem ognju, gledanje videov na Netflixu …
Bolj ne (smeh, op. p.). Dnevi so večinoma enaki. Že zbujanje je zanimivo, ker ni nobene svetlobe. Budilke so torej nujne. Potem porabimo dve uri za pitje kave, zajtrk in oblačenje v opremo. Vse poteka veliko bolj počasi, kot če je treba v službo. Potem sledi pohod na delovišče oziroma do dela jame, kjer nekaj delamo. V večini primerov se organiziramo tako, da pot ne traja več kot tri ure v eno smer. Po koncu "dneva" se vrnemo v tabor, pojemo večerjo in gremo spat. Spimo ponavadi 10 ali 12 ur nepretrgoma. Ker je fizično zelo naporno, se v osmih urah ne spočiješ. Ne, nimamo družabnih večerov (smeh, op. p.).
Interneta torej nimate?
Ne, signal izgine nekaj metrov po vhodu. V nekaterih jamah sicer imamo napeljan poljski telefon do površja. To pride prav pri daljših akcijah, ko moramo spremljati vremensko napoved, da nas ne bi presenetil kakšen vdor vode.
Kako pa se spi v jami?
Zelo dobro, ker ni nobene svetlobe. Če si zavit v toplo spalno vrečo, seveda. Če ta ni dovolj topla, pa rado zebe.
Kaj pa pomanjkanje zvokov?
Skoraj vedno se sliši voda, ker so tabori postavljeni v njeni bližini. Včasih lahko postane kar glasno.
Ekipa jamarjev (Jure Bevc je prvi z leve) na globini tisoč metrov v Breznu spečega dinozavra.
Kako je biti toliko časa v popolni temi?
Ko prideš ven, so vsa čutila v šoku (smeh, op. p.). Tudi vonj. Razen človeških vonjav in vonja same jame spodaj ni ničesar. Glede vida je pa zanimivo, da te po vrnitvi iz jame na površje svetloba ne zaslepi, kot bi si morda predstavljali.
Kako pa je biti 16 dni v jami z vidika psihološkega počutja?
Nihče nima težav, ker smo vsak dan zaposleni ves čas. Nimaš veliko časa za razmišljanje. Po kakšnem tednu ima večina ljudi žive, čudne sanje. Drugih sprememb nisem opazil.
Kaj pa alkohol, ali kaj pijete?
Včasih je kakšna prisrčnica z nami (smeh, op. p.).
Kaj pa droge?
Verjetno se je to že kdaj zgodilo, vendar bi verjetno nastal zelo velik problem, če bi koga zgrabila paranoja. Lahko bi bilo kar hudo.
Eden od odvrženih avtomobilov v Jeriševi jami.
Kaj pa delate v jami?
Večinoma raziskujemo neznane dele. Če gre za brezna, torej navpične dele, jih opremimo z vrvmi, da se lahko vanje spustimo. Do novih odkritij nas vodi veter, tako imenovani prepih, ki pomeni, da rova še ni konec, da se nekje skriva nadaljevanje. Nato novoodkrite rove izmerimo, narišemo skico, ki jo doma pretvorimo v načrt jame. Vse skupaj vzame kar precej časa. Velikokrat pa jame samo čistimo.
Kakšne smeti pa najdete v jamah?
V Sloveniji je več kot 500 jam onesnaženih. Čistimo samo tiste jame, v katere se več ne odlaga smeti. Iz jam odstranjujemo različne odpadke. Pogosti so klavniški odpadki, torej vreče z mrhovino. Moram poudariti, da je, če ima vreča kakšno luknjo, smrad neznosen in odstranjevanje teh odpadkov zato zelo težavno. Najdemo tudi nevarne odpadke, kot so motorna olja in akumulatorji. Verjetno najpogostejša vrsta odpadkov je embalaža, pa oblačila, čevlji. Najdemo tudi kakšen avtomobil.
O kakšnih količinah odpadkov pa govoriva?
Odvisno od jame do jame. Ravno septembra smo čistili jamo na Krasu. Za tamkajšnje jame je značilno, da so v nekatere iz bližnjih vasi desetletja metali odpadke, ker pač ni bilo organiziranega odvoza smeti. Iz omenjene jame smo izvlekli šest ton smeti, čeprav v vasi živi manj kot 200 ljudi.
Dvig smeti iz Jeriševe jame.
Ali kdaj naletite tudi na arheološke ostanke?
Prav arheoloških ostankov še nismo našli, vsaj jaz ne, naletimo pa včasih na druge ostanke iz zgodovine. Predvsem na Krasu velikokrat naletimo na ostanke municije iz prve svetovne vojne, kot so ročne bombe in puške. Kdaj pa kdaj naletimo tudi na človeške kosti.
Ste plačani za svoje delo?
Ne, vse delamo prostovoljno. Ves denar, ki ga dobi društvo od oddanih zapisnikov, članarin, dohodnin in priložnostnih projektov, gre za opremo, raziskave in sprotno delovanje društva.
6